Brihtanija 3

 Res ni trajalo dolgo, samo nekaj minut. Pristala sva mehko, skoraj da bi se dalo reči, da nežno, na ploščadi nad ovalno hišo – res, tukaj težko najdeš hiše, ki bi bile zamejene z robovi; razen seveda, že omenjenih zgodovinskih naseljih. Dva služabnika v rdečih uniformah – pa si lahko sploh predstavljate drugo barvo v tej Brihtaniji – takoj pristopita in se klanjata. Tajnik je videti nerazpoložen. Osorno jima naroči, naj pripravijo kopalno garnitura za gosta, pa da naj sporočijo kuhinjskemu osebju, da se priprave za večerjo lahko začnejo. Obrne se k meni in povsem spremeni obraz. Pa reče: »Gospod Bobinsky, tako, tukaj sva. Najprej bi vam svetoval izjemno sproščujočo kopel z nekaterimi pridodatki, če razumete, kaj hočem reči, mislim … saj veste, sprostitev, masaža. Samo povejte, lahko vam priskrbim tudi mladce, če vam to ugaja.« To zadnje, tako osladno poudari, da me kar srhne. Mislim si, tepec, mar ti izgledam kot kakšen gej. No, če bi bilo pa nežno žensko čokoladno bitje, potem …

        »Kopel predlagate. Ni slaba ideja, preganja potovalno utrujenost, čeprav potovanje ni trajalo prav dolgo, ampak sem imel že zjutraj neke obveznosti na dveh univerzah. No, prav rad, prav rad bi je bil deležen. Če pa je že možno dobiti kakšen pridodatek, potlej, bi nekaj čokoladnega, če razumete,« sem zadregno sramežljiv.

      Nemudoma vzame v roke svoj komunikator in očitno nekaj išče. Potem se nasmehne in reče: »Imate srečo. Ravno te dni grof gosti skupino masažnih strokovnjakinj, no dve med njimi sta tudi, no, saj veste … Samo trenutek, pa bova uredila, dragi Bobinsky, samo trenutek. Zdaj so ta dekleta v grofovih bazenih, pet jih premore v tem kompleksu, dva imata celo morsko vodo načrpano od spodaj, po posebnem sistemu. No, to zdaj ni pomembno. Čez pol ure, bo vse nared, da se okopate in sprostite. Zdajle pa stopiva za hipec v grofovo delovno prostorje. No, kar za menoj prosim, kar za menoj,« me povabi po ploščadi, ki vodi do smešne kupolaste tvorbe – kot bi imel nek velikan napihnjena lica. Na hitro se razgledam po omrakovljeni pokrajini. Na jugu, kjer je   na robu teman šop borovcev. Peščene poti so speljane med kamnite kupolaste hiške. Ob vseh poteh so turkizne lučke. Na severu se še da videti barvno zaveso gozda, na vzhod se razteza dolgo naselje med skalami in posameznimi borovci, celo neki nasad sadja je in nekaj latnikov, celo to … Vstopiva v zelenomodro notranjost dvigala, ki naju ponese dve nadstropji nižje. Prideva v tih prostor, kjer je, o čudo, na tleh zelen udobne tepih, neka imitacija trave. Vidim, da je stavba več kot do polovice vkopana v zemljo, le dolga okna so na zgornjem robu, skozi katera še vdira rdečina zahoda. Svetloba je izredno dobro uglašena s celim prostorom, ki je nežno rumen, tla pa zelena. Na koncu hodnika se nama odpro težka kovinska vrata. In potem, potem je kaj videti. Velika masivna miza, spet preproge, tokrat v rjavi in oker barvi, pa bledo rumene  ovalne stene. Na zahodni strani je velik zaslon, nekaj polic, s starinami, kot so čudni tehnični pripomočki, nekakšen radio, pa televizija, pa telefoni iz pred tisoč let, pa, o, celo knjige, nekaj jih je, glej. No ja, mene ta starinskost prav nič ne privlači in vedno znova se čudim ljudem, kako se zaljubljajo v stare predmete. Gospod grof, si sname brezžične slušalke in vstane. Zdaj vidim, da je to plečat petdesetletnik, vsaj tako se mi zdi, v rdečem suknjiču smešnega kroja … Pa hlače, pod koleni stisnjene, črne seveda, spodaj pa nekakšne bele nogavice in sila ozki špičasti čevlji, ki najbrž niso pretirano udobni. Obraz ima gladek, gladko izbrit, precej ovalen, beli zalizci pa se vlečejo skoraj do brade. Ja, očitno je to moderno v tej grofiji, tile zalizci. Stopi okrog mize in se nama približa. Težka mesnata roka se stegne proti meni, na obraz pa mu seda poslovno natreniran nasmeh. Mesnati ustnici drhtita, podbradki se mu tresejo.

