Kategorija: Kratka proza
Okno
Na severni fasadi, sveže prepleskani z oglušujoče kričečo modro barvo, se izgublja majhno okno. Stekla so zasenčena le s prahom in umazanijo, saj je od oknic ostalo zgolj okovje. Najbrž so se prejšnji stanovalci v eni izmed hujših zim vsaj za kako uro uspeli pogreti z njimi. Njegovih šest napol prosojnih kvadratkov ločenih z lesenimi…
Prepir mojih adidask
Toplo mi je kakor v peklu. Nemirno se premetavam po postelji, iščoč udobnejši položaj. Pižama se kar lepi name, vendar sem preveč utrujena, da bi vstala. Šele ko začne sosed pod mano nabijati narodnozabavno, razdraženo odprem oči. Kremžljavo se zazrem v budilko. Pol devetih?! Mater, spet sem pozna. Poženem se iz postelje, oblečem, pograbim ključe…
Zasledovanje
Spet mora po tej temni ulici. Hladna noč je. Grozeča tišina pritiska nanjo. Iz megle prši. Mularija je razbila ulične svetilke in zanikrni komunalci jih niso menjali. Pink, pink, cop, pink, pink, cop… Nekdo hodi za njo. Bednik v tem pozabljenem delu mesta. Naj ga malo počaka in potarna nad razsvetljavo? Ne, nima smisla. Pink,…
Pogovor v parku
Spet sta tu. Vsakič, ko pridem v park, ju zagledam. Njega, včasih visokega in pokončnega, a zdaj sključenih ramen. Njo, majhno in okroglo, z belimi prameni v nekoč povsem črnih laseh. Drug ob drugem sedita na klopci pod topolom, sklenjenih dlani in spokojnih obrazov. Nikoli ne ujamem njunega pogovora. Morebiti sem vedno preveč zatopljena v…
Jeza mešalca betona
Dum, dum, dum, dum, dum, dum, piririri, dum, dum, dum, dum, dum, dum, …. Že spet imajo zabavo. Samo to znajo. Popivanje in zabavanje. Hektolitri vina in ducati platojev piv, ki se nato prazne valjajo okrog mene. Mulci, ki v samih gatah letajo okrog hiše, pijani ko krave. Saj ne rečem, kdo sem pa jaz,…
Na avtobusu
»Kdo si, ženska?« Sopranovski glas, brez posluha in občutka za okolico, dokončno preseka mojo zen meditacijo. Že nekaj minut prihaja tole neustavljivo čebljanje do mojih slušnih centrov, vendar ga vztrajno zavračam, dokler ni preseglo mejo dopustnega. Previdno, z diskretnim pogledom preko rame, sem poskusila ugotoviti kdo seka moje misli. »Da bi imela glavo ptice,« zavidam…
Rumena je barva strahu
Noč sem. Ne izbiram. Tisti, ki zadiši moji nenasitljivi želji po hlapljivem vonju strahu, je moja žrtev. …Strah; pobarva žrtev rumeno. Puhti iz nje kot vroča sopara turške savne. Imam jo. Tukaj je prva nocojšnja žrtev. Pozibavajoče hodi skozi revno osvetljeno ulico. Pripravljena na nočni paritveni lov. A prelahko bo postala plen, vendar se tega…
Galina
Samo še omarico zloščim. Rada gladim to starinsko pohištvo. Zamišljam si, da sem v svojem velikem meščanskem stanovanju na obrežju Dnjepra. Če bi pogledala skozi okno, bi se v daljavi zalesketale zlate kupole sv. Mihaela – ne, skozi okno vidim le sivo Viale Miramare. Daleč, daleč je Kijev in čas, ko sem se sproščeno smejala….
Poletni dan
Pred nekaj minutami sva bili z mamo na balkonu naše hiše zatopljeni v pogovor. »Se spomniš , da je bila nekoč tam trata?«, in je kretnjo nakazala na skupek nizkoraslih blokov, ki so jih, kot v posmeh okoliškim prebivalcem, poimenovali »Na trati«…. »Tam, v tisti stavbi preko,« (ki je takrat, zaradi modernega blokovskega naselja nisva…
Vrček piva
Prijem je močan, čez cel ročaj. Obetal je, da bom kmalu prazen. Pa tega nisem želel. Kar dobro se počutim, napolnjen s hladno medenozlato tekočino. Smetanasta pena oznanja vsebino; pa ji tega ne bi bilo treba – že moj videz pove, da sem vrček za pivo. Ne nek brezobličen dvadecilitrnik za vse druge pijače. No,…