Kardiogram valcerja s prazninami polbožjega polčloveka

PRED-NAD-STAVEK: INTERPRETACIJA KONTEKSTA

Petek je.

Sonce mi sili skozi strešno steklovino, jaz sem nerazumljen in begunjska psihiatrična graščina je vsaj v mojem primeru le ponesrečen mentalni trkalnik – ne znajde se med drobci delcev smisla v širini mojega stvariteljstva.

Tako kot hadronski trkalnik v Švici ne najde v Božjem delcu obljubljenega odgovora o zgodbi celotnega stvarstva, tako tudi moji kolegi v krogu te zale norišnice ne najdejo smisla v delcih mojih besed. Ne razumejo kardiograma udarce^^√; jakosti udarov v srce. Ne znajo prebirati med zarisi pošastnih praznin in √rsticami na√idezne preproščine;
anemično √ibracijo hrupa;
pralni stroj čutenj na √ečnih obratih;
perpetuum motus.

Poslušajo s kritičnim umom.
Tipalke čustev so že povešene.
Oči so nervozno prazne.
Ni več časa za razmislek.
Vse takoj na krožnik.

Črtica,
konec,
─────,
smrt poezije.

Saj vem, saj vem, mama … “SAM SI SI KRIV!” Si res ponovno prigorela s svojim legendarnim reklom sem, v moje že tako prismojene možgane?

Eh,
ja,
no,
priznam … sam sem kriv, seveda sem. Kdo pri zdravi pameti pa se odloči, da ne bo poslušal lastnega razuma in se raje naravna na ritem celestialnega navdiha.

V glavi se mi strelja od idej, pa slik, namer, kontekstov, miselnih zvijač, ki jih očitno zdaj dojemam le še sam v sebi. To razumsko človeštvo me pač ne razume. Pha! Pa saj v resnici … če tako pomisliš … vse človeštvo ždi v gosti želatini večnega nesporazuma! Počasi se premikamo en proti drugemu, a naši Sikstinski kazalci se nikdar ne staknejo. Smo polbog, polčlovek, nekaj na pol. Nihče v resnici ne razume našega pola! Nihče.

Nihče ne nosi … ne živi v naš’ … nihče … ne prenaša teh … tu noter, a veš?! … ta nerazumska logika … ëh!

A, vidiš? Si čutila to? Nič nisem povedal. Pa vendarle slutiš vso frustracijo med prazninami besed. Mama, to je umetnost. To je to spontano slikanje poetike. In poezija … poezija, draga mami … POEZIJA NE RABI KONTEKSTA, A RAZUMEŠ?! Umetnik sam, je ves kontekst, ki ga bralec potrebuje! Edino, kar zahtevam od poslušalca ali bralca je to, da se mi popolnoma posvetí; da si vzame svoj čas. In tukaj garantiram, da se bo opijal v vesoljnih iskrah moje ponotranjene ideje. V obratnem primeru … glej, raje nimam poslušalcev ali teh instant-fast-food bralcev. Tako in tako ustvarjam za lastno dušo.

Še enkrat torej, in počasi:
Umetnik sam,
je ves kontekst,
ki ga bralec
potrebuje.

Res je tako. To velja za uvid v genij Pollockove slike, za slišanje bolečega hrupa v Cage-evi nemi skladbi, za srkanje zrcal Lancinijevega palindroma in občudovanje Apollinairejevih črkovnih skulptur.

Aaaa, vse to je čista poezija.

In jaz pišem, no, včasih v goloto provokacije nařisem, izključno poezijo. Že ko je narod njuhal tiste Bevskove postpartizanske črtice, sem v papir vpihaval simfonijo oblike ~ čisto, 24-karatno poetiko.

V laboratoriju interne lirike se obsedeno ukvarjam s čustvenim zvokom posamezne besede; tudi z medmeti, tudi. Nerazumni zvok medmetov, očitno. Odkar pa tudi zapišem tisto, kar je bilo prej le v glavi, je … neotipljivo je postalo vidno. Skozenj pa ne zmore videti vsak. Očitno.

Eeeej, Salvador! So tudi od tebe zahtevali, da razlagaš taljenje ur in smisel žic v slonjih nogah?! Seveda so. Ali pa si sam dojel že prej, da so pred-nad-stavki nujni marketing. Ne vem. NE vem! Hinavsko se mi sliši, da se mora umetnik razlagati.

Četrtek je bil včeraj, in … to je v nekem stanju logično. Zaradi praškov pa … nisem prav prepričan. Malo preskakujem med dnevi, pomeni in tezami. Mogoče je to dobro – zaradi tega sem drugačen. Pred tabletami sem videl preveč, po tabletah nisem vedel nič več. Občutke lahko sedaj večinoma nastreljam le skozi mreno, ki me ščiti pred utvaro govorečih senc, grozečih slutenj in čekanov baje neobstoječih ljudi, ki jih vseeno vidim, ko preneham žreti te nesrečne zvarke. Zato pa sem poseben. Zato nisem primeren za stene vsake galerije!

