Jutro v parku

Jutro v parku

Bilo je pozno poletno jutro, ko je sonce že žejno srebalo zadnje kaplje rose v mestnem parku. Sprehajalci psov so že odšli, tudi osamljenih jutranjih trimčkarjev ni bilo več, le tu in tam se je po poti izza zelenih ovinkov prikazal kakšen starec na sprehodu ali mlada mamica z otrokom v vozičku. Klopi so bile še prazne, le svojo je, tako kakor vsako jutro potem, ko je prišel izpod, strehe nad glavo, majhnega mostu, ki je povezoval dva umetno narejena hribčka, že zasedel Ben. Prav na njej je imel navado malo počiti po noči preden se je odpravil žicati za cigarete v center mesta. Ben, brezdomec, potepuh, klošar – že dolgo vrsto let. Sam se je imel za brezdomca in potepuha, besede klošar ni maral – ni maral te pritepenke iz francoskega jezika, rad je imel slovenske besede, slovenski jezik, včasih si je z njimi služil kruh, a ni dolgo trajalo. Novinar je bil. Pisal je za časopis, za največji slovenski časopis, a ni zdržal. Takrat so bili pritiski na novinarje od vseh strani in grožnje; on, ki si nikoli ni pustil ukazovati, že kot otrok ne, ki se ni nikoli podrejal, kvečjemu se je vedno vsemu upiral, ni zdržal. Šel je na svoje – pisatelj da bo, si je mislil, a tudi tam ni šlo. Držal se ga je pečat iz novinarskih časov in založbe ga niso marale, pravzaprav ga niso marali ljudje, ki so založbe vodili. Ni šlo s pisanjem in ni šlo doma z družino – počilo je. Hvala Bogu, da ni imel otrok. Žena, starša in brat so ga vedno podcenjevali, nobenega razumevanja, nobene podpore ni imel pri njih. Potem je nekega dne znosil za hišo vso svoje popisano papirovje, ga polil z bencinom, zažgal in odšel. Tja se nikoli več ni vrnil. Ni mu žal, živel je svobodno, svobodno kot misel … da ga le zdaj, ko je že v letih, ne bi mučila bolezen. Diagnozo si je sam postavil: cirozo jeter ima; kaj pa drugega, nima apetita, shujšal je, trebuh mu je otekel, polt ima obarvano živo rumeno, prav tako očesne veznice, modrice po telesu in boli, boli močno in alkohol ne pomaga več, za kaj močnejšega nima … Je vreden usmiljenja ali prezira, se včasih vpraša; kdo bi to vedel, morda on sam, če bi bil pošten do sebe, če si ne bi vedno lagal … verjetno to ve le Bog, če obstaja. Večkrat pomisli nanj; v preteklosti ga je kar nekajkrat prosil za pomoč, pa je ni dobil – ali pač, pa je bil preveč pijan, da bi se je sploh zavedal. Seže globoko v žep in privleče raztrgano škatlo od cigaret v katero je potisnjen tudi vžigalnik, v njej pa le še nekaj že na pol pokajenih cigaret, ki jih je pobral na cesti. Poišče največjega in si ga prižge, dim povleče globoko v pljuča in se zasanjano, skozi redek cigaretni dim, ki ga počasi, prečiščenega izpušča iz pljuč, s pogledom sprehodi po parku … Pogled se mu ustavi na sosednji klopi, kjer sedi mlado dekle. Lepo izgleda. Njeni dolgi, gosti, ravni, temni lasje ji padajo skoraj do pasu in ji s strani zakrivajo obraz. Njena glava je sklonjena, nogi v raztrganih kavbojkah, skoraj tako raztrganih kot so njegove se mu zdijo, sta prekrižani, ob nogi, kar na tleh, leži lepa, usnjena torba, v rokah drži mobitel: gleda vanj in s palci rok z neverjetno hitrostjo tapka po zaslonu. Najstnica, verjetno študentka, bi rekel. Kje so že njegova študentska leta, pomisli z nostalgijo v srcu.
Malo naprej, na naslednji klopi zagleda mladega urejenega moškega srednjih let v obleki, s kravato, z lepimi, verjetno italijanskimi, ročno narejenimi čevlji, z urejeno frizuro – vsak las na svojem mestu kot, da bi pravkar prišel od frizerja. Ben se popraska po glavi in si s prsti želi razčesati lase, a ne gre, zlepljeni so od umazanjije … ne spomni se, kdaj si jih je nazadnje umil: s tolpo vodo in s šamponom, kdaj se je nazadnje tako umil po celem telesu, premišljuje. Mladi mož ima v naročju odprt prenosnik, gleda vanj in tipka po tipkovnici. Poleg sebe, na papirju na klopi ima odložen sendvič narejen iz cele francoske štruce. Ugrizne vanj, ga odloži nazaj na papir in žveči. Včasih bi si ga Ben zaželel in imel bi že polna usta sline, a zdaj ne, ni lačen, le cigareta mu še paše, tudi alkohola si več ne želi … to res ni dobro, pomisli.
Kakšno posebno jutro, razmišlja Ben. Le od kod nas je naneslo sem, na te klopi: nas tri iz treh različnih svetov: jaz izpod mosta, dekle s fakultete in mladega poslovneža, japija, iz banke ali borze – od nekod pač, kjer je denar, premišljuje. Tri različna živlenja z nešteto pisanimi zgodbami, katere med sabo veže dolga rdeča nit – njuni niti sta še dolgi, ja , pri njemu pa se že zapleta, si misli.
