Brihtanija 10

      Preveč vsega, preveč … Ležim na postelji in razmišljam o tem, da bi si tudi nocoj privoščil še eno masažo, ampak res samo masažo, ker sem tako utrujen, da bi se ga najraje napil, kar bi me sicer za nekaj časa odvezalo svetu, ampak … Minda pravi, da je alkoholni odhod, odhod v začasno smrt. Bo najbrž kar res, če umre toliko in toliko možganskih celic. Ogledal sem si celo grofijo iz zraka s posebnim panoramskim vozilom s steklenim dnom. Čudovita dežela, polna gozdov, travnikov, vod, vinogradov, na zahodu tudi palme in fige in celo limonovci in pomarančevci. Kako mora tu biti lepo na pomlad. Sem se že odločil, na pomlad povabim dol Mindo, za kakšen teden in bova na posestvu Davorta. Tisti urejeni nasadi so res nekaj posebnega, bele potke, borovi gaji, akacije, pa mogočni hrasti, celo nekaj kostanjev in vrste marelic in breskev, pa izjemen drevored češenj, ovčke, koze … Prispodobičen raj, tak kot so si ga nekoč zamišljali teologi krščanske vere. In razsežno jezero na Barju. Kakšna slika, na severu gore, na jugu gozdovi na zahodu gričevnat gozdnat svet, na vzhodu pa tudi. Gozda imajo res veliko, spotegnjenih naselji pa ravno prav. Preveč vtisov, da bi jih zmogel vse predelati.  In palovolaska, nekakšen turistični vseved, se mi zdi, da je preveč govorila. Kako se je trudila, da bi naredila vtis, da bi me zamikala. Ja, v črne mini krilu in v beli bluzi je bila kar privlačna, samo to, pa nič več. Govori kot stroj, res. Ve veliko, to pa. O vsakem delu pokrajine pove skorajda vse, kar piše na informativnih straneh, ampak … Morda se mi je pa le preveč vtisnila v spomin, morda pa … Ne, ne bom več mislil nanjo. Kako ji je že ime, aja, Varja, saj res. Zanimiva zgodba o načrtih, da bi uvedli posebne turistične pakete za mesece, ko še vedno pride do mešanja zraka in se pojavljajo silne burje spodaj v zalivu. Naročili da so še tudi študijo, kako bi uvedli nov šport, nekakšno parajadranje, ko bi bile te silne burje. Na posebnih plovilih, bi tekmovali, kdo hitreje prejadra zaliv, kadar vleče severnik in severozahodnik. Razlagala je tudi, da načrtujejo nove podvodne poti po stari prestolnici, da so jo že trasirali in naročili dva velika aqubusa, ki bosta naenkrat lahko prepeljala do sto potnikov. Na displeju je celo pokazala prototip tega vozila, nekakšna ogromna steklena ampula, nekaj takega. In ko je sedela poleg mene, ni mogla skriti, da je erotizirana, da bi … Priponujala se mi je, da mi lahko omogoči lepo soboto v zabaviščih v glavnem naselju, kjer so noči zelo živahne sproščujoče. Razlagala mi je, da so zdaj v modi nočne zabave, kjer se igrajo nekakšne slepe miši in si partnerja izbiraš z zavezanimi očmi, da mora prevladati dotik in vonj in samo šepet. Ali pa nočna kopanja v termalnih kopališčih, kjer se na plavajočih pladnjih grmadi posebno okusna hrana in je prostor odišavljen in napolnjen z glasbo, ki ustreza ljudem, ki so tam. Nekakšna mentalna uglašenost da se dogaja, nekaj takega. Mladi da pa najraje hodijo na posebne poligone, kjer se cele noči pleše na kotalkah, ki so povezane s centralnim računalnik in same uravnavajo ritem, glede na glasbo pač. Zanimiva reč … Stopiš na tiste koleščnike in te samo nosi skozi glasbo. Tega pa še nisem poizkusil, tega pa še ne. Umetne valove v bazenih, to je že zastarelo. Tudi golo smučanje na pokritih smučiščih in poem skok v vodo, to sem že poskusil, tudi hrana v bazenu, tudi to, celo šahiral sem že v bazenu, tudi to, ampak, tisti ritem na kolesih, no ja … Če bi bil malenkost mlajši, bi si ga privoščil. Mi smo najraje hodili v flesh bare, kjer je bila ogromna vrteča se ploščad in se je norelo ob divji glasbi, ki se je proti jutru spreminjala tako kot prostor sam. Multivizijske naprave so nas obkrožale in nas metale v drugačne svetove in z vriščem smo pričakali rojevanje sonce, nekakšen posnetek sončnega vzhoda projiciran na strop. Ali pa smo hodili po umetne slapove in se igrali nekakšne divjake … Tisto so bile zabave, tisto … Dobil si obleko iz tedanjih časov iz pred tisočletji … Moral si biti član kluba  … Vsak mesecev je bilo drugo obdobje. Spomnim se, da sem enkrat padel v sedemnajsto stoletje. Kakšne smešne frizure in kočije in konji in obleke. Dali so nam lasulje in hrana … Nekakšna lovska požrtija z obilo divjačine in pivo varjeno na poseben način. Jedli smo kar z rokami, se obmetavali s kosi mesa, se smejali in metali nože v obešeno tele, že mrtvo in delamo razrezano.  