Cvetanija 11

    Mater tole, je pomislil Tilen – bengalski tiger. Čakaj, kakšni so, si je rekel in odtipkal v iskalniku. Ogledoval si je slike in se spakoval: Mater, če te ta mrcina … Meni so bolj všeč pume. Ko bom zadosti star, si bom omislil dobrega terenca, ekipo in bomo šli v Južno Ameriko, ja … Jao, kje je še to, najprej osnovna, potem srednja pa faks. Kolk sranja me še čaka, mater ja …  Stari spet živčno hodi po hiši, slišim ga. Matka  sika v dnevni, mater smo mi en teater. Samo še tulita, ko zveri v kletki. Kul, zdaj bo tečko. Aha, se začenja. Skozi zaprta vrata je bilo slišati:

        Ne ti meni, da ne veš, kako stvari grejo, veš, seveda veš. A misliš, da je v vaši firmi vse gladko. Je klinca. Vem, da vaš šefe preklada denarce na tak čuden način, a za zdaj ga kontrolorji pustijo. To je to, koronakriza in politična pripadnost. Ma ne vem, prevelik idealist sem, to bo. Tu imaš prav. Kaj, da naj … Ma nehaj s tem. V sredo sem dal kri in je sladkor padel no, holesterol je pa malo povišan, ni panike. Kaj? Ja, bova šla, evo, obljubim, bova šla. Košarka, ah daj no, meni se ne da metat na koš ne. No ja … Moj rumen dres, ja … Daj, nehaj zajebavat. Moram še eno poročilo napisat, pa še enega tipčka moram poklicati, veliko ve, za zdaj molči, kaj pa vem. Nimam še naštudiranega. Brez skrbi, ga bom odklenil. Ja, tako je to, plačujejo me za vohljanje in to je to. Ko se kešek lepo nabira, si pa tiho. Bajta na otoku bo na jesen vseljiva, delajo … A ne bo to fino, cel avgust bomo drugo leto na morju, če ne bo spet te, te, jebene korone in teh karanten. Kaj, cepljenje, sem se vpisal, tebe, malega, vse po spisku. Saj veš, kako to gre, najprej elita, potem tisti, ki so v službi elite, potem vojska, policija, pomembni ljudje, starčki, starke. Ne, ne, zadosti, zadosti. Grem v mesto, a kaj prinesem? Ja, colo, ja, aha moko za, katero, katero, tip 500, ja. Še kaj. Aha, sadje, ja vitamini, mandarine, pomaranče, kislo zelje. Ej, ej, čakaj, da si malo zapišem. To je cel projekt. A nisi šla zjutraj. Ma daj no, vrste, nobenih vrst ni. Ljudje so presrani, no.

        Pa bo šel, si je Tilen oddahnil. Sedel je na posteljo, gledal ekran, kjer je še vedno bengalski tiger. Prazno je sedel in sta se gledala. Kdaj sem nazadnje videl kakšno žival. Čakaj, na jesen, ko sva s starim šla, zajca, ja … Pa srno, ko sva se vozila zgoraj po gozdovih. Skočila je čez cesto. Medved, ah, samo sledi. Medveda ne bi rad srečal, ne. Pa tigra, ej … Da vidim, če kdo đouka. Pa kaj jim je danes, nobenega nikjer. Kakšen dolg cajt, ej. Ven nimaš kam, igralcev ni, une blesave đouke sem sit, ta skupinska, ta je kul, samo … Je kdo na zumu. A, a. Sobotno popoldne. A ni matka nekaj bluzila, da bomo šli v ponedeljek v šolo, oranžna cona pa to. Da bi jo šel zdaj vprašat, ne, ne … Joj, ta zapor, joj. Kako bi bilo zdaj fino, če bi se šli basket. Igrišče je prazno, klape ni. Sama cvikerija. Kolk jih je zbolelo z našga klasa, čakaj, ja pet menda, pet. Sam ne za kovid, kar neki, prehlad pa to. Dva starša sta ga baje fasala, ja. Pa naši sosedje, una prekla ga je prnesla z nekega mega žura, ja … Ma je tečna. Kar neki, enkrat mi je rekla, da sem zajc, da sem … Pa kaj je s tem mislila, prekla preklasta. Baje trenira košarko, pa ja … Gimnazija pa to. Važička, njen brat pa … Kaj pa vem, je starejši, malo ga je videt. Enkrat mi je popravil menjalnik na biciklu, kul tip. Ta prekla pa, mater ji, sika … Kaj je zeko, mi reče. Pa … no, zakaj zeko. Nisem zeko, ne bojim se. Hiter sem, če je treba, to pa. Ja vem ja, na basketu sem jo predribrlal, to jo jezi, ja. Kao profi v klubu in to. Pa ja. Moj stari je bil profi, to pa … Še zdaj zabija kot nor. Ja no, skoraj dva metra ga je, 198 cm, uradno. Lahko bi igral za resnejši klub, pa … Mala prometna, zlom zapestja, konec trdih treningov, saj … Jaz nima te želje, ne. Ajde, za hec, včasih v soseski, to ja, da bi pa šel v klub pa se gonil, o ne. Ne bo me stari pripravil, ne. Matka, ona je itak proti. Pravi, da imajo zdaj nore treninge, da sem prešibak za kaj takega. Ne, ne košarka, dvorane, tuljenje, ne. Zdaj itak ni tega. Kako bedno igrat v prazni dvorani, kakšna beda, ej. Ko sem se rodil, stari ni več aktivno igral, ne. Šla sva včasih na košarko, to pa. Pa vpitje, pa pivo po tekmi, preste, meni sok, ah … Sami velikani so bili okrog mene, mater ja … Kako sem se počutil, tam … Joj, kaj naj zdaj, kaj. Ura, malo do treh popoldan. Po peti zvečer se bodo natepli, vem. Prej ne, ne … Zmenjeni smo, ob petih se gremo divjo đouko. Kaj, matka prihaja, kaj bo pa zdaj spet ena komanda:

