Cvetanija 12

      April se je začel zelo kujavo. Tilnu se je dogajala šola, nova znanstva, košarka, potolčeno koleno, odrgnjena roka – rana ga je pekla, pa se je delal junaškega, da to ni nič. In spet je lahko brskal po internetu, iskal stvari, ki so ga zanimale. Nekaj časa je stal ob oknu, gledal meglo nad sosesko, ki se je vlačila že od jutra, vmes je malo padalo. Dolgo je gledal sosedov novi avto, temnomoder terenec, povsem nov, lep … Zamišljal si je, kako bi … In ga je potegnilo v zgodbo, ki jo je pred dnevi bral, o nenavadnih silah, ki te potegnejo in te predelajo v majhnega robota in te potem vrnejo na zemljo. Nič, nove stvari so objavili na tistem spletnem portalu, čakaj, nazadnje sem bral, kako je pijani Čukaš tarnal generalu, da ga Mitze … Ne, tisto je bilo dolgočasno. Zdaj že vem, da je vmes ena ljubezenska štorija, med Mitze in tem učenjakom. Kaj bi delala Aja, če bi bila, recimo, z nami v razredu. Butl, ona bi hodila v privatno šolo, jasno. Šofer bi jo pripeljal, odpeljal. Le, kakšen avto bi imeli, kaj pa vem, prav poceni gotovo ne. In grad, a bi vzdrževali grad – dobro vilo vsekakor, grad pa … Ma ne vem. Predstavljam si blond punco, z modrimi očmi in malo pegic, tako je opisana. In če bi … Pa ja, z mano ne bi spregovorila. Kje pa, sploh bi … Mislim … Ne, ne … V tisti zgodbi mi je največja faca Lojtze, general, vse tako dobro pove, toliko vsega je doživel, gusarji, pa v ujetništvu je bil, tam dol nekje, v današnji Libiji, se mi zdi – vsaj tako je bilo rečeno. Ne vem, tam dol se gredo ene vojne, ne štekam jaz tega, ne. Lojtze, kakšen bi bil on danes, z baretko, vozil bi se s helikopterjem in … Ne znam si ga drugače prestavljati. Danes generali niso tako čudno napravljeni kot so bili takrat, ne. In Čukaš, Čukaš je pa … Saj imamo v soseski enega takega. Pravijo mu librimen – saj ne vem zakaj. Včasih da je učil na univerzi, pa … Zdaj pa zbira stare knjige, baje jih ima ogromno. Mama pravi, da je malo trčen. Videl sem ga že, za kolo je imel zaprežen mali voziček, notri pa je vozil knjige. Ker je veliko pil, so mu že večkrat vzeli vozniško dovoljenje, pa ja. Čuden je, rdeč v ksiht, dolge belkaste lase ima in vedno si nekaj poje. Kako je sploh dobil ime – libri men. Libri, čakaj, to je po italijansko knjige. Menda je bil doma tam dol pri morju, njegovi so bili res italijani. Na univerzi je učil, kaj že, strokovnjak za stare knjige, nekaj v zvezi s knjižničarstvom. Ne štekam jaz teh for, ne. Je pa čisto kul tip. Mislim to, vljuden pa to. Enkrat sva govorila, raznašal sem ene plakate za basket tekmo, ja. Pa sem dal tudi na drevo blizu njegove hiše. Prišel je do ograje in me vprašal, kaj lepim.  Razložil mi je, da so košarko začeli na ameriških univerzah in to … Veliko ve, to že. Baje si sam nabira ena zelišča, ja no … Saj sva ga z mamo že srečala zgoraj pod vrhom. Pa je res imel s seboj fotoaparat, nahrbtnik in platneno vrečo, že polno zelišč. No, svoj lajf ima, samo folk, ja. Knjigamož, tako bi jaz to prevedel, knjiga mož. Ja, ja tak je kot Čukaš, tak. Mogoče bi si ga lahko tako predstavljal. Danes bo basket odpadel, danes, ja … Stari spet nekaj naklada v dnevni, jao … Tilen je šel do vrat in se spet vrgel v vlogo prisluškovalca. Pa je slišal:

      »Poslušaj, zdaj je rešeno, tipa so dobili. Državni denar je prenakazal na zasebni kanal, da so lahko podkupili nekoga, ki je dobavljal opremo po nižji ceni, potem pa so razliko delili. Mater jim. Izsledil sem denarni tok, krožno nakazan. Vse gre na sodišče, vse. Na novinarski koreferenci je tožilstvo pojasnilo, da so dokončno pretrgali tak način financiranja spornih dobaviteljskih mrež. Kaj se zdaj odkriva, od kod protekcija za cepiva, vidiš, vojna mafija. Sem ti rekel, vojna mafija. Briga me, če me bodo šikanirali. Me prav briga, svoje sem dosegel. Honorar je že izplačan, ni majhen, sem ti rekel. Zdaj bom lahko še naprej vodil svojo zasebno pisarno, naročil imam čez glavo, gospodarski kriminal raste, ej.«

      »Daj no, umiri se malo, umiri se. Pa ne bi bilo boljše, da bi iz vsega sranja dokončno izstopil. Hišo na morju bova že sfinacirala, zdaj pa daj mir. Lepo te prosim. Poglej se, kakšen si, poglej. Bled si, gube ti rastejo, glej. Ves zakrknjen si v obraz. Misli malo nase, no. Samo še te, te … Joj no … Kdaj bomo normalno živeli. Pa ta korona, spet rastejo številke. Saj sem vedela, ko bodo malo bolj odprli, pa bo spet. A si prebral, nisi, kaj. Vlada pripravlja nove odloke. Menda bodo spet zapirali šole. Ja no …«