Ampak ti četrtki … ej, četrtki od 13. ure dalje! To gnezdo norcev bi moral človek snemati. Morali bi nas streči v eter Radia Slovenija 3 in prejeli bi čistokrvno patino neo-nadrealističnega Oskarja za najbolj zlato sorto blebetanja nerazumljenih.

Eh, ti nori primerki, ta nemo sedeči psihiatrični krog. Od nas se pričakuje izpovedno brbljanje. Prevod emocij skozi majo strjenke možganov. In to kljub tabletam. Kar tako, hudiča! Kljub različnim stopnjam cerebralnega dometa posameznih osebkov.

Ne morem, ne morem brbljati! Moja čustva so … so kompleks nepredvidljivih hodníkov; so banda pomenskih razbojnikov, ki se prerekajo med sabo; razhajajo se, kontrirajo, potujejo od širine Sonca do atomov smisla, okoli nevihtne akumulacije potlačenih rezov, skozi bliske udarov … in na koncu?! Na koncu razjahajo strelo egostanja, da moj um le bebavo strmi v razdejanje na obrazih poslušalcev. To je v tem pred-nad-stavku ključno. To me v ključnicah včasih resnično zaskeli.

Večina teh mojih kolegov norcev misli, da se delam norca iz njih in … to se vidi. Ostali mislijo, da sem trčen in … to se ne nazadnje ve. Predvsem pa se jaz osebno vedno znova zavem, da spet nisem bil razumljen. Vsi ti razočarani, kvazi-prizadeti, obrazi so opomnik, da nisem normalen, da nisem navaden. Spet sem le opazno prosojna, sivo bleda zvezdica; orumeneli razlog na dnu od moljev načete in povsem preperele strani zakonov vsakdanjega.

Zastopi me le gospa dohtar;
res me razume.
Zares me pozna;
me je sestavila z delcev v celoto.
Čeprav je včeraj na koncu znorela,
ona res ve za moj genij;
božanski gen delcev.

Ve, da NE znam pisati v prazno, NE ZNAM! Hudiča. Zaveda se, da vse misli najprej povlečem iz nezmotljivega nebesnega navdiha, v nadaljnjih dneh ali celo mesecih pa vsako besedo, še preden se zapeče v zaključni okvir izpovednega platna … vsako besedo torej preverjam in meljem, znova in znova, na glas in poltiho. Izvajam celo menjave perspektiv iz zvezka v digitalno, pa spet na papir in nazaj v računalnik. Popravljam, prestavljam, prenavljam … vsaka črka mora doprinesti popolnost v kanvas celote. Sicer ne spim; sicer je vse ena sama zamazana mora. Pogosto me preganjajo neskladja izrazov; vse mora biti na pravem mestu. Beseda mora nositi izjemno natančno odrejeno količino čustva, v sintaksi mora plavati s popolnim ritmom in končno mora zdržati tudi stokratno valjanje skozi teste ravnotežja elitne družbe preostalih besednih izbrank. Sicer … torej, če ni vse popolno, lahko zbolim. Prehlad, glavoboli, gripa, boleče mišice, rana na želodcu. To, nič hujšega.

Le dohtar razume zakaj sem 22 ur brez prediha, brez spanja, brez hrane in tudi brez vode, razmišljal, ali naj spodaj zapišem “zmrzniti”, da bo melodija stekla v globalnem ritmu pesmi, ali morebiti “zmrznit’”, da se usede v lokalnega. Ena sama nedolžna črkica s pikico, ki mi v kompoziciji popolnega povzroča kaos in bes. Črtica s pičico in kilometri prehojenih hodnikov po graščini, premaganih stopnic navzgor, navzdol, med tuhtanjem tuhtanja v tuhtanju in … po pravici še zmeraj nisem prepričan, ali sem se prav odločil. Pa sem se! Ali pa ne. Zdaj, ko imam priložnost, si bom vzel še kakšen teden kontemplacije, da jo zares prebrihtam tole črko “i”. “Zmrznit’” ali “zmrzniti”? Črka ali navidezna praznina? Saj vem, saj vem … v množini neskončnih perspektiv pač ni pa nihče Popolni. Nihče ni Buda. Še Buda ni povsem Buda. Je 2501 leto stara resnica. Ali pa 2584 oziroma 2644 let; niso povsem prepričani.

Ampak takó je edino prav, verjemi mama. Ti me še vedno ne razumeš. Genij sem. Moram biti genij. Ker – zgodovina mi je priča – žive genije razumejo le redki geniji. Dosegam takó neznosne višine genialnosti, da me lasten razum ne razume. Nekaj zapišem v svoj zvežčič in šele naslednji dan mi je jasna vsebina navdiha.

Ko sem v takih dnevih inspiracije zaljubljen vase, rečem lastnemu umu: “Ti le pojdi – pa, pa. Ja, ja, ja … le posmehuj se mi, a v resnici si ti tisti, ki me ne dohajaš. Ne poznaš mojega duševnega instinkta, dragi razum.”

