D Muc – ali kako sem zapravil osem življenj


Sem D Muc. To ime sem si izmislil sam, ker me je sram priznati, da so me moji ljudje (mačke nimamo gospodarja – to je samo za pse, da smo si na jasnem), krstiti z močno poniževalnim Muci Cuci. V ti bajti vsi pišejo, pa je še mene prijelo, da bi nekaj natačkal, ker sem že star in imam tudi veliko za povedati. Se bom potrudil to čim bolj po knjižno narediti, ker sem oni dan v zvezku videl, da se to spodobi. Misliš si pa lahko po svoje, besede v glavi da so drugačne kot na papirju. Samo vam povem, da to spet ne velja za mačke, mačke si mislimo v slikicah. Alora … od kod mi ta italijanska …, dajmo resno, in potem moraš za sabo tudi premjavkati … Ma kako se mi slišijo ti l-ji, kot da bi bil s Fužin, ma nisem, res ne, sem iz Škofje Loke. Bom še enkrat začel …

Prvo življenje so mi zapravili kmalu po tem, ko sem se skotil. Se razume, da nisem bil sam prav nič kriv, kvečjemu moja mama, ker se je preveč gonila. Skupaj z bratci in sestricami so me  zadavili in spravili v žakljevinasto vrečo, ki so jo potem odvrgli v Soro. Zdaj ne vem prav, ali to šteje za eno življenje ali pa je utopitev že nov joker. Kakorkoli …, vrečo je naplavilo na breg, kjer nas je odrešila neka usmiljena duša in nas odnesla v sirotišnico za mačke. Prav nič nisem mogel povedati in okrog vratu sem nosil golokožo ovratnico. Ta se je obrasla v nekaj tednih, a zamijavkal sem šele čez pol leta … Precej hitro sem pristal na FB-ju. Si morete misliti, kako se počuti shiran, oddavljen maček, ko ga nameščajo pred bliskavico in mu v nasmeh vihajo brčice, da bi bil občinstvu čim bolj všečen? A si lahko? Ne – se mi je zdelo. Klavrno, vam povem, nadvse klavrno.

Kljub preveliki glavi (glede na telo), od katere so štrlela nesorazmerna ušesa, sem bil s svojim oranžnim smrčkalom nekomu všeč. In tudi temne proge na sivi podlagi so obetale. O repu pa se takrat ni moglo govoriti. Najraje sem si to plešasto sramoto zavil pod tačke in vsak večer molil k mačjemu Bogu, naj mi vendarle nakloni nekaj kocin. Verjetno sem bil zato tako neroden, glede na močnejši zadnji pogon, je bil zadek premalo obtežen. Uslišan sem bil nekoliko kasneje; sedaj z repom lepo lovim ravnotežje. Je pa drug problem – težišče se je preneslo na podvozje, he, he … Posvojila sta me dva človeka, en majhen in en velik. Naložila sta me v pleteno košaro, ki je podobno smrdela kot tista vreča in sem bil zelo živčen. Sreča, da je imela spredaj vratca, da sem lahko videl, kam me neseta. Sedaj vem, da je to avto. Mali človek je sedel poleg mene in mi kar naprej nekaj prigovarjal. Nazadnje me je ob prijetnem zibanju in predenju, ki je spominjalo na mamo, snelo v mačje sanje.

Familija, v kateri sem se znašel, ni tako slaba, samo malo čudna. Vsi zelo skrbijo za svoja zdravja, ker so kar naprej pri zdravniku. Kot njihov član, sem bil takoj deležen zdravniškega kartona, oziroma čipa v ušesu. Cepili so me za vse sorte bolezni, tako da se me je ena res prijela. Hudo sem zbolel in so me morali peljati k večjemu specialistu, ta pa je postavil smrtno diagnozo – levkemija. Odštel sem še eno življene. Medlel sem na preiskovalni mizi in vlekel na ušesa. Ujel sem nekaj takega kot uspavati. Takrat je mali človek začel tako neusmiljeno jokati, da je velik človek potem odločil, da bom spal doma, doktor pa naj da kakšna zdravila. Groze, ki sem jo takrat doživljal, se ne da opisati. Zdravila da ne bodo pomagala, če se bom naprezal. Kmalu naj bi me začele zanimati mačke in to bi bil moj konec. Potrebno je narediti kastracijo, je zaključil zdravnik, mi zabil šponto v tazadnjo in … cakata … To upravičeno lahko štejem še za eno življenje! Dieta, ki sem se je takrat moral držati … fuj, še danes ne maram piščanca, ne kuhanega, ne pečenega, če pa zavoham surovega, me kar zadavi.

