Časostrelec

Poznam vas, poznam gospa. Nekam čemerni ste. Mogoče ste slabo spali? Pa kaj me tako gledate? Vem, nisem primerno oblečen za tak lokal in za svoja leta. Vi pa lepo urejeni, z modno revijo v roki, zamišljeni, zgrbančeni v svoja srednja leta, pa vendar še tako pohotni. Zaljubljeni ste v svoje udobje.  Kreacija časa na vašem obrazu pa mi je kljub temu všeč, še posebej zdaj, ko nanj sije sonce. Malce ste bledi, saj je to zdaj najbrž spet moderno. To bo od pudra, kajne? Ali pa je to spet kakšna nova krema, ki obljublja večno mladost. Bojite se starosti, vem. Malce se zamaknete v senčnino in ste še bolj zamišljeni. Modno revijo odložite na mizico. Zdaj lahko vidim, da ste si ogledovali manekene v spodnjem perilu. O, kakšna paša, kaj? Kakšne skomine? Seveda, domišljate si, da vas bi osrečil kateri od teh mladeničev. O, znali bi ga zvabiti v svoje razkošje in ga ljubiti. O, kako bi se ga naužili!? Kakšna prefinjenost in polizanost. Za hip mi vržete nemaren brezčasen pogled. Zmedete se. Očitno ste me prepoznali. Ne, ne bojte se. Ostal bom pri mizi in popil kavo, morebiti še kaj. Malce si popravite lase, ki sijejo od kemije. Včasih ste imeli lepe, dolge, rjave lase; vedno tako frfotave, tako žive. In tiste vaše oči, ki zdaj stekleno motrijo svet, so tako patetično prosile poljubov pod cvetočimi kostanji. Tam sva se navadno dobivala v poletnih popoldnevih, ko sem prikolesaril iz tovarne, kadar sem delal v dopoldanski izmeni. Vi ste takrat delali v tajništvu neke druge tovarne. Kaj vse sem vam takrat šepetal, ko sem se slinil po vašem vratu. Dostikrat mi je prišlo že kar tam pod kostanji. In tista vaša lahka poletna krila. Še najbolj mi je bilo všeč krilo, ki ste mu rekli »indijsko«. Segalo vam je skoraj do pet; mehko, svilnato, prosojno, z mnogimi rožicami na modrovijoličasti podlagi. Ah, s kakšnim užitkom sem ga privzdigoval v dvigalu stolpnice, kjer ste stanovali. Običajno ste malce sopli in se pretvarjali, da vam ni do ljubljenja. Ljubil sem tiste usnjene trakce, ki sem jih moral razvezati, da sem lahko zatihotapil roki med vaše prsi. Ko sem vam tako razgalil prsi, sem v dišečo dolinico poselil poljube. Najprej sem izbezal levo dojko, ne vem zakaj ravno levo. Jezili ste se na mojo neobritost, ko sem vas s poljubi ščegetinil po dojki. Z rokama sem se počasi splazil na hrbet in vas prižemal, da ste nagajivo butnili obme s trebuščkom. Malce ste me pogrizljali po vratu. Ko sem vam segel po ritnih hlebinah, me je nežno božalo vaše krilo. Všeč vam je bilo, če sem vam jezno in hitro gnetel hlebini in jih razmikal. Potem sem vam segel za hlačke in jih polagoma zdrsal čez. Takrat ste ponavadi neučakano zamencali z nogami in nekajkrat trznili ob steno dvigala. Z lačnim božanjem sem vam vnemal ognje in vas zalezoval po vlažni šečeperjavi pod trebuhom. Skrili ste se v vzdihe in iz sebe izmencali pisarniško dolgočasje… Oh, kako nežno ste mi pomagali nadeti kondom, da sem končno lahko zdrsel v vašo vročičnico. Iztrzal sem se zaslinil in zasopel v vaše lase … Da, da, tisto krilo in tisto dvigalo. Joj, kako ste bili pedantni. Spravili ste svoje hlačke. Pospravili ste tudi moj kondom v vedno pripravljeno vrečko, ki ste jo potem odvrgli v smeti. Seveda ste si roke in vrat umili z osvežilnim robčkom. Potem sem se smel z vami zapeljati še do vašega nadstropja. Tam sem prejel še skromen poljubček. Na hitro ste oddišali v stanovanje. Ja, kadarkoli ste prišli na zmenek v tistem krilu, sem vedel, da se bova ljubila. Z jesenjo ste nase navlekli nove kavbojke in novega moškega, enega od vaših šefov. Ha, zvlekli ste ga celo na magistrat. In zdaj ste gospa. Oprostite, zelo ste se poredili. Saj vem, imate tri otroke, dva psa in veliko udobja. Mar ni čudno, ko dušica dobi udoben dom, ji postane dolgčas. Moje filozofiranje vam je šlo vedno na živce. Vas je vedno zanimala samo praktičnost. Še danes ne vem, kaj ste mi pomenili: strast, ljubezen – ne to najbrž ne, saj sem še vedno bil zaljubljen v tisto muhasto študentko slikarstva, ki je odprhnila, kdo ve kam. Veste, za tisto bi pa res rad ustavil čas. Zdi se mi, da se je za vas že ustavil. To vaše zehanje, ah, tako spodobno, tako bontonsko. Spet ste spet vzeli v roke revijo. Vstanem in grem mimo vas do toaletnih prostorov. Opazil sem, da ste se ozrli za menoj. Mogoče bova celo spregovorila.