      »Spoštovani gospod Bobinsky, končno, smo vas uspeli pripraviti do tega, da pridete v deželo svojega pranastanka, ah, nastanka pač. Oprostite, neroden izraz. Če se ne motim, sem v sporočilih in priporočilih bral, da ste se zelo veliko ukvarjali z jezikom teh prostorov, se pravi s slovenščino, pa celo z nekaterimi umrlimi narečji ste se spopadali. No, končno,« hitro drobi in mi krepko stiska roko.

      »Krasna lokacija, tale planota,« mu polaskam in prikimujem. Vendarle spusti mojo roko in se odmakne. Zdaj vidim, da je kar precej trebušast, zalit, bi se lahko reklo.

      »Veste, nekajkrat sem se že selil, ampak zdaj se ne bom več. Tu zgoraj je mila klima, razen seveda pozimi, tista dva tri mesece, včasih potegne severnik, da kar boli. Pred stoletji je bila ta dežela znana po burji, po silovitih orkanskih burjah. Prebiral sem o tem, in moram reči, da bi se mi zdelo kar vznemirljivo doživeti tak vihar. Nekaj posnetkov obstaja; če boste želeli, si jih boste lahko ogledali. Morda sem malo otročji, a zvočne efekte te burje si včasih zavrtim in meditiram. Kakšna pesem vam je to, o, res. No, najbrž vam je moj vrli tajnik razložil, kako naj bi stvari potekale, kajne. Ne bi rad bil zadrževalen, kajti večer bo še, vsaj tako predvidevam, dolg, ker se nam obeta izvrstna večerja.«

    »Rade volje vam bom na voljo, nekoliko sem pa res utrujen. Kar precej obveznosti je na jesen, saj razumete,« se utrujeno opravičujem.

      »Gospod Bobinsky, o vašem znanstvenem udejstvovanju sem se dodobra poučil. Kako le zmorete vse to. No ja, živ duh v živem telesu. No, zdaj pa le, Gospod Gero, pelji gosta v njegov apartma,« nekoliko ukazovalno reče in se zaziblje.

      Gero samo prikima in mi nakaže z roko v katero smer naj grem. Po dolgem hodniku prideva do drugih vrat, ki se spet neslišno odpro. Za varati že čaka nov strežaj, oh, spet v dolgočasni obleki smešnega kroja na nekem majhnem vozilcu.

      »Tako, sedla bova na tole premikalo, ki naju bo po podzemskih hodnikih peljalo v oddelek C, tam je vam odkazan apartma. Prosim, sedite,« nasmehljan reče Gero in mi pokaže enega od petih sedežev, jasno rdečih, le vozilce je rumeno in črno.

