Brihtanija29

Vse je pripravljeno Boginov me je povabil v svoje prostore, v sobo za te namene, kjer te pripne na analizator jetrnih in ostalih vitalnih funkcij. Veš čas je ob meni tudi mlada zdravnica, ki dela kot klinična toksikologinja in je občasno v pomoč Boginovu. Natančno mi razlaga, kako se snov spremeni v spodbujevalec. Sit sem teh razlag. Opomni me, da bo po končani seansi nekaj časa čudno stanje, ki ga bodo ublažili z ustreznim pomirjevalom, da bom kar tam zaspal. Vse informacije bo spravil računalnik in jih bom kasneje lahko še večkrat, s posebnim dešifrantom, pogledal. Torej, dajmo! »Začniva, gospod Boginov, začniva!« rečem s tresočim glasom. Mlada zdravnica mi vtakne roko v znan analizator, da mi vzame kri in določi odmerek te droge, ki te vrže v zgodovino. Čez nekaj minut začne snov prodirati v kri in v možgane. Najprej nič, le vid se mi megli in nad mano zapleše luč in kroži, potem počasi zgubljam sluh. Toliko še slišim, da sta mi oba zatrdila, da stvar poteka v redu, da me bosta kar zapustila. In potem ugasneta luč in gresta. Samo drobne luči so nad mano, tako drobne, da se mi zdi, da potujem skoznje. In res, kar nenadoma se mi zdi, da telo ne obstaja več, da sem onkraj vsega. Nese me skozi metež luči, pa ne na hitro, ne. Prijetno mehko potovanje je to. Počasi se svetloba menjuje in postaja vse močnejša. Smešno se mi zdi to, na smeh mi gre. Prijetno mi je, ko letim skozi drobne luči kot skozi sneženje proti neki luči. Potem se tista luč spremeni v nekakšno elipso, ki utripa. In nenadoma sem v nekem novem svetu. Na njivi sem, na rjavosivi njivi za volovsko vprego in preklinjam, ker sta vola tako lena. Udarjam z bičem in se trudim, da bi vprega le potegnila težak plug, prepoln zemlje. Moram ga vzdigniti iz brazde in ga očistiti. Snamem si ponošen klobuk in si brišem pot. Pogledam po njivi in sem zadovoljen, da se brazde svetijo in so lepo zaorane, skoraj da ni sledi trave, ki je na koncu aprila že kar odgnala v tistem Notranjskem hribovju. Gledam čez dolino v nasprotni gozdnat breg, kjer se je zelenost že razpotegnila. Prisluškujem kukavici in si kimam. Potem spet poženem volovsko vprego. Po soncu uganem, da je že blizu enajste dopoldan. No, odločim se, da bo za danes dovolj, tudi njiva se mi zdi že zadosti široka, saj sem prioral dve brazdi več kot lani. Dovolj jo bo za krompir, povsem dovolj. Grem čez senožet do grmovja, kjer sem pustil ponošen suknjič in iz žepa vzamem steklenico žganja. Naredim nekaj poštenih požirkov. Ogenj v črevesju me potolaži. Izprežem vola in se namenim domov … Naslednja slika, drug čas, drugi kraj. Planota, petnajsti maj, leta, ni videti … Nestrpen sem, ker sem si kupil nerodne čevlje za ta pomembni dan, poroka. Vidim se, kako stojim na pragu nove hiše in gledam dol po majhni ravni, obrobljeni s kamenjem in gozdom. Nebo je povsem čisto in jasno in v grmovju šepeta veter. Kot je običaj, bomo šli po nevesto v dolin s številnim spremstvom. V ta namen smo najeli veliko nerodno limuzino, ki bo prvič peljala po novi cesti čez Čaven. Moji prijatelji se norčujejo, ker sem neobičajno star ženin, no ja, tako se je pač zasukalo, potem, ko sem postal bogat in spoštovan. Naredim nekaj korakov, da bi uhodil čevlje, pa mi je sila nerodno, da bi se zdaj preobul. Bomo že potrpeli, si rečem. Končno pride limuzina z uniformiranim šoferjem. Sedemo v avto, jaz in obe moji poročni priči, dva zvesta prijatelja. Drugi gredo za nama s svojimi vozili. Kajpada tudi glasbeniki; izbral sem si nenavadno glasbo, ne boste verjeli, pravo romsko skupino. Ampak moja duša leti na zvokih trobente in kitare, tako je. Moja že odrasla hči nas bo čakala spodaj. Kako se mi je smejala, ko sem ji povedal, da sem pa zdaj res našel žensko svojega življenja in da bom požrl svoj samotarski ponos, končno in dokončno.