      »Vlada, vlada, saj. Ma ne bi jaz o tem, ne. Za danes sem končal. Mika me, da bi vzel Tilna in bi šla malo naokrog. Baje se bo pod večer zjasnilo. Lahko bi šla do mojih staršev v Črn Dol, ne … Mama me je klicala, da ji manjka to in ono, da si ne upa v trgovino, od kar spet številke rastejo. Nič tako nujnega, samo malo jo je strah, pa hrano za njene tri mačke, ja … Oče, on bi pa kar v gostilno, če bi se dalo, vem, ja. Moram mu nesti nekaj knjig. A ti veš, kje bi bil slučajno spisek. Prepisal sem si ga iz telefonskega sporočila – nerodno, pobrisal sem sporočilo, ker sem tisti dan čistil nepomembne reči. Na en listek sem si napisal. K onemu  librimenu bi moral po knjige. Oče je ves nor na te stare reči, rad jih bere. In lepo ravna s knjigami. Joj, kako nas je vzgajal: ne prijemlji z mastnimi prsti knjige, ne tako, ne … Lon pazi, ne tako. Taki so bili, ti malomeščani na vasi. Jaz temu tako rečem. Hiša je v vasi, oba sta delal v mestu in hotela po mestno živeti. Kaj pa smo imeli, vrt, njivo v najemu, nekaj sadnega drevja, pa mačke, te pa zmeraj. Ja pa kokoši tudi, ja, jajčka, ja, ta so bila vedno domača. Saj so še no. Mama, kar ne more brez te kurje folklore. Letos bom moral zamenjati ograjo, malo pobarvati, popraviti streho, dela, kolikor hočeš. Ja, zdaj so te trgovine že odprte, moral bom po material. Danes ne, naslednjo soboto, če ne bo spet vse zaprto. To, vidiš, to, odprto, zaprto, to mi gre blazno živce. Se mi zdi, da smo že malo blesavi. Moj oče pravi, da je to že malo elastika sistem – nategni, dokler ne poči. Kaj pa vem. Daj no pomagaj mi poiskati listek. A si že kaj odnašala iz kabineta?«

      »Nisem, Leon, nisem. Saj si rekel, da ga boš sam pospravil, sesalec je pod stopnicami.«

      »Ne vem, če bom danes, ne vem, ampak listek, čakaj, ja, ja vem …«  

      Tilen se je odmaknil od vrat in si zamislil počitnice na morju. Kako kul, ej, na morju cel avgust. Pa je tem net, ej … Na to pa nisem pomislil. To bo pa … Če bo samo na telefonu, pa še tam, signal, pa to. O, sranje … Ma kaj, do avgusta je še kar dosti časa. Se pravi še maj, junij, konec šole, potem, malo pri babici in dedku. Dedi je faca ja. Kaj vse ve, ta naš dedi, ej. Kakšne mi pravi, o motoristu, ki je šel kar skozi živo mejo in naravnost v čebelnjak. Pa o tipu, ki je s kosilnico šel na izlet, baje celih osemdeset kilometrov. Pa o nekem drugem čudaku, ki si je kupil jadralno padalo, da bi šel nekam v Bovec, pa je treniral na hribu in pristal na kozolcu. Ja no … Pa o ženski, ki je bila ljubosumna in je tisti drugi zmetala celo košaro jajc v okna. Ja nimaš kaj, vaške zgodbe. Pa o mulcu, ki je kmalu vrgel v zrak senik. Od nekod so privlekli eno pozabljeno protitankovsko mino. Pripravljali so se, da bi jo sprožili. Na škripec so navezali kamen, potem bi prerezali vrv in stekli … Si misliš, si misliš … Dobro, da jih je videla stara teta. Bi pa počilo, ja. To so bili časi, to, ko ni bilo korone, to. Zdaj, zdaj pa smo vsak v svojem kurniku, mater … V šoli smo bili čudni, kar nam ni šlo. Kar en strah, nobenega pravega druženja, pa razkužila, pa maske, pa … Ja ne vem, no.  Uf, megla. Stari je omenjal, da bi šla k dedku in babici. Pa mislim to, tvegani obiski in to. In jaz sem bil že v šoli, pa … No, ne vem, no. Če stari ne bo dobil listka, ne bo nič, sem prepričan. Pa ga ne bo, vem, da ga ne bo. Ima red, a včasih. Ja no … Toliko papirjev kot jih ima, to je pa že res štala. Ja no … Sprijaznjeno se je usedel na posteljo in si ogledoval povoj na kolenu. V zdravstvenem domu so mu rano očistili, obrezali in povili. Naročeno mu je bilo, da čez dva dni pride na previjanje, velika odrgnina, pa neke mrežice. Skeli, še vedno skeli, je ugotavljal Tilen. Ja saj, zaril sem po po asfaltu, Tanč me je porinil, za nalašč, ker sem hitrejši od njega. Vedno se rine, vedno odriva, ga bom že spotaknil. Naj čuti, kako je, ko poljubiš asfalt. Ni fer, pa kaj. Oče pravi, da se morajo udarci pametno vračati, v pravem trenutku. Da so rane sestavni del boja, da tako to je, matka pa: joj, joj, tetanus pa to. Pa saj so me lani cepili, ko sem zgrmel s kolesom. Nenadoma so se odprla vrata. Oče je kratko rekel: »Megla, dež, danes ne bova šla k babici, ja. Kaj pametnega beri in da mi ne zijaš igric, ja. Zvečer bova lahko šla na dolg sprehod, ja.«

      Tilen je samo prikimal, se usedel za računalnik in poiskal novo zgodbo.