     »Tilen, v ponedeljek greš v šolo. Saj sem ti že včeraj omenjala. Dajva pogledat, če imaš vse, delovne zvezke, torba, pa ta obleka. Pa zakaj nisi dal vsega v pranje no. A ti moram stokrat ponavljat. Joj Tilen, pa to po tleh, pa, joj. Čips si spet na tajno jedel. Veš kaj, tako ne bo šlo. Ni lepo, da stvari skrivaš. Slabo si gradiš karakter, slabo,« je mama rekla in odbrcala nekaj stvari na tleh: dve mapi, en leksikon, žogo, nogavice, zgornji del trenirke, še dve majici, prazno plastenko, lonček od pudinga, škrnicelj …

      »Daj no, kaj pa naj. Ven ne smem, no, mislim, smem. Nobenega ni, grupisat se ne smemo. Kaj naj, ej, kaj. Sam ta komp, pa đouke, pa šola, naloge. Stari kar naprej nekaj tečnari po bajti. Kaj naj,« se je Tilen branil.

      »Tilen, moraš razumeti, da smo v posebni situaciji. Vojno stanje, skoraj tako no, samo da ne poka. Kar spomni se, kako je dedek razlagal, kako je bilo, ko je pokalo in ko so lačni kradli krompir, spomni se teh zgodb. Vidiš, ti pa imaš zdaj čips kar pri roki. Ne, ne, preveč žreš te slane in mastne reči. Preveč. Saj sem sama kriva, ker ti ga kupujem. Ne, ne, to se bo spremenilo. Alo, zberi cunje, pospravi to svinjarijo, oprhaj se, potem pa greva na dolg sprehod. Ne bo te konec, alo.«

        »Ma dej no, ne teži, saj bom,« je Tilen težavno rekel in se spravil v gibanje.

        Med hojo je mami razlagal o tigru na otoku, o nadaljevanki. Pa je mama našpičila ušesa in obljubila, da bo prebrala kakšen odlomek, sicer, da nima časa, da pa bo. In potem mu je povedala zgodbo o medvedu, ki se je znašel pri njih doma, ko je bila še deklica, tam na robu gozda, v odročni pokrajini, kjer so bili medvedje stalni gostje v zaselkih. Ustavila sta se na obronku in gledala predmestje v daljavi. Pomladni mrak se je mehčal, oblaki so se povsem raztrgali in pustili modrini, da je ponujala upanje. Stala sta ob opuščeni hiši, ki je ob poti do repetitorja. Tilnu se je zdelo, da ga je hoja malo osvežila. V mislih je premleval, kako bo, ko bo šel spet v šolo, kakšni bodo obrazi v živo, kakšne bodo možnosti, da bi pa tokrat sedel v bližini Tinke …

      »A greva do vrha? ga je mama vprašala.

      »Joj no,« je jamral, ker je na telefonu ugotovil, da je že čez peto popoldan. Preveril je na internetu, če so že v igri. Ja, pa so, dva, tretji, no, nismo še vsi, zdaj nas je pet. Če bi matki zdaj rekel, da moram hitro domov ker … Si, kar mislim, kakšen bes bi bil, si.

       »Pa spravi že enkrat tisti telefon v žep. A res moraš kar naprej nekaj nadzirati, gledati, daj no. Raje glej naravo, glej to. Tam poglej, podlesek je, pa to hišo, vidiš, jo vidiš, kako propada. Vse te stare hiše, vse nosijo zgodbe. Da mi takoj spraviš telefon. Drugič ga boš lepo pustil doma. Kaj pa misliš, pa žarčenje, pa zdravje … Kaj se nam dogaja,« je mama zavzdihnila.

       »Joj no, sam mal čekiram, no,« se je Tilen branil.

       »Pohiti, do šeste morava biti doma, da pospravim še v kleti, kar je treba. Počasi bo treba narediti generalno pomladno čiščenje. Do aprila mora biti narejeno, ja. Ne boš se izmikal, ne. Dajmo, dajmo,« ga je mama priganjala.

      S trpkim obrazom je zadihano sledil mami, vsake toliko je le na hitro pokukal, kaj se dogaja. Malo pod vrhom sta se spet ustavila. Sonce je le pljusnilo nad pokrajino. V daljavi se je bleščalo nekaj stolpnic in tudi predmestna cerkev je zasijala – njen novi zvonik. Mama je zaneseno gledala pomladno luč, Tilen pa se je delal, da gleda in trdo držal mobilni telefon. Ni si ga upal izvleči. V torek bo spet nadaljevanka, kul, si je šepnil.       

»Tilen glej, kako je lep realen svet,« je mama rekla.

  On je pa kar stal in spokorjeno tipal telefon.