Čakam

Vrinil si se v moje misli. Kot bi imel tu svoj dom, svoje pribežališče. Ko sloniš na moji rami in zreš v zapiske današnjega dne, si kot moja perutnica, brez katere ne bi mogla leteti. Dotakni se me. Slučajno. Položi roko na mojo ramo in začuti šelestenje kril.

Čutiš?

Si moja misel.

Misel?
Ali lahko ta ena misel ustvari neskončno želatino čustev, v katerih lebdim?

Dovolj je čvrsta da se vanjo udobno zleknem in se počasi premikam. Ne mudi se mi. Želim se prepuščati toku in čutiti, kako se toplota dotika vseh mojih celic. Je lahko misel le ena? Mogoče. A slik je nešteto.

…

Včasih prideš v mojo pisarno s šopkom besed. Oviješ jih v nakodrane morske valove. Kot bidermajer. In mi jih z nasmehom podariš.

Nekoč mi je neki mornar rekel, da se tem kodrom majhnih valov rečejo ‘mačkice’. Ne vem, če je to res. Ne vem niti, če sem si to prav zapomnila. Dolgo je že tega, ko sem zrla v te mačkaste valove in pozabljala trenutke, ki so odhajali …

Oprosti. Nikoli ti ne rečem hvala, ker vidim le tvoje oči polne morja in ustnice, ki dišijo po nevihti. Zato ne uspem reči niti besede …

Ti imaš na zalogi vedno veliko besed. Zanimivo, da dišijo po sveže natisnjenih knjigah, oplemenitenih s plesnijo preteklosti. A ne pretiravaš z njimi. Si kot superheroj, ki točno ve, kdaj so potrebne.

Kaj bi mi povedal v tem trenutku, sredi tega parka? Želim slišati tvoj glas…

“Hočem biti heroj, kot superaman,’ jo iz udobja misli zbudi zasopihan desetletnik in maha s palico, s katero odganja zlikovce.
“Si že ujel kakšnega,” ga le na pol zainteresirano vpraša. Želi nazaj v svoj prestol sanj in zato ga nežno pošilja nazaj v boj: »Pohiti .. glej tam prihajajo novi!«.

Otrok se s silo zapodi proti gruči navideznih uničevalcev mesta. »Ne hodite po tem parku. Tu sem jaz gospodar. Počeli boste to, kar bom jaz ukazal. Gremo prijatelji. Levo, desno … razpršite se. Ne smejo nam uiti. Prepodite jih.« Ukazuje umišljeni vojski.

Počepne in navdušeno opazuje tri velike kamne in razmišlja: Sovražniki so pozabili čarobne napoje. Carsko. In to najmočnejše. Ta da moč telekineze, ta teleportacije in če spiješ tretjega si neuničljiv.

»Mama, glej. Čarobni napitek. Ta nas lahko teleportira kamor hočemo. Kam hočeš ti?« … ni počakal na odgovor. Zaklade je varno spravil v žep in stekel v novi napad.

Kam bi šel pa ti?, vpraša lenobnega štirinožca, ki udobno zleknjen leži pod njenimi nogami.

Nikamor. Tu je lepo. Jaz čakam. Sem mojster čakanja. Tudi, ko te nihče drugi ne bo, te bom jaz čakal. Sedel bom na stopnicah in gledal proti vratom. Mogoče bodo rekli, da ne boš prišla. A jaz vem, da boš. Vedno prideš in prineseš priboljške, me pobožaš. Zato čakam, ker vem da prideš.
Tudi ti čakaš. Njega in tistega drugega. Čakaš na začetek novega in konec starega. Zakaj v tem ne uživaš? Navij si sončne žarke in jih ovij kot zapredek vate. In se zlekni. Uživaj. Izkoristi dan in čakaj v miru.

Res. Uživam. V zdrizasti mešanici želje, upov in čustvenega naboja. Slepilo, ki zaduši vse čute, da se počutim kot ptica, ki je zgubila svojo pot. In sedaj naj le čakam?