      To pa je bila poroka, to pa ja. Plesalo se je na mizah, požrtija je bila na prostem ob zvokih romske glasbe. Bilo je kar pet ražnjev in se je peklo cel popoldan, pa vino, o, kako je teklo vino in piva smo tudi nekaj spili, še večkrat smo se pa z njim oblivali. Mladina se je zabaval po svoje. No ja, še dolgo v noč smo pili, plesali, jokali, se objemali se smejali, dokler nas ni hlad na planoti pregnal v hišo, kjer se je zabava nadaljevala,. Moja, zdaj že žena, se ga je tako napila, da smo jo morali nesti v posteljo, ja … No ja, saj je bilo kaj nest, debela je, ampak bogata in mnogo mlajša od mene. Joj, vesele slike tistega majskega popoldneva. Še mnogo sličic se je nanizalo, tudi starejših, ampak samo po koščkih –  zehanje v predavalnicah, pijano kepanje na grajskem hribu, pa nasedla ladja na nekem potovanju. Pretok luči, in spet neke nove slike, tokrat vojna, puška, sneg, mrtev konj, rezanje zmrzlega mesa, kuhanje v globoki jami zelenkaste crkovine, neki vojaki  s šlemi, bajoneti, ročne bombe, dim, beg, strah, lakota in potem bolničarke in injekcije jutro med cvetočimi češnjami in mlad deklica z modrim trakom v laseh, prvi dotiki, noč. Spet spiralasta svetloba in potem stojim na pokopališču in gledam lasten grob in svojo sliko na nagrobniku. September je, najbrž že oktober, ker je okoliško listje že v ognju umiranja. Jaz pa stojim tam, na planoti, na pokopališču in sam sebi prižigam svečo. Pogledam datum rojstva in datum smrti. Tole zadnje … Nič, spet tema in spet neki drugi čas in deček jokajoč na zaboju jabolk …

      Preveč je slik, da bi vam kar vse popisal, res. Jutro je in se počutim sila težkega in okornega. Mlada zdravnica pride, pogleda rezultate na analizatorju in mi vošči dobro jutro. Nekam zadržano mi deluje in preveč strogo. Obrne se k meni in me reši čelade in mi nežno potegne roko iz tubusa za odvzem krvi in doziranje droge, pomirjevala in snovi, ki pomagajo drogo razstrupljati. Pomaga mi, da se udobno namestim in globoko zadiham. Vprašuje me, kako je bilo, ampak v meni so mešani občutki, vsega je bilo, vsega preveč, da bi zdaj kar vedel, kaj me je resnično pretreslo. Usede se za analizator in preveri rezultate. Z nasmeškom mi pove, da so moja jetra v odlični formi, da je zdaj vse v redu, da bom še dopoldan malo zaspan, pa da naj zato spijem več kave kot običajno, pa bo. Odide, oddiši, ja, prijetne vonjave ima. Takoj za njo pride Boginov in mi pove, da je spremljal moje filmčke, če mu tega ne zamerim. Pa se samo nasmehnem. Pomaga mi, da grem do toalete in mi predlaga, da bi vzel poseben poživljajoči koktajl, ki mi ga je pripravil, potem ko je videl analize. Samo pokimam. Ko pridem nazaj, izpijem, kar mi je Boginov pripravil. Povabi me na skupen krepak zajtrk, jajca z domačo slanino, domači jabolčni sok in še dobro kavo, pa bo. Malo čez osmo je in Gero me je že klical. Takoj mi je sestavil urnik dejavnosti za preostale dni, do same uradne razglasitve. Naporno bo še, naporno, dragi moji … Ja, ampak je bilo prijetno tam na začetku 2000 in še nekaj čez, pa še prej, mnogo prej. Drugi časi, morda vaši, kaj vem. Nič, treba bo še zdržati teh nekaj dni.