Ob četrtkih pa sploh. Pred-prejšnji … ja, pred-prejšnji četrtek sem bil v nekem smislu svetla zvezda psihiatričnega dna. Če bi Radio Slovenija 3 posnel to mojo samo-realizacijo Kardiograma … ej, stari moj … inteligentni narod bi se precej zabaval. No, pol-inteligentni narod se JE zabaval, tako da …

Pa naj bo jasno … tu spodaj gre za bevsk poezije in ne za kakšno blesavo partizansko črtico o Jurčku s hruško v žepu v stilu jezne tovarišice Maričke, ki je med petkanjem po parketu kričala: “Napišite uvod … jedro … in zaključek!” NE! Prosim, ne! Ni pošteno, da se moram pred norci že v drugo samorazlagat s tem privesenim pred-nad-uvodom v svojo poezijo.

V iluziji, da bi širši krog razumel, kaj hočem predati, sem namreč po ukazu zdravnice moral pred spodnjo navidezno banalo že enkrat prej dodati IZJEMNO poenostavljen kontekst v obliki prvega stavka (glej spodaj) … pa še vedno niso razumeli pesmi! K sreči pa sem že v prvo ves kardiogram popeljal v ritem valčka. Ta valcer sem ugrabil tu v soseščini, v Avsenikovem domu, v zibelki narodnozabavnosti. Saj veš, spet se je izkazalo, da smo Slovenci gensko nori na harmoniko najbolj smiselnih besed in prijemov. In zato je zadeva, no, zabava, celo nekako uspela. Vsaj … v nekem njihovem smislu.

Nič, petek je, pišem ta pred-nad-stavek, gojim rastlinico upanja, da bo razumljen; da se bo v robidi besed odprlo spoznanje, da je poleg trnjevih črk, mogoče z grma sneti tudi kakšno robidnico pomena. Sladko ali kislo … vsak naj se utrže s svojim okusom.

Kakorkoli, kar dolgo je trajalo, da sem tukaj razložil vse, česar namenoma nisem razložil, ampak …

Zdaj pa zares: V narodov blagor bi na Radiu Ars (če bi bil Salvador Dalí še živ in bi bil glavni radijski urednik) … torej, na četrtkov popoldan bi namreč na tretjem radiu slišali tale krožni protest med praznino razuma in celoto delcev posameznih čustev:

PRVI STAVEK: PRELUDIJ V INŠTALACIJO

Vse bolj se zavedam, ko stihe obračam: nikoli pač nisem v celoti prav cel. V tabletah polčlovek s kompleksom boga, brez praškov pa polbog v človeški tesnobi.

Na peto in opna kolen sem včeraj odvalčkal to igro konstrastnih besed. Kolegi v izpovednem krogu spet niso dojeli pomena in globlje bolesti le-teh.

Še vedno ne ližejo žmohta medu med vrsticami čustev bolečih praznin. So mi pa tokrat posódili bobne; podplate za bas (√) in kolena za sner (^).

Lušten začetek, le nekaj nasmehov, a potlej so sneli ovratnico vragu in divje zarezali v dohtarjev srd. Obraz se je barval, oči so gorele in z žilo v vratu je mahnila: “STOP!”

SLEDI KARDIOGRAM VALCERJA Z OBČASNIMI RITMIČNIMI PRAZNINAMI … ITD.

Vedeti, bloditi,
vladati, kloniti,
plesati, ubogati,
letati, toniti,
misliti, mrkniti,
ustvarjati, zmrzniti,
v moči lebdeti, sijati v noč. O, Bog!

UM: PA, PA!
BLA, BLA, BLA.
JA, JA, JA!
HA, HA, HA …
POL BOG, POL ČLOVEK,
NESMRTNO OPI── Ť!√

Vedeti, √^^,
vladati, √^^,
plesati, √^^,
letati, √^^,
misliti, √^^,
ustvarjati, √^^,
v moči^ √^, sijati ^√. O-bog!

UM: PA, PA!
BLA, BLA, BLA.
JA, JA, JA …
HA, HA, HA!
POL BOG, POL ČLOVEK,
NESMRTNO V OBRA── Ť!√

√^^, bloditi,
√^^, kloniti,
√^^, ubogati,
√^^, toniti,
√^^, mrkniti,
√^^, zmrzniti,
√^ lebdeti, ^√ ^ v noč. O, Bog!

UM, PA … PA:
“BLA, BLA, BLA”.
JA, JA, JA …
HA, HA, HA!
POL BOG, POL ČLOVEK,
NESMRTNO V OBRA── Ť!√

Vedeti, √^^,
√^^, kloniti,
plesati, √^^,
√^^, toniti,
misliti, √^^,
√^^, zmrzniti,
v moči lebdeti. O, … “STOP!” ^√

Za dušo; v Begunjah, 7. 9. 2021, 15. 9. 2021, 24. 9. 2021.