Ko pridem nazaj, ste še vedno tam. Zdaj imate pred seboj kozarec pomarančnega soka. O, celo kadite? Za trenutek stakneva pogleda. Vznemirjeni ste in zanemeli. Odločite se, da bova tiho. Niti pokimate ne. Nič. Tiho ugasneva vsak v svoje vedenje. Hitro se sklonite in otresete pepel. Da, zdaj sem jaz tisti pepel, ki ga hočete otresti. Sedem nazaj v svoj senčnat kot in natakarici namignem, da bi še nekaj spil. Naročil sem si pivo.

      Cucnem pivo in vas gledam. Niste prav strastna kadilka. Zdaj se spomnim, da imam v žepu časopis, ki ga še nisem uspel prelistati. Zaradi vas sem pozabil na svojo zgodbo. Če bi mi vsaj namignili, da se lahko prisedem, potem bi se vam razodel. Oh, že osem let je poteklo od najinega zadnjega srečanja. Pa veste, kje je bilo to? Se še spomnite? Hm, bilo je nad streliščem, v gostem leskovju. Tam spodaj so pokali s puškami in pištolami, midva pa sva ležala na tleh in brbljala. Takrat ste že nosili kavbojke, pa še prav preklemano oprijete – no, saj ste bili seksi, pa vendar tako nepraktično napravljeni za hitro ljubljenje. Ko sem vas objemal, ste bili togi in izmikavi. Nov parfum ste imeli na vratu. In tudi pod kavbojke me niste spustili, ne takrat ne več. Z rokami ste poskrbeli, da sem se izcedil v listje in sem omahljivil na vaši rami. V moje ponovno oživahnjenje so sikale športne puške in šklempnile pištole. Kdo ve, morebiti je prav takrat tam doli vadil bodoči olimpijski prvak. Seveda ste tudi tokrat imeli s seboj tiste dišavne robčke. Tudi ta vonj je bil nov; spominjal me je na hotelsko tekoče milo. Ne vem, morebiti je prav tisto strelišče v meni vzbudilo novo strast, ki je vtkana v moji zgodbi. Veste, moje odločitve se hitro menjajo. Zdaj pa vam ne bi zaupal moje zgodbe, zdaj ne več. Ne, tega si ne smem dovoliti. O, nikakor ne, niste vi krivi za mojo zgodbo. Vas sem hitro pozabil. Preselil sem se k Janji, mirni strežljivi učiteljici, ki je tudi iz mene hotela narediti šolarčka. No, kljub vsemu sem ob njej zdržal štiri leta. Midva sva se še nekajkrat slišala po telefonu, potem sva ugasnila. In danes vas spet srečam. V ta okoliš ne zahajam, danes pa – no, to je že moja zgodba.

      Veste, zdaj sem spet brez službe. Kaj pa morem. Tisto tovarno so prodali. Nekaj časa sem delal v manjši privatni delavnici; popravljal sem električne aparate. Ah, saj se znajdem. Res, da sem brez službe, ampak na črno delam v neki zanikrni delavnici, kjer lahko naredim tudi kaj zase in nisem vezan na urnik – odgovarja mi. Aha, dobili ste obisk. Vaša soklepetavka se vam je pridružila. Zdaj bo pa res že čas, da se skrijem za časopis in pogledam, kaj je z mojo zgodbo.

      Šuštim s papirjem in nervozno iščem nočno kroniko. Najdem jo. Aha, tukaj piše: Že drugič v tem mesecu si je nekdo privoščil veliko uro na novi avtobusni postaji. Tudi tokrat je bila prestreljena, in to zelo natančno prestreljena, skozi elektronski mehanizem. Policija domneva, da gre za istega storilca, ki uničuje javne ure. Ugotavljajo, da ima povsod enak način – natančno prestreli elektronski mehanizem. Kot smo že poročali, je bila tako uničena ura na veleblagovnici, pa ena od ur na železniški postaji. Iz zanesljivih virov smo izvedeli, da ima policija tokrat  nekaj več sledi. Našli naj bi list, na katerem je pisalo: Časostrelec! List naj bi bil zataknjen za vozni red. najbolj čudi dejstvo, da nihče ne sliši strela. Bo zdaj policija varovala tudi javne ure?