      Končno sem sam. Oh. Glej no, moja prtljaga je že v preddverju udobnega ovalnega apartmaja s tremi prostori. Na desni je razsežna kopalnica, kar nekakšen bazenček, ob njem pa polno turkizne odišavljene vode. Na policah so zloženi kopalni plašči in brisače, pa vse polno olj in masažnih priprav. Malo naprej je na nekakšnem podstavku masažna miza pa neka kabina in … Kako razkošno, kako uglašeno. Ni kaj, sposobne oblikovalce bivalnih prostorov ima ta grof, ni kaj. Spalnica je, joj, velika postelja v obliki nekakšnega jajca. Povsod so zasloni, kjer ves čas tečejo razna obvestila. No, to pa je grofija, to pa ja. Na komunikatorju se mi oglasi glasba. Gospod Gero mi tekstovno sporoča, kaj moram ukreniti, ko bom zaželel imeti pridodatek, torej masažo … In celo sliko maserke mi pošlje. Punca sedi ob mizi in kadi, smehlja se v kamero. Prava eksotična zverinica, pretirano naličena. No, morda pa res, čeprav moji Mindi to ne bi bilo ravno všeč. Tisto, kar sva počela sinoči, tisto je bilo bolj tako, na hitro. Stala je pod prho, ko sem se ji približal v kopalnici. Na zasoparejno keramiko sem s prstom pisal njeno ime in risal srčke. Kako otročje, jaz, ki se imam za poznavalca psihologije in … ne zdaj ni čas, za take misli. Potem sva se grabila, se cukala, se grizla. Vonj njene oprane kože me je poneumljal, res … Večerjala sva sardelice in mlad radič in nekaj kozarcev težkega črnega vina, mislim, da prav iz teh krajev iz Trtolandije. Imava nek svoboden odnos, to veva. Joj, ko začne ona s svojimi medicinskimi neumnostmi, ko začne biti domišljava, ta moja zdravnica, ki zdaj dela pri starejšem zdravniku v zasebni ordinaciji. Ja, tisti je opremljen po zadnji modi, analizator, pa skener, pa … Same aparature, ki naj bi nadzirale fiziološko stanje teles. Neumno, do kraja neumno. Nazadnje, ko sem bil tam … Minda me je posedla na stol, roke sem vtaknil v nekakšne tube, kajpak gole roke. Analizni robot mi je napršil lokalni anestetik, zabodel iglo v žilo in odvzel kri za analizo. Vprašal sem jo, zakaj moram vtakniti obe roki. Pojasnila mi je, da robot s posebno kamero pregleda stanje žil na obeh rokah in se odloči s katere bo odvzemal kri. Med tem ko se izvaja analiza pa ležeš v neko komor in ti pregledajo celo telo, stanje notranjih organov, pljučno funkcijo, velikost žlez, skratka kompletna analiza. Potem pa aparat izdela sliko, ki si jo lahko ogledaš na ekranu. Vidiš svoja jetra, vranico, kilometre črevesja, premikanje vsebine po zavojih … In analizni robot na ekran izpiše vse tiste znanstvene kratice o stanju krvi in bolezenskimi indici, celo zdravilne učinkovine svetuje in skupaj s tistim drugim aparatom izdela anamnezo. Kaj pa potem sploh počne zdravnik. Potrdi sestavo zdravilnih učinkovin, ki ti jih izdela bližnji laboratoriji in ti jih pošljejo na dom še isti dan. Tista analiza je pokazala, da imam nekoliko šibak odziv na imunske reakcije, zato so mi predpisali nek imunostabilizator, pa še nekaj za uravnavanje ritma srca, ah, brez zveze …  Kaj sploh o tem razmišljam, kaj mi je. Utrujen sem, to bo. Vržem se na ležišče in nekaj časa kar ležim. Vseeno si bom privoščil masažo in … Ne, to pa je moja intima, tega pa ne bom opisoval, tega pa ne … Iz prtljage izbrskam izbrana oblačila za slavnostno večerjo in svoje pripomočke za telesno nego, posebna olja za kožo, posebna ustna vodica, belilec zob, pa šampon za lase. S tisto kramo se odpravim v kopalni prostor. Mimogrede na komunikatorju sporočim željo za pridodatek po kopanju …