Brihtanija 27
Karanton je ponoči očarljiv z vsemi svojimi lučmi in z nekaj višjimi stavbami, kot so v dolgih zaselkih. Vseeno je iz zraka videti kot urejen krog, ki ima več koncentričnih krogov svetlob. Usmeriva se na vzhod in kmalu sva na oranžno razsvetljeni ploščadi, tam naju že čaka Gero, ves nasmejan in zardel. Rokujeva se in me povede v notranjost lokala, ki je zasnovan v treh etažah, spodnja pa da je namenjena posebni zabavi. Posede me v poseben prostor, kjer nama takoj postrežejo z lahko večerjo, odlična morska hrana, pa izbrano belo vino. Klepetava običajnosti, o slovarju, o narečjih, ki se jih je začel učiti in seveda o zaslišanjih, ki so jih že imeli na sodišču z vodjem tiste smešne burkaste zarote. Povedal mi je, da je tisti Ris, kakor se je sam imenoval, že večkrat zdravljen odvisnik, sicer res nekdanji pripadnik posebnih enot, politolog, ampak, da je zdaj povsem izmozgan in uničen od eksperimentov z novimi in novimi substancami. Priznal je, da je vse bilo samo zaradi opiatov, ki jih je dobil v Balkaniji in mu jih je organiziral tisti trgovec z orožjem, in z vsem drugim, ki pa je tja dol pobegnil že pred leti, ker mu je tu v grofiji bila za petami globalna policija zaradi mnogih prekrškov. Zato mu je bilo toliko do tega, da bi grofijo zrušil in je v njih videl možnost. Bil je pripravljen poslati tudi nekaj dobro izurjenih teroristov, če bi se stvar začela zares, ampak je zdaj v posebnem globalnem zaporu. »Na meje grofije pa je globalna oblast postavila okrepitve in posebne enote, nekaj tudi civilistov, da zavarujejo ta naš naravni biser. Veste, ni bilo lahko pomiriti gospoda grofa. Kar nekaj pomirjeval je pojedel in uspaval tudi, ampak zdaj je že v redu, to vem … saj, ja, to so pa že pikantnosti. No, pa vam bom zaupal, saj si je že naročil posebne maserke, saj razumete,« se Gero nasmehne in se razleze v udoben oranžen stol. Ta lokal je v znamenju oranžne. In mi začne razlagati, kakšen je namen tega zabavišča, v katerega imajo vstop samo odličniki. »Veste, gospod Bobinsky, to je prijetna oaza sprostitve, z vrhunsko kulinariko, glasbo, v sosednjem prostoru, spodaj pa imamo nekaj posebnega, nekaj, kar zagotovo še niste skusili.,« ponosno reče in naščeperi obrvi. Vidim, da ima danes strogo urejene zalizce, do centimetra natančno obrite, dve ravni črti mimo ušes. »In kaj naj bi bilo to?« sem goreče radoveden. Gero se nagne naprej, preplete prste in mi reče: »Spodaj imamo posebne temne komore, kjer se lahko slečete do golega in čakate na presenečenje. Nežni dotiki in vse kar sodi zraven so posebna draž v popolni temi, kajpada z eno samo izjemo, da imate vi roke na hrbtu zvezane. No, to opravijo še pri svetlobi mične punčke, potlej se one umaknejo, luč se ugasne in vse se začne. Pravijo, da imamo zato najboljši kader daleč naokoli. Naša šola čutnosti je edina te vrste tod okoli in kadre z uspehom prodajamo tudi drugam. Bi poskusili?« Nekaj časa sem kar tiho. Skozi možgane mi tleska zaskrbljenost Minda, otrok … »Ampak gospod Gero, ženo imam nosečo in … « se skušam izmotavati. Gero pa samo zamahne z roko in reče: »Nisem vas ocenil kot fanatičnega moralista, no, čeprav tudi patološki hedonist niste. Ampak tole bi vas tako zelo razbremenilo, da si niti predstavljati ne morate, res ne. Torej, vas naročim spodaj?« je Gero ves goreč. Spet sem kar tiho in vrtim kozarec med prsti. Nasmehnem se in vendarle rečem: »Reciva, čez kakšno urico, še prej bi se malo usedel v glasbeni salon.« Gero ploskne z negovanimi ročicami in reče: »Se bo zgodilo,« Tudi on ploska, pomislim, ja stvar navdušenja je takle plosk, stvar navdušenja.