Pa sem si opomogel. Začel sem laziti naokoli in po mačje raziskovati. Še vedno so me zapirali v hišo, bali so se, da se bom izgubil. Mene pa je vleklo ven. Na okensko poličko sem že znal skočiti, da bi se naslonil na kljuko in jo odpahnil, nisem bil dovolj močan. Zato sem izkoristil priliko, ko so pustili odprto okno na (tega res ne znam povedati po slovensko in bom napisal tako, kot sem slišal), torej na »obrliht«. Odrinil sem se silovito in namesto na vrhu oknice pristal nekje vmes med šipo in okvirjen. Počasi sem polzel navzdol, dokler se mi vrat ni trdno zasidral v razcepu. Obešen sem visel v sobi in si mislil, da se bom verjetno ravno tam posušil, ja, da bom umrl. Takrat še nisem vedel, da imajo mačke devet življenj. Na mojo srečo me je našel dedi, ki je stikal tam, kjer ne bi smel, in me odtaknil iz neprijetnega položaja. Tako sem mu bil hvaležen, da nisem vedel, kaj bi, pa sem mu cel čas capljal za ritjo. Parkrat me je pohodil, a sem bolečino hrabro prenesel, ko pa sem opazil, da postaja živčen, sem se raje umaknil.

Visenje je postalo moja usoda. Ko sem končno smel ven, me je bilo seveda povsod polno. Kakšen privilegij – sveže stranišče. Kopal sem si luknje po vrtu in pomerjal, na katero se bo moja prdička najbolj prilegla. Zaganjal sem se med zelenjavo in skakal za metulji. Hlastnil sem za neko žuželko, ki me je dražila na zeleni luknjičasti steni. Ne bi smel biti tako impulziven, če bi bolje pogledal, bi videl, da to ni nikakršna stena, temveč mreža. A bilo je prepozno, sem že visel. In to na sprednjih čekanih. Kri mi je lila iz gobčka, cvilil sem tako goreče, da me je zaslišal velik človek in me odstavil s trnka. Žal sem pri tem izgubil polovico levega podočnika.

Še eno življenje sem izgubil čisto po nespameti. Razmišljal sem, kaj bi bil, ko bom velik. Opazoval sem velike ljudi, ki so stali ob odprtih avtomobilskih vratih, le da se skozi ta vrata ni skočilo na sedeže, temveč je bilo pod njimi nekaj drugega, kar so prisotni močno občudovali. Takrat sem sklenil, da bom mehanik, to se mi je zdel nekako možat poklic. Še sam sem hotel videti tisto čudo, ki je tako predlo, lahko pa tudi renčalo. Poskušal sem se dokopati do odprtine, ki je peljala v skrivnostni prostor. Zlezel sem pod avto in se prek koles poskušal prebiti naprej. Nisem pa vedel, da se stvari nisem lotil s pravega konca. Dosegel sem samo to, da sem se kot slepi potnik peljal na poskusno vožnjo. Ko se je avto ustavil sem odskočil naravnost pred pasji gobec. Letel sem na drevo, ki pa ni bilo drevo, temveč grm. Veja se je pod mojo težo upognila in pristal sem na njegovem hrbtu. Ne vem, kdo je bil bolj presenečen, jaz ali pes. Vsekakor je izpadel bedasto s tistim gobcem, od katerega se je cedila slina. Zbežal sem na kurnik in se potuhnil. V enem dnevu sem prečrtal dve življenji. In spet se imam zahvaliti malemu človeku, da danes spim na kavču. Velike ljudi je namreč nagnal, da so me iskali in me tudi našli.

V ne še enem človeškem letu sem izkoristil osem življenj, kakšna bilanca! Od kod mi ta izraz? Hja, kako bi to povedal, moja gospodinja, kadar ni gospodinja, je računovodkinja. Včasih si domov privleče delo in takrat mi dovoli, da sedim pri njej na mizi in računam. Računam na to, da ji bom iz hladilnika izvabil Whiskas. No, ker sem tako na hitro vnovčil toliko bonusov, sem sklenil, da bom korenito spremenil način življenja. Zdaj živim lenobno umirjeno. Navsezadnje moram to zadnje življenje čuvati, saj sem, kot sem že povedal, zelo star in lahko vsak čas umrem. Da izračunam … samo malo … po vaših merilih jih štejem nekaj čez devetdeset in ne bom imel nove priložnosti.

No, pa sem pri koncu. Zdaj bom dal to pisanje mačkorirati in upam, da se bo našla založba, ki bo to kmalu objavila, veste, svojega življenjespisa ne bi rad bral Tam gor.

Ajdovščina, april 2019

D Muc

Glasovanje

Za oddajanje glasov morate biti prijavljeni.

Prijava na E-novice

Arhiv