Jeza mešalca betona

Dum, dum, dum, dum, dum, dum, piririri, dum, dum, dum, dum, dum, dum, ….

Že spet imajo zabavo. Samo to znajo. Popivanje in zabavanje. Hektolitri vina in ducati platojev piv, ki se nato prazne valjajo okrog mene. Mulci, ki v samih gatah letajo okrog hiše, pijani ko krave.

Saj ne rečem, kdo sem pa jaz, da bi sodil? A vse ima svoje meje. Mojo pa so prekoračili že takrat, ko se mi je fantina olajšal v mešalnik, nato pa noter  izbruhal še vse, kar je zaužil v prejšnjem dnevu.

Ko sem bil še mlad mešalnik, si nisem nikoli predstavljal, da bo moje življenje takšno. Oče mi je vedno razlagal, kako lepo je bilo, ko je delal na gradbišču. Bil je glavni mešalnik  ali nekaj podobnega. Takratni najnovejši model. Vsa malta, ki so jo potrebovali, je stekla skozi njegov mešalnik. To se pravi biti pomemben.

Takoj ko sem končal šolanje, sem si želel delati na gradbišču. A kje sem pristal? Zapuščen za montažno hišo, kjer so me potrebovali le toliko, da so si zacementirali potko do vrat. Nikjer nobene želje po delu. Pa taka okolica! Kaj vse bi jim predlagal, če bi me le poslušali. Zidek okrog bazena, ali pa stopnice do vrta.

Oh ja. Koga hecam. Ta mladina ne zna poprijeti niti za metlo, kaj šele za betonski mešalnik, kot sem jaz. Ne gre mi pa v račun, čemu so me sploh kupili, če me ne potrebujejo. Že res, da sem sovražil Obijevo skladišče, v katerega so me zvlekli, a bil sem vsaj na suhem. Tu, zavržen od vseh, pa sem izpostavljen vsem vremenskih razmeram. Da ne omenjam vseh psov, ki so si me izvolili markirati s svojim urinom.

Priznam, daje me eksistencialna kriza. Pa saj nisem sam kriv. Nimam drugega dela, kot da razmišljam! Če bi imel priložnost vsake toliko časa zacementirati kake stopnice, bi bilo bolje. Tako pa le razmišljam o tem, kaj je smisel mojega življenja. In kaj je zame smrt? Rja na mojih nogah, ki se zahrbtno plazi proti mešalcu?

Prekleto jezen sem na ves svet. Na mamo mešalnico, ki me je povila, na očeta, ki mi ni znal dobiti dela na gradbišču. Najbolj pa sem jezen na to nesposobno bando, ki je dopustila, da mi je kolesa že obrasla trava in da se ptiči po mili volji iztrebljajo na meni.

Mogoče so pa le pozabili name in bi jih moral opomniti, da sem še pri življenju. Jim zabetoniram vhod, da ne bodo mogli s hiše? To bi jih garant opomnilo na mojo malenkost. Ali pa jim pred vhod nalijem svež cement … Ni ga boljšega zdravila proti mačku, kakor lepljiva masa, v katero se ti ujamejo noge.

Hmm, koraki. Koga je pa ob tej uri zaneslo sem? Če se je kak pubertetnik namenil olajšati ob meni, bom resnično popenil.

Nenadoma začutim močne roke, ki me začnejo vleči proti hiši.

Kaj za vraga se dogaja? Če me mislijo uporabit za wc školjko, se raje vržem čez prepad.

Wow. Toliko mularije pa nisem videl na kupu, že odkar sem videl očeta graditi otroško igrišče. Le da so ti večji in uliti do amena.

»Ajd, prinesi tiste piksne pa cev za vodo in nekaj ledu,« se poleg mene oglasi zatikajoče brbljanje.

Še preden utegnem razmisliti, kaj se dogaja, začutim klokotanje v mešalniku. Preplavi me prijeten hlad, da od ugodja zabrundam .

»Sem ti rekel, da ja ta stara kripa kot nalašč za hlajenje piva! In ti si želel po novo skrinjo. Idiot.«

Odločim se, da bom preslišal tisto o kripi in raje užival v prevevajočem se hladu, ki se je širil prav do mojih nožnih koles.

Lepo je biti spet uporaben, pa čeprav na tak način. Kakor bi rekel moj stari: Vsako delo je častno, pa čeprav pereš noge bogatašem. Ali v mojem primeru, hladiš pivo razvajenim otročajem.

Mia H.

Prispevek je nastal na literarni delavnici Besedovalnica.