Izbris
Na ulico je pomenljivo svetila ogromna oglasna tabla. “Spremenite preteklost. Spremenite sebe.” Globoko je zavzdihnil. Ja, ja, lahko je tako reči. A sedaj, ko sem tukaj …
Stal je pred moderno, stekleno izpostavo podjetja MemoRewrite, najnovejše multinacionalke, ki je pred meseci odprla vrata v njegovem mestu. Trudil se je gledati v oči teh, ki so izstopali iz poslopja, iskajoč sledi obžalovanja na njihovih obrazih, a tam ni bilo nič. Ljudje so kazali le veselje. Ponos. Moč. Laž. Vedel je, da je vse laž, a bil je na robu obupa, na robu moči; skoraj je že popustil pritisku.
Pametna očala so mu javila obvestilo, da je sestanek, shranjen v njegovem digitalnem koledarju, čez nekaj minut. Tako blizu je bil. Le skozi vrata bi moral stopiti, prenesti neboleč postopek, in živeti srečno naprej. To je bil problem, protislovje njegove odločitve: ni mogel izbrisati bolečine z nebolečino; edino, kar bi sprejel, bi bilo le še večje trpljenje.
obrnil se je in odkorakal, s solzami in obžalovanjem.
Na ulico je pomenljivo svetila ogromna oglasna tabla. “Spremenite preteklost. Spremenite sebe.” Globoko je zavzdihnil; spet so ga mučile nočne more in znova je videl njen obraz v vsaki senci. Stopil je skozi drsna vrata; hlad klimatskih naprav ga je naježil in zbistril, da se je zavedel: vstopil je v isto stavbo, pred katero se je včeraj obrnil.
“Lepo pozdravljeni.” ga je nagovorila simpatična črnolaska v belem kostimu. “Sta naročeni?”
Nemo je odkimal.
“Nič narobe, lahko vas naročim kar takoj. Na vrsti boste v najkrajšem možnem času.”
Nemo je prikimal.
“Vaši podatki?” se je s svojimi bleščečimi zobmi nasmehnila.
Čez nekaj minut je že sedel na udobnem stolu in neodločno obračal strani prospekta. Preletaval je besede, slogane in slike in se prepričeval, da je to, kar počne prav.
Izbrišite svoje najbolj boleče spomine …
Neboleč proces …
uporaba najnovejših tehnologij …
preplet sodobnega in tradicionalnega…
alfa valovi, hipnoza in krioprezervacija sinaps …
Neboleč proces …
Digitalna obdelava vašega spomina …
valovi delta in ponoven zapis v vaše možgane …
pokličite sedaj …
Neboleč proces …
Ni hotel nebolečega procesa. To ni bil način pozabe, vsaj po njegovem mnenju ne. Pravzaprav, ni sploh bil prepričan, če hoče pozabiti. Hotel je le preživeti, preboleti izgubo edine osebe, ki jo je ljubil, in mu je to vračala nazaj. Bil je edini človek, ki se jo bo spominjal. Moral je ohraniti spomin nanjo: to je vedel. Ni smela biti pozabljena, ni smela biti izgubljena v niču časa, in najpomembneje, ni smela oditi neboleče.
“Gospod, na vrsti ste.”
Nemo je vstal in se odpravil proti izhodu.
“Gospod?” je zaslišal za seboj.
V rokah je še vedno držal reklamni prospekt.
Na ulico je pomenljivo svetila ogromna oglasna tabla. Napisa niti ni prebral, sedaj ga je že vedel. V rokah je še vedno držal prospekt, a danes ni bil obupan. Bil je jezen, a ne nase. Srepo je gledal v vsakega, ki je izstopil iz stavbe, kjer so ti spremenili tisti spomin, katerega si želel. Strta srca so ostala strta le do naročenega datuma, obžalovanje je izginilo na neboleč način. Sramu niso več poznali; kar je pomenilo, da je to bil prvi korak v propadu človeštva. Namesto da bi generacije nadgrajevale in izboljševale, bodo uničevale in brisale spomine. Jezen je bil, ker je edini to videl. Vedel je, da ga čaka vojna. Vojna proti kapitalu. Vojna proti enostavnosti, udobju in lahkim načinom. Vojna proti pozabi.