Kri ni voda
Kimi, najmlajša pri mizi v restavraciji srednje velikega podjetja, je le nekam odsotno premikala zadnjih nekaj makaronov, pomešanih z gobovo omako na povsem belem krožniku, označenim z ničkolikimi srebrnimi nitmi: posledicami tisočih potegov z noži, vilicami in žlicami. Opazila je tudi, da je krožnik na zgornjem robu malo okrušen. Ni ji bilo lahko; ne, tokrat pa res ne.
“Vse v redu, Kimi?” je vprašala Petra.
“Ja, ja, samo …” je le nekako negotovo izcimila Kimi, nato pa vseeno zbrala pogum in Petri, ki ji je sedela najbližje, zašepetala. “Naš šef. David.” Zdelo se ji je, da je bolje, da jo vsaj zaenkrat sliši čim manj ljudi.
Petra jo je pogledala z nekim žalostnim razumevanjem in sočutjem. “A, je že začel?”
Kimi je bila hvaležna, da ji ni bilo treba nadaljevati z razlaganjem, a Petrin odgovor je povedal veliko več, kot je želela slišati.
Petra je nadaljevala. “Vem, vem. Ampak, ne vem, kaj naj ti rečem. Se pogovoriva v pisarni, po malici ali med kavo?”
Kimi je prikimala; srečna, da je dobila uteho v začasni sodelavki; zadovoljna, da bo lahko svoje breme s kom delila. Prepričana je bila, da se bo sedaj, v prihodnjih nekaj dneh … izboljšalo.
A se ni. Petra ji je seveda sočutno prisluhnila, jo popolnoma razumela in z njo delila svojo zgodbo s preveč vzporednicami, da bi lahko bilo naključje. David je bil direktorjev brat in kri ni voda; tako da je lahko v svojem oddelku počel, kar je želel; lahko je zaposlil dovolj ljudi, da njemu ni bilo treba delati popolnoma nič: David je le “vodil svoj kader.” Lahko je seveda zaposlil njemu všečen kader, to je mlada, privlačna dekleta. Lahko je bil s svojimi podrejenimi zelo prijateljski; bolj prijateljski kot bi vsak kolegialni odnos smel biti; roka na rami, srečanje na hodniku z naključnimi dlanmi na bokih; popolnoma nenevaren premik roke, ki se je podrgnil ob zadnjico ali prsi. David je bil tak. In najmlajša, najlepša v njegovem kolektivu je bila za naslednje tri mesece Kimi.
“Samo tri mesece … Do novega leta, to bo takoj, daj.” si je rekla, ko se je urejala v domači kopalnici pred odhodom v službo. Vsaj sedaj je sovražila svojo lepoto: vedela je, da je bila lepa. Svetli, kodrasti lasje ramenske dolžine, čist in gladek obraz, poln veselja in mladostne iskrivosti, ter izklesana postava, za katero je delala trikrat na teden. Sedaj in naslednje tri mesece bo sovražila svojo lepoto.
Tedni so minevali počasi; prepočasi. In David je seveda veliko prepogosto stal za njenim hrbtom, vsaj na videz globoko zatopljen v njen napredek. Če se je ozrla po svojih sodelavkah, je lahko videla le prikrito sočutje; a nobena od šestih žensk ni spregovorila; po večini so le sklonile glave in se vsaj za naslednjih nekaj minut zatopile v delo, v upanju, da jih bo David ignoriral, ko bo opravil s Kimi.
Tedni so minevali veliko prepočasi. David je redno preizkušal njene meje. Majhna, zamaščena dlan z debelimi, okroglimi prsti: taka pač pritiče majhnemu, napol plešastemu samcu, ki je seveda imel vsaj kakih štirideset kilogramov preveč. Smrdel je po cigaretah in vsaj nekajkrat v tednu tudi po vinu ali žganju. Tista zamaščena dlan, ki se ji je gabila, je napredujoče počivala vedno nižje na njenem hrbtu, in ko je David pod svojo roko začutil hrbtni del njenega modrca, so njegovi prsti božali šive njenega spodnjega perila; in vsaj enkrat je nič kaj očitno poskusil odložiti svojo roko skoraj naravnost na njeno rit.
Besnela je, norela globoko v sebi. Zadrževala solze in besede; vedela je, kaj se zgodi, če se mu upreš. Krivdna odpoved in slabo izhodišče za iskanje nove službe kje drugje: Davidov brat je imel povezave in poznanstva v lokalni politiki in pri večini okoliških podjetnikov, tako velikih kot majhnih.
Zalotila se je, da kot otrok odšteva dneve do novega leta, ko bo premeščena na drugi oddelek znotraj podjetja. Šest tednov, pet tednov. Zamaščeni prsti in smrdeča, od tobakovega dima porumenela koža, so v njeni neposredni bližini preživeli približno tri četrtine delovnega dne, ostalo četrtino pa je David porabil za slinjenje okrog ostalih sodelavk. Hvalil je njen napredek in delil drobne skrivnosti z njo, skrivnosti, ki jih je osvojila že drugi ali tretji dan.
