burjac@ajd.sik.si

Kavna usedlina

Zbudil sem se iz zapredka gibljivih sličic podzavesti, tako zmedenih, da sprva nisem ozavestil bolečine, ki mi je kljuvala v desnem stopalu; za trenutek je popustila in se mi nato zažrla v meso s sunkovitim trzljajem … Ribe so zvezde popasle, mi je signaliziral um, otepajoč se spanca, še vedno zakopan v zmečkanino nemirnega polobstoja, v katerem se obnavljajo tiste celice, ki nas menda ločijo od živalskega sveta. Sam ne bi zanemaril tudi drugega aspekta – zagotoviti ustrezno motoriko in ugodje za prej omenjeni, mogoče precenjeni del. Seveda, obstajajo še druge entitete našega biti, kar pa je prenaporna tema za to zgodnjo uro.

Ozrem se proti bolečini in pomignem s stopalom. Vkljuvek oživi in se udejani v kapljici, ki se samo zaradi površinske napetosti ne razleti v rdečilo življenjske tekočine. Opazim kaveljček, ki mi je prebodel meso pod prstom. Poskušam ga odstraniti in zatipam vrvico, ki je prej nisem opazil. Povlečem in prejmem odgovor v obliki novega vbodljaja. Madona, če to ni trnek. Nasmehnem se svoji bebavosti  – ne potrebujem ogledala, da bi se videl – žarina v levem uhlju, nekako od polovice navzgor, nakazuje stopnjo prizadetosti. Sledim prozornem toku do okna, kjer ga izgubim. Toda to zdaj ni pomembno. Ni pomembno tudi vse vedenje nasploh, ki mi ga je do tega trenutka uspelo akumulirati in sem ga enačil z empiričnimi dognanji. Sprejemam dejstva, ki so jih kot neke splošne resnice, v katere ne gre dvomiti, na podlagi znanstvenih izsledkov zapisali bolj ali manj posrečeni interpreti. Zdaj pa se mi kot vsiljiv prosjak, ki se ne pusti odgnati od stopnic, ki vodijo na avenijo preobilja, vriva misel, kaj, če poleg meni znane beračije, obstaja še kaj neizmerljivega, neotipljivega, neokusljivega. Spoznanje me pretrese.

V črnih očeh vedeževalke iz Ajmerja, me je že od prvega kljubovalnega kontakta z moje strani in zastrašujočega z njene, nekaj motilo. Zavohala je moje nasprotovanje in ga poskušala zlomiti. Prisegam, da so se ji zenice, s somrakom pregrnjenega miniaturnega preročišča, nekajkrat skrčile iz polne okrogline punčice v velikost bucikine glavice. Takrat sem to pripisal utripajem sveče, ki je naletela na kapljo voska in je plamen močneje zavibriral – zdaj pa ne vem več. Vrtela je skodelico z usedlino kave, ki sem jo moral popiti. Mrmrala je v starodavniškem jeziku, z nekaj navržki razumljivih besed: riba, popasle, zvezde, ujeti, … in po malem izgubljala zavest. S težavo sem ji sledil, bog ve, kaj je poleg mamljivo dišeče arabike vmešala v lepljivo rjavo goščo. Popolna predstava za naivneže, dovzetne za sugestije, vraževerneže in osirotele na duhu. Brez lastnih idej, kaj bi s svojim življenjem, potrebni napotkov za srečo, ki se jim znova in znova izmika. Kam to uvršča mene –  med nadbedake, ki sem na seanso prišel nahranit svojo aroganco do čutnosti izven dojemljivosti, ki jo premorem?

Ne zdržim več v prostoru, ven grem. Brcam zvezdni prah in ne poskušam najti razlage zanj, preprosto tam je in to mi zadošča. Ob vsakem zanihu koraka se ga nekaj dvigne in obesi na trebuhe nebeške drobnice. Ozrem se navzgor, od koder pršijo drobne slane kaplje. Pastirica na vesoljski terasi pase ribe in iz dolgega časa pomaka trnek v nebo, da bi ujela sanje.

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Arhiv

Prijava na E-novice