Kristali neba
Zgodilo se je pred davnimi, davnimi časi, ko človekov um še ni zanikal obstoja višjih sil in so ljudje bolj kot z očmi, prilepljenimi na zaslone pametnih telefonov, živeli s srcem v naravi.
Bogovi so bili … no, bogovi pač. Poljubno so spreminjali obliko, brez laserskih posegov in dietne prehrane ohranjali večno mladost, in se vsak na svoj način spopadali z mukami nebeškega bivanja. Najlepša in najveličastnejša med njimi je bila Nebo. Božanski samci so se trudili okoli nje, sanjajoč o poroki s prelestno krasotico. Sončni bog ji je zavzeto dvoril. Ker je bil nesramno bogat, je dekletu vsako jutro poklonil novo oblačilo, in ga vsak večer odel v škrlat in zlato. Na njegovo smolo se je zdelo, da je nehvaležnici za bahave darove figo mar. Običajno se je le za hip nasmehnila in si mislila svoje.
Nič večje sreče ni imel bledolični Mesec. Od daleč je opazoval lepoto Neba, a dlje od posnemanja svojega sončnega kolega ni prišel. Pravzaprav je bil zgolj podložnik in edino, kar je izvoljenki lahko ponudil, je bila čudovita, prosojna, biserna tančica, posuta s tisoči in tisoči zvezd. Sanjal je, da bo to poročni pajčolan, ko bo naposled uslišala njegovo srce. A dekle se ni usmililo niti tega rahločutnega, zasanjanega mladeniča, čigar upanje je vsak mesec štirinajst dni raslo, dokler ni v drugi polovici skrepenelo v popolno temo.
Nebo je imela svojo skrivnost. Hrepenela je po nedosegljivem, enako brezdanjem, kot je bila sama. Nesmrtno se je zaljubila v Ocean, ki ji je znal nastaviti zrcalo. V njem je uzrla svojo lepoto in svoj srd, milino in bolečino.
Tudi Ocean ni bil brezbrižen do nje. Občudoval jo je v svoji mirni, globoki, a včasih tudi srhljivo strastni skrivnostnosti. Ni sejal rožic, ni tkal čudežnih oblačil, ni je zasipal z zlatom. Le tam je bil, zroč vanjo. Z vsakim valom je lovil odtenke njenega razpoloženja in ji nemo kričal o silni lepoti. Poznal jo je bolj, kot je poznala sama sebe. Videl ji je v dušo in ji šepetal, kako krasna, kako divja in kako neukročena je.
Tako sta živela svojo bridko ljubezen na daljavo brez upanja na združitev. Vsak zase je bil z verigami dolžnosti priklenjen na svoje mesto in svoje poslanstvo.
Sonce in Mesec sta polagoma dojela, da tečeta v neenaki tekmi. In ker sta bila ravno tako modra in plemenita, kot sta bila mogočna in zaljubljena, sta sklenila, da nesojenima ljubimcema pomagata.
Sonce je predlagalo, da v času svoje največje moči Oceanu pomaga doseči Nebo. Grelo je in grelo, pripekalo, da je bilo veselje. In Ocean je poslal prvi poljub proti svoji Dragi. Droben oblaček pare je oblebdel nad gladino, potem pa se dvigal višje in višje, dokler ni mehko pristal na ustnicah Neba.
Tudi Mesec se je trudil, da bi tekmec lahko zlezel malo bližje svoji izvoljenki. A je bil kljub vsemu prešibak in česar več od plime ni zmogel. Pa sta mu bila Nebo in Ocean kljub vsemu hvaležna: za nesebičnost in požrtvovalnost – in še naprej uživala tisto malo sreče, ki sta jima jo podarjala prijatelja.
Ko je Sonce pričelo izgubljati moč in so poljubi presahnili, je Nebo bridko zaihtela. Bolečina ločenosti je bila prehuda. Dneve in noči je točila potoke grenkih solza in upala, da z njimi doseže Ljubega. Bila je tako neutolažljiva, da je stari, modri Veter prišel pogledat, kaj se je zgodilo. Hlipaje mu je pripovedovala o svoji nesreči. Starec je zašepetal: „Trpišššš, dekle! Šššššš. Veššš, ni v moji moči, da ti izpolnim željo; le nasvet ti lahko dam, da ti bo lažje. Če lahko izstopišššš iz ssvojega trpljenja in nekomu naredišššš nekaj dobrega, te bodo ta dela osssrečila in ublažila tvoje gorje … poglej!“ In pokazal ji je, kako je zaradi njenih solz vzcvetela puščava, kako so se napojile žejne živali, kako presrečni so bili kmetje, ko so občudovali bujno rastje.
Nebo se je nasmehnila skozi mokro kopreno. „Prav imaš, ljubi prijatelj!“ Veter jo je blago pobožal po lepih laseh in potem zarajal z njo. Mrzlo je zavelo. Solze, ki so še vedno tekle, so se pričele spreminjati v drobne kristalčke. Vse več jih je bilo … padali so in padali, dokler niso pobelili Zemlje pod njima. Iz hiš so pokukale otroške glave in kmalu je veseli vrišč segel prav do Neba in ji ogrel premrlo srce. Jasnina ji je obžarila obraz in vedela je … Je že prav tako … in kmalu bo spet poletje!