 DOMOV GREM

      Kakšni sladki občutki, ko pestujem Mindino roko in jo pogladim po majcenem rastočem trebuščku. Vsaj je v rožnatem, udobno krilo si je oblekla za ta slavnostni dan. Zdaj je že pozno popoldan in jaz, Minda in Bodonov, se poslavljamo od te grofije. Pa veste, da me kar malo stiska v zaprsju. Ta preprostost, ta narava, to me je navezalo nase, res. Še posebej sem se moral posloviti od Banga, Rinka in srnjačka. Mindi so šle kar solze po licu, ko je gledala Rinka, kako se igra s srnjačkom. Če kje, potem bi preživela del počitnic tu, se je odločila. In z tajnikom smo že uredili, da bova naslednje leto, ko bo otroček že eno leto star, prišli dol do jezera. Bodonov je sicer rekel, da mu ta anaimalni svet ni nič kaj blizu, a se mi zdi, da se je tudi njemu nabrala rosa na očeh, ko je videl Rinka, s kakšno nežnostjo oblizuje srnjačku vrat in ušesa, pa se spet zapodita. Marija nam je še zadnjič, o upam, da ne, postregla z odličnim skutnim zavitkom, tudi za na pot nam ga je pripravila. Bango pa je možato stal in nas molče gledal kot je pač njegova navada. Ampak zdaj je bil drugačen, manj zaraščen, bolj uglajen, saj, Marija pričakuje njegovega otroka in bo poroka kot sem izvedel, enkrat julija, tako sem slišal od našega hišnika, ki bo organiziral glasbo. Mrak se že dela, kar ne moremo se ločiti od vseh teh srnjakov in risa. Za trenutek grem sam še enkrat naokrog, med tem ko ostali sedijo v baraki za goste in pijejo kompot. Rinki me najde. Popelje me naokrog in mi razkazuje svoj svet. Skaklja ob meni in se ovoha z velikim srnjakom s tako svetlobo v očeh, da sem čisto prevzet. Prideva nazaj. Rinki mi da tace na prsi in mu moram obljubiti, da se bom še vrnil. Zgleda, da je razumel in je na čuden način zabevskal in veselo zamotovilil med ostalimi. Bodonov je pripomnil, da je pra duša uspavana v času, da pa se jo tu da najti. Najbrž res. Opomnim jih, da res moramo iti, ker se moramo v Karantonu še enkrat ustaviti, da se poslovimo od grofa in nekaterih sodelavcev, ki so mi pomagali privzdigniti potopljeni jezik. Šofer, ki je pripeljal Bodonova in Mindo mi je deloval že nekako naveličano. Šokiran je bil nad vsem tem, kar je tu videl. Čisti urbani otrok, od tam gor iz Normundije, bil pa je izšolan voznik zračnega modernega vozila. Objemanja in obljub je bilo že skoraj preveč. Mrak je in luči pod nami cvetijo kot zgodnje obljube nekega boljšega časa. Tudi v Karantonu se je poslavljanje zavleklo. Rešilo me je izgovarjanje na mojo nosečo ženo, češ, da je že utrujena in da res moramo odleteti. Na srečo je to moderno vozilo hitro in bomo čez dobro uro že doma, ob nekem drugem jezeru v Normundiji. Ko zakrožimo nad lučmi Karantona, me v zaprsju zaprasketa in spustim solzico zadovoljstva. Veliko delo je za mano, jezik bo živel, na novo živel …