Applov iPhon ima – ta ni ponceni, to ve, je drag kot žafran. Ali ima dobro situirane starše, ali pa … hm, pri teh puncah danes ne moreš vedeti s čim vse se še ukvarjajo poleg študija, marsikaj je že slišal … Dekle si z rokama sprime lase v dolg, debel čop in si ga vrže čez ramo na hrbet. Zdaj od strani vidi njen obraz – lep, pravilno oblikovan profil obraza ima, lepa je. Le zakaj je tako napeta in tako mršči čelo in obraz? Neke velike probleme rešuje … svetovne probleme … morda rešuje človeštvo, morda je to naša Greta Thunberg, se porogljivo nasmehne; ja, pa mobitel, pa računalnik, internet, pa potovanja z letali in ne vem kaj še vse, vse kar jim paše, premišljuje, pa pravijo, da rešujejo Zemljo – oj, kakšni reševalci Zemlje, kar ne neha tuhtati.
In poglej njega – pravi šminker; malo nervozen mi deluje. Bog ve, je bančnik, borznik, dela v katerem izmed skladov? Hm, njegov sendvič – prevelik je za takšnega poslovneža, kot izgleda, ti po navadi jedo le solatke, ali majhne sendvičke, da potem lažje razmišljajo … ne, tu nekaj ni vredu, da ni to eden izmed tistih, ki je izgubil službo, pa si doma še ni upal povedati, od doma je šel kot, da gre v službo, a je prišel sem. Napet je, malo sklonjen naprej, radovedno in nervozno brska po računalniku, udarja po tipkah, jo še išče službo ali jo je že našel in že piše prošnjo … čas bo pokazal svoje, če se bo vračal, je možno, da bom dobil kolega, sostanovalca pod mostom, se s telesom zasmeje, da se mu otekel trebuh krepko zatrese.
Ošvrknila ga je s pogledom: klošar, le od kod se je vzel, prej ga ni videla, ko je prišla … ne, ni ga bilo, že prej bi ga zavonjala – smrdi, fuj, pa še neke smrdljive čike kadi. Revež je, čez čas pomisli. Danes je revež, nekoč pa je bil bedak, premišljuje. Le kaj ga je pahnilo v takšno življenje? No, če dobro pomislim, je premišljevala, pa dandanes res ni dolga pot od udobja pa do takšnega bednega, klošarskega življenja. Ona pa obupuje zaradi izpita iz statistike. Že večkrat ga je delala, a ga ni naredila. Danes je namesto na izpit zavila v park, zgrabila jo je panika, a kakor ji je sporočila prijateljica ni bilo težko in zdaj ji je žal, da ni šla.
”Žal ti je lahko, stara, danes si ga res usrala! Z lahkoto bi imela satistiko v žepu,” je spet priletelo njeno sporočilo na mobitel.
”Ok, bom že. Bom naslednjič.”
”Ne verjamem, zamudila si priložnost! Naslednjič bo spet težko, boš videla”
Ja, pa ja! Prijateljica! ”Fack,” ji na glas uide z jezika.
Mladi poslovnež se zdrzne, pogleda proti njej in potem naprej proti brezdomcu. Fack, ja, točno tako, le kakšne probleme lahko ima ta gospodična, študentka je, kaj pa drugega, verjetno jo je kdo dal na čevelj, ali pa ji ne gre kakšen izpit na fakulteti – ko bi vedela, da to sploh niso neke težave – to so takšne bombončkaste težavice, ki ti življenje samo popestrijo in on potepuh tam, poglej ga, poškili proti njemu: umazan, raztrgan, okoli pasu ima ovito odejo, dolgi, mastni, že kar zlepljeni lasje, z neurejenimi dlakami zaraščen obraz, iz katerih pa se sveti par oči. Ne vidi se potez obraza, a deluje zadovoljen, morda malo zaskrbljen? Ma, si misli, tudi on nima nekih velikih problemov več, ne more jih imeti, ta čas, ko tako živi, si je vse nekako že uredil, si misli. Jaz pa – kvačkam … če do jutri ne rešim težav v službi, če do jutri ne oddam projekta, bom morda tudi jaz čez čas takšen, kakor ta sirota zanemarjena … V vratno – ramenskem delu začuti krče, zravna se, roki sklene nad glavo in se pretegne, preveč je napet, si misli, ne bi smel biti, pa še dopust ima – lahko bi delal od doma, a se je odločil za klop v parku, mirno je tu. Dveh sosedov, kakor da jih ni … Dekletu zazvoni mobitel. Po kratkem nerazločnem pogovoru vstane, pobere stvari in odide.
Mladi poslovnež gleda za njo … tisti trenutk pozabi na projekt, katerega mora končati do naslednjega dne. Ko gre mimo Bena, skloni glavo in gleda v tla, drobne kamenčke pod klopjo. Zapre oči, sliši njen hod in zavonja njen parfum, a je ne pogleda … noče videti njenega prezirljivega, spačenega obraza nad njim, ali usmiljenja v njenih očeh, prevečkrat je to že videl, naj sončen dan ostane takšen kakršen je: pisan in zanimiv.