Prvi december. Še en mesec. Ciljna ravnina. Nato je prišla elektronska pošta; za katero je vedela, da je bila krivec ona sama. Vabilo na novoletno zabavo v avli hotela je že bilo dobronamerno; a uro kasneje je bilo v njenem oddelku konec hecov. David je svojemu oddelku poslal novo e-pošto, z opisom, kako mora oddelek na zabavo priti oblečen, s slikami, ki so ponazarjale tiste segmente, kjer bi si nekdo lahko dovolil kreativno svobodo. Dolžina krila je bila predpisana, globina dekolteja tudi. Uradna razlaga nadrejenega je bila, da se mora oddelek pred podjetjem in zunanjimi sodelavci, kooperanti in dobavitelji prikazati v najboljši in najlepši luči; a Kimi je vedela, da je to bilo namenjeno zanjo. Da je bil namen vsega tega Davidova pohota in osladnost, usmerjena na dvajsetletnico, ki si ni upala ničesar reči, ker so ji sodelavke tako svetovale. Ker je bilo lažje potrpeti, kot si uničiti vse morebitne karierne priložnosti. Saj se navadiš, so rekle.
Petri je zaupala svoje skrbi, in spet je dobila tisto znano, status quo parolo o direktorjevem bratu: o tem, da tak pač je; do nič kaj uporabnega nasveta, ki je namigoval na to, naj se mu izogiba, dokler se David ne bo napil; potem bo imela mir pred njim: igranje pijane, pohotne mačke in prestrašene miši, oblečene v (pre)kratko krilo in srajco z globokim dekoltejem je Kimi povzročalo dejansko, ne le namišljene slabosti; a bilo je eksplicitno, da je udeležba na zabavi obvezna.
Zadnje dni pred božičem je bila le še bleda senca stare sebe; starša sta opazila, da se zapira vase; da je tiha in nemirna, a sta modro molčala. Svoje otroke sta naučila, naj delijo svoje probleme, če jih ne zmorejo sami rešiti: naivno sta predvidevala, da je Kimin problem individualno rešljiv, ali pa povezan z neuresničeno ljubeznijo.
Na božični večer se je, obdana z družino in z sprejemljivo količino vina, vsaj dovolj sprostila, da je lahko uživala v domači, varni družbi. Hotela je izbruhniti, se izjokati, slišati kaj drugega od “kri ni voda”, in “tak pač je”, a ni hotela pokvariti intimne ljubezni med svojci. A njenih čustev ni mogla skriti pred svojimi sorojenci. In ko sta starša že odšla spat, ji trije starejši bratje niso dali možnosti, da bi še držala čustva v sebi. Preveč so jo poznali; dvajset let so jo učili, jo dražili, jo opazovali in ji pomagali.
In se je izjokala, jim vse povedala. Od prvih Davidovih poskusov, katere je zmotno pripisala naključju, do pravil za oblačenje, ki jih bo morala upoštevati čez nekaj dni. Izdala je, da zaradi stresa ne spi, da jo vonj cigaret spomni na Davida in da se mora zadrževati, da ne izbruhne v jok, vsakič ko zavoha tobak. Priznala je, da je obupana; ne ve več, kaj storiti: boji se pokazati na zabavi, še bolj se boji posledic, če se ne bo. Ni si drznila reči, kaj pričakuje, da si bo David na zabavi storil.
Bratje niso govorili dosti; le poslušali so jo. Najmlajši brat, tisti, ki ji je bil po letih najbližje, jo je objel čez rame.
Po nekaj razmisleka je najstarejši le rekel, naj vseeno sledi navodilom nadrejenega. Naj se uredi, tako kot David hoče. Naj se udeleži zabave. Mogoče pa se bo zgodil božični čudež. Ni hotela tega, a vsi trije bratje so jo prepričevali, naj to stori. Da bo gotovo vse v redu. Zatrdili so ji, da bo vse v redu.
Zaupala jim je; poznala jih je dovolj, da je vedela, da jim lahko. Ko je prišlo do sranja, so znali sami, po moško, rešiti probleme.
Na dan božično novoletne zabave je sledila navodilom iz e-pošte. Najlonke, črno krilo do sredine stegen, nič daljše. Dekolte, kot je predpis dovoljeval. Naličila se je in obula salonarje z najvišjo, osemcentimetrsko peto. Izgledala je lepše, kot bi smela za služben dogodek. Zaupala je bratom. Do hotela v sosednjem mestu so jo odpeljali sami ter ji povedali, da gredo do kolega na filmski večer. Ni jim verjela, a jim je zaupala. Kri ni voda.
V avli hotela je srečala svoje sodelavke; vse so bile približno enako oblečene, malo čez mejo med okusnostjo in predrznostjo: očitno je bilo, da ostali sodelavci iz podjetja niso dobili istih pravil za oblačenje kot jih je sedmerica iz računovodstva, ampak precej bolj ohlapna ter veliko bolj udobna.
Večer je bil sproščen, le računovodkinje so izgledale nekako na trnih; pogledujoč proti vhodu; kot bi nekoga čakale. Kimi je prejela sporočilo na mobilnik, bratje so ji zaželeli mirno zabavo in se ponudili za prevoz domov, ko se bo naveličala.
Kako uro zatem je skozi prijateljsko vzdušje završala novica. Davida, direktorjevega brata naj bi neznanci oropali in pretepli pred lastno hišo, ko se je odpravljal na točno to zabavo. Zlomljene roke, prsti. Strašno, strašno. Krivi so bili migranti in narkomani. V bolj pijanih krogih zabave, tam, kjer so se zadrževali tisti, ki so imeli najnižje plače: delavci na strojih in vzdrževalci, so vedeli za direktorjeve nečiste posle in bili prepričani, da je v ozadju mafija.
Kimi se je opravičila od mize in odšla do toaletnih prostorov. Po poti je zadrževala solze, a tokrat so bile to solze sreče. “Hvala, fantje.” je le šepnila v ogledalo in se kmalu vrnila k mizi, kjer jo je čakala Petra.