      Ha, ha, moja zgodba. No, ljubčki, zdaj pa le ugibajte. Dve noči vam bom dal mir, pa študirajte. Ja, to noč mi res ni bilo lahko. Vlažno je bilo, daljnogled se mi je rosil, ko sem čakal v nizkem grmičevju blizu postaje. Dušilec pa je tudi tokrat odlično opravil svoje poslanstvo – samo siknilo je. Kratek plamen in vsega je bilo konec. Uf, sem se to noč načakal. Sama mularija je tam postopala, kadila travo in se zvijala ob glasbi. Lovili so se in vreščali. V nekem trenutku me je že imelo, da bi jim ustrelil v tisto preklemano kričavo škatlo, v tisti prenosni laserski gramofonček. Zažgali so tudi dva smetnjaka. Policije pa nikjer, vsaj takrat ne. No, lepo so pisali, pa tudi list so dobili. Lepo, lepo, si prikimam za časopisom. Zdaj se bodo zapičili v tisti list. Mislijo, da bodo dobili kakšne sledi. O ne, tokrat imajo opraviti s profesionalcem. Vse sem premislil. Nobene sledi jim nisem pustil, nič. Niti prhljaja, niti las, nič. Vse sem delal v rokavicah, pod steklenim pokrovom. Potem sem list vakuumsko zapakiral v folijo. Z drugimi rokavicami sem ga zataknil za vozni red. Ne, tu ne bodo našli ničesar. Ta sistem je popoln. List je bil vzet iz novega paketa, ki je bil kupljen v papirnici in dvakrat zavit. Ne, tu ni sledi. Mogoče so našli tudi kroglo. Takih kalibrov je poln strelski klub. Bodo pač tam iskali morebitnega krivca. Kolikor vem, tistih pušk ne nosijo ven, vedno so pod ključem. Kar lepo zabavo bodo imeli. Prav, zakaj so me pa odslovili. Predober sem bil zanje. Ljubosumni so bili. Nekaj disciplinskih neumnosti sem res naredil, ampak to je zdaj pozabljeno. V vojski so znali ceniti moje strelske sposobnosti. Lahko bi postal profesionalni ubijalec. Ne, človeških tarč ne maram. Cenim življenje. Oho stari, kaj pa če si si tukaj sam nastavil zanko? Recimo, da dobijo kroglo in se zapičijo v strelski klub. Tam bi lahko kdo pomislil nate in povedal, da so te izključili. In to dejstvo…? Drugih sledi ni. Hej stari, kako je zdaj s tvojim popolnim sistemom. Preobul sem se nekaj ulic pred ciljem. Tiste čevlje sem vrgel v reko. Torej te sledi tudi ni. Za puško nihče ne ve. Sam sem si jo sestavil. Dele sem kupoval v Avstriji, v več trgovinah, naboje vedno kupim drugje… Kaj je zdaj stari, te je stisnilo…? Daj no, zaradi nekaj sesutih ur, pa res ne bodo delali velikih preiskav. Saj imajo drugega dela dovolj. Kar beri, pa boš videl: Vlomi, mamila, prebežniki in kakšen umor. Samo sranje, ki nima nič opraviti s tvojim poslanstvom – ti si časostrelec.

      Mirno zložim časopis in si ga stlačim v žep. Ni ravno posrečena kombinacija, najprej kava, potem pa pivo. Na tak dopoldan pa sploh ne. Poplaknem si usta s postanem pivom. Nimam navade, da bi popival. Že dolgo se ga nisem natreskal, dolgo, dolgo. Privzdignem se in vidim, da ima vaša prijateljica časopis na mizi. Nasmehnem se – tam je moja zgodba. Govori vam o možu, ki da se je malo zapil. Diplomatsko jo pomirjate in ji dopovedujete, da ste to že prebrodili in da se bo že uredilo …

      Mar naj ostanem še nekaj časa? Ne, popoldan moram v delavnico. Ježe se bo malce jezil, a se počasi le privaja na moj delavnik; sem pač bolj nočni ptič.

      Zdaj razlagate svoji kolegici nekaj o novi kozmetičarki in nekaj o novi kremi, ki da vam tako čudovito vlaži in hladi kožo. Draga moja, čas, čas je vaš sovražnik. Verjemite mi, da bi ga najraje ustrelil, naravnost v srce bi ga ustrelil. In vse stvari bi ostale takšne kot so. Kot na videu, ko ustaviš sliko. Nobenega gibanja, vse bi bilo brezčasno. Ne, zdajle ne bom šel več tam mimo vaše mize. Lahko bi me celo ogovorili. Tega zdaj nočem. Na hitro se še enkrat ozrem po vašem omizju. Zapredeni ste v pomenke. Nasvidenje moja draga gospa. Ljubite svoj čas … Joj, ne pogledujte me tako. Zmedli ste me. Zapitek pustim na mizi. Odvihram ven.

      Pomlad diha. Nežno zelenje se bohoti med betonom. Če bi res ustrelil čas, potem bi ga spomladi. Živeti v večnem cvetju … Biti cvetje … Stari, pazi kako voziš! Majska svetloba na obrazu mesta … Časostrelec gre spat, škoda!