Spodaj sem. Komora je velika, udobno tapecirana, z velikim ležiščem in polna posebnega vonja. Mladenki, povsem goli sta že tam. Pomagati mi, da se otresem nervoze in da se počasi slečem. Šepetata mi, da sem prišel v preddverje raja, da mi bo zelo lepo, ampak, da oni imata samo to nalogo, da mi potem zvežeta roki in če želim, poskrbita za erekcijo. Vdal sem se v igro. Povedano mi tudi bilo, da če želim stvar prekiniti naj samo glasno povem in se bo oseba odstranila in luč se bo prižgala. Lahko bom potem zahteval običajno čutnost. No pa gremo. Ležem na udobno ležišče in čakam. Luč počasi izginja in končno ugasne. Prostor napolni samo izbrana čutna glasba in dišave se okrepijo. Brezšumno se odprejo vrata, glasba se nekoliko utiša, da lahko slišim dihanje še nekoga, ki je vstopil, vstopila, kdo bi vedel. In potem, aha, roke, kaj delajo roke in ustnice, na trebuhu na stegnih, povsod. Bodimo spodobni, naj vam spet dela fantazija, kajne, saj vam, vem, da vam. Veste, ko se je pa prižgala luč, je pa sledil temeljit šok. Pred mano je stal mladenič, nežen, prefinjen, čokoladne polti z velikimi mesnatimi ustnicami in neko iskrenostjo v očeh. Priklonil se je in se pomaknil k vratom, ki so ga brezšumno vzela. Videl sem še njegovo napeto rit in oranžne minimalne kopalke, to je vse, kar sem videl. In potem spet tisti dve punčari, s koktajlom, vsaka na eni strani postelje in še nekaj božanj in poljubov, bolj takih, strogo naučenih, ampak … Joj, sem bil šokiran, zelo šokiran. Želel sem si čim prej gor in domov. Spet imam proste roke, da se lahko oblečem. Mladenki mi pomagati, v zahvalo rjavolasko pobožam po obrazu in se mi nasmehne. Da me je tako nežno ljubil moški, kaj takega … !? Mislim, hej Gero, kaj si si dovolil. Saj ni bilo slabo, samo … Nič, stvar bo treba čim prej prespati. Zgoraj zavijem v prvo točilnico in si naročim dvojno vodko z malo jabolčnega soka. Omotičen grem v prostor, kjer sva bila prej z Gerom. Jasno, ni ga tam. Iz žepa izbrskam majhen priložnostni komunikator in ga pokličem. Povem mu, da je bila res izjemna izkušnja, da pa bi zdaj rad šel domov, ker imamo zjutraj že ob pol devetih sestanek cele akademije, da pripravimo še zadnjo redakcijo nekaterih strokovnih področji. Takoj mi pošlje voznika.
Ležim na postelji in še vedno podoživljam tiste poljube in … Ne, saj ne more biti res! Mislim, da me je Gero zvito speljal v to, da bi mi dokazal, da je gejevska ljubezen prav tako nežna in polna predanosti; najbrž je to bil njegov namen. Mimogrede sem še izvedel od klepetavega voznika, ki je v tistem lokalu zaposlen že pet let, da imajo tam tudi vonjalne vaje, torej, da si v temni komori z nekaj ženskami in si izbereš tisto, ki ti najbolj diši. Ne, tole izkušnjo, ja, res si jo bom zapomnil. Gero je imel prav. Ne morem reči, da je bila tako slaba, to ne, a zdaj me še malo bega. Vem, da ne bom mogel kar tako zaspati, vsaj tako močna je, kot takrat v mladih letih, ko sem prvič šel k sošolki in sva te stvari počela, ona ne prvič, jaz pa. Kako sem bil hiter. Mislil sem, da se mi bo ona smejala, pa se ni. Očitno je že vedela, da smo fantje na začetku pač takšni. Joj, kaj se mi dogaja v tej grofiji. Še dobro, da bo kmalu april in bom šel nazaj gor v našo Normundijo. Tukaj vlada brezdelje in razvrat. Gero je hedonist, grof tudi in večino prebivalstva ni ne vem kako ustvarjalnega. Nekaj imajo umetnikov, dva tehnična veleuma, nekaj uspešnih biokemikov, vrhunske biologe, enega matematika, ki predava po tujih univerzah, ampak ljudje so v glavnem zabavljaški in se mi zdi, da tudi že malo zdolgočaseni, odkar prejemajo ta osnovni dohodek, zadnjih dvajset let. Nič, obisk pri Davortu bom odpovedal, ker moram jutri dokončati nekaj besednih shem, ki jih odlagam. Naveličal sem se že te vile, tega jezera, teh grofovih uslužbencev, ki so na trenutke površni in malomarni. Ampak, da me tisti mladenič zadovoljil, o joj joj … ! Dovolj zamisleka. Vstanem, namešam si še pošteno merico vodke in jagodnega soka, stopim na teraso in pijem. Hladna noč počiva nad jezerom, ki je vase zakovalo skrivnost. Olajšano pomislim, da bom čez dva tedna za vedno zapustil to vilo. Morda bom še kdaj prišel dol na dopust, morda, ampak v tisto temo, pa ne več, tja pa ne. Oglaša se komunikatorček. Jasno, Gero me sprašuje, če sem mu to zabavico zameril, pa mu v majhno kamero povem, da ne, da je bila močna izkušnja in da se zdaj počasi uspavam z dobro mero vodke. Obljubil mi je, da mi jutri pošlje najboljšo vodko, pravo, iz Rusije. Predam se tišini, ki tako dobro dene. Hlad me bistri in uravnoveša. Nekje daleč tam spodaj na stezi ob jezeru je slišati ženski smeh in globok moški glas. Zdajle, skoraj ob enih ponoči, pa sprehajalci, me čudi. Očitno je lokal na drugem koncu jezera odprt celo noč. Seveda je, se spomnim, saj se tudi tam prodaja čutnost. Nič, noter grem, da ne staknem kakšnega prehlada, ampak se ni bati, dokler po meni kroži zajetna količina vodke. Lahko noč, gospod Bobinsky!