Kraja

Ljubljana je svojo lepoto ovila v nočni plašč. Le nekaj luči je ustvarjalo magično vzdušje pred Opero, kamor je bila namenjena razposajena gruča nakravatanih in z očetovimi parfumi odišavljenih dijakov, ter do potankosti urejenih dijakinj.   »Someone’s built a candy castle for my sweet sixteen,« so se neuglašeno drli, ko so kapljali iz avtobusa.

Izstopila je tudi Zarja in očarana zrla v veličastno podobo Opere. Z lakastih, visokopetih čevljev si je obrisala podeželski prah in si popravila obleko. Želela si je, da jo Ljubljana vidi, da jo povabi k sebi … saj pride sem študirat in takrat ne bo le podeželska dekla, temveč »Uršika zala«. Že zdaj se je tako počutila. Opera … misli so jo odpeljale v prestižno dvorano, kjer se sprehaja ljubljanska gospoda in melje sveže novice. Vsaj tako si jo je predstavljala.

Bilo je še nekaj časa do začetka dogodka, zato so se s sošolkami odpravile do bližnje trgovine. Z očmi je ošvignila družbo; pet prijateljic, ovitih v kilometer parfuma in hektolitre laka za lase, so zapolnile celotno širino pločnika. Počutila se je kot lik iz nadaljevanke Seks v mestu, le da se ni mogla odločiti kateri.

Vstopile so v trgovino. Vojaško postrojene police, neonska svetloba in utrujeni pogledi trgovk so bili nasprotje mehkobne zunanjosti.

»Kaj vzamemo?« Jo je iz klobčiča misli vrgla Anja. »Misliš, da v operi lahko jemo čips?«

»Ma dej, no. Saj nismo v kinu. Samo še kokice in Coca-cola nam manjkajo,« ji je razburjeno odgovorila Zarja.

»Lej jo, fino gospo,« se je namuznila Teja in jo dregnila pod rebra. »Dej, vzemi tole čokoladico. Za štos-sej ne bodo videli…«

A, aa, jo je nekoliko butasto in presenečeno pogledala. Jaz naj kradem!?, so jo kot s topovskimi kroglami zasule misli … Ph, … saj je samo ena čokoladica. Ne morem izpasti reva pred Tejo …  Me smo vendar najbolj kul bejbe na šoli. In še vsem bo povedala, da si nisem upala. Jaz, da si ne upam? Z roko je segla na polico in previdno oklenila čokolado s prsti. Ni se še odločila kaj naj. Na blagajni jo lahko še vedno odloži na pult. Noge so se ji zašibile. Še prej razbeljeno osvetljena trgovina je postajala temačna in mrka. Zaradi ene čokolade boš postala tatica?, so ji kričale misli. A si ne želiš postati svetovljanka in izobraženka. Zamahnila je z glavo v upanju, da jih prepodi. Čutila je, kako prhutajo s svojimi krili. Črne in bele. Prve so nosile Tejin vonj in zlohotno sedale na njene urejene lase. Bele, mehke in izmuzljive so bile kot dih njene prihodnosti. Se lahko zameri svoji prihodnosti? Čokoladica, ki jo je tesno stiskala v pest, se je že mehčala. Zdelo se je, kot da jo želi zadaviti. Naj že umre ta črna gmota, ovita v svetleč papir, in me pusti pri miru.

Žgoče Tejine oči so bile zasajene vanjo. Vedela je, da se mora odločiti. Bliskovito jo je vrgla v žep lahkega plaščka. Do blagajne se je vleka previdno, kot da nosi tonske kamne…. Plašček ji je nagajivo opletal okoli bokov, a je vsak njegov dotik občutila kot kroglo za rušenje hiš … bam, bam … Zdaj, zdaj padem, si je zašepetala.

Vrsta pred blagajno je bila kratka, a ravno pravšnja, da je lahko zbrala svoje misli. Postavila se je med sošolke, ki so ravnokar oprezale za nekim čednim tipom. Tudi sama je obrnila glavo, a le z namenom, da poskenira okolico. Preštela je ploščice, ki so jih ločile do blagajne in se nervozno prestopala. Stopala, obuta v tanko najlonsko kožo, so ledenela, zato je pomigala s prsti, kot to počne v  smučarskih čevljih. Strah, da bo postala tarča posmeha zaradi ukradene male čokoladice, se je ugnezdil prav tja.

Teja je že zlagala stvari na tekoči trak, medtem ko jo je Anja vlekla mimo, do izhoda, ker se je za njimi že nabirala vrsta. Vesela je bila te kretnje. Potuhnjeno se je odplazila za Tejnimi hrbtom, ki je kramljala s prodajalko in zbirala kovance, da plača nabrane dobrote.

»Imaš 10 centov?« jo je nenadoma vprašala Teja. Mrzla sapa ji je zavela med gležnji.  To je smrt, so zakričali njeni možgani, ko je z roko otipala denarnico ob čokoladi. Če jo vzamem, mi lahko pade čokolada ven, se je panično prestrašila. A je vseeno mirno rekla: »Nimam,« in je hladno odkorakala ven.

S polnimi pljuči je zajela hladen večerni zrak, ki je temno sedel na njeno dušo. Ihtavo je odrinila Tejo, ki jo je plosko udarila po hrbtu in rekla: »Carica, nisem si mislila, da jo boš res ukradla. Pokaži!« Ubogala je. »Bo za pot domov,« je rekla in jo  malomarno spravila nazaj v žep.

Pogledala je okoli in mehke barve večera so izginile, pesem svetle prihodnosti je utihnila. Jo je Ljubljana videla? Je začutila njen zločin? Njeno neumno odločitev, da se mora vedno dokazovati pred drugimi? Je zdaj res boljša? Je kraja res dokaz, da si ‘kul’?

Bele misli so se razbežale. Opere se ni več veselila in dan je bil izgubljen. Zastala je tri korake za ostalimi in ponudila čokolado klošarju, ki je počival na klopci. Njegov brezzobi nasmeh in neslišni »Hvala«, ji je le vrnil nekaj vere v prihodnost.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Prijava na E-novice

Arhiv