Strežno osebje je bilo našemljeno, da je kaj, in direktor kluba je bil našemljen v nekakšnega kralja iz tistega časa. Premogli so celo posnetke glasbe iz tistih časov, ene sama depresija. In bili so tudi visoki predstavniki tedanje vere, kostumirani, po vseh predpisih, celo vedli so se sila dostojanstveno. Cel scenarij večera je bila zabaven, le proti jutru mi je bilo slabo od vse tiste mastne hrane, ki jo nisem bil vajen, a je moj prijatelj poskrbel, da sem kvalitetno bruhal. Vsakemu so dali navodila, kako ravnati, če pride do prenažrtja, pa … To so bile noči, to. Smešno je tudi bilo, ko smo se igrali Eskime. Ves prostor, cela dvorana, je bila že nekaj dni podhlajena na minus osemnajst stopinj. Cel teden si lahko preživel na eskimski način, jedel surove ribe, surovo meso, spal v okroglih snežnih hišah. Glej no, danes so v modi takšne oblike v naseljih, glej no. Mar so ljudje povlekli iz podzavesti nek pragon po nekdanjih bivališčih. Prav nič pa mi ni bilo všeč teden dni neumnega insceniranja vojne iz pred tisoč let, ko so poznali taborišča in pobijanje s plinom. Direktor kluba je bil našemljen v nekakšnega diktatorja z brčicami … Velik interes je bil za tisto zabavo. Koliko mojih sošolcev se je dalo postriči in si obriti glavo za tiste noči, poletne počitnice so bile, ja … Imel sem sedemnajst let in sem hotel biti zraven. Pridem tja, dvorana pa polna nekih majhnih barak, pa reflektorji, pa nekateri našemljeni v vojake, drugi pa v taboriščnike. Drlo se je v nemščini, groza … Tu in tam se je slišal kakšen poziv v worldščini. Direktor je sedel na velikem odru in dirigiral vse skupaj. In videl sem, da so v nekem kotu čisto zares nekoga tepli z bičem, in urinirali po njem, groza … Uradni varnostniki se niso zmenili za to. Ob vstopu si se lahko sam odločil, kaj boš. Velika večina se  je odločila za taboriščnika, kar me je šokiralo. Sam sem se raje odločil za stražarja. Dali so mi nekakšno uniformo in neko imitacijo takratnega orožja. Dodeljen sem bil v oddelek C, kjer naj bi bili nekakšni pripadniki nepotrebne rase … tako je pisalo na displeju tam. Na hitro sem prebral pravila in zahteve. Moral sem kričati, jih zmerjati jih odrivati od hrane, jih poniževati, oni pa so kričali nazaj … zapirali smo jih za nekakšne rešetke, jih lahko pljuvali, oni pa so nas nazaj. Spomnim se fanta, mlajši je bil od mene, ki se je resnično razjokal, ker so ga slekli in ga na vrvici vlačili naokoli. Dekleta iz sosednjega oddelka C1, so se smejala, pljuval skozi ograjo in bilo je slišati celo zahteve, naj jim ga malo posodijo, da bi rade lulale nanj. Pa so res, res so. Fanta so zrinili čez umetno postavljeno pregrado in punce so ga takoj pograbile. Stražarke so se smejale tej njihovi bedasti igri. In v kakšne cunje so bile našemljene, joj … Potem so tistega fanta vrgle na tla. Privezale so ga za ograjo, ga skoraj razčetverile … Ubogo fante, še ne prav razvito. Ne vem, kako so mu sploh dovolili vstopiti v klub, saj je bil mladoleten. No, potem se je ena le  odločila, počepnila nad njegov trebuh in opravila svoje. Druga, se je razkrečila nad njegovim obrazom in spustila curek … takrat mi je bilo tega dovolj, zahteval sem varnostno službo, ki je v hipu prišla. Fanta so odvezali, dekletom vrnili konzumacijo in jih vrgli iz kluba, fanta pa odpeljali v zdravstveni center. Kasneje sem izvedel, da je bil mulc otrok uglednega tovarnarja, ki je imel pač prost  vstop v klub, s posebno šifro na osebnem komunikatorju, ker  so njegovi starši podpirali klub. In zanimivo, nad direktorjevo glavo je pisalo: Zgodilo se je, da se ne bi več dogajalo. Velik vijoličast fluorescenten napis  …  Zabave je bilo konec. Odstranili so ograje, kostume smo pa obdržali do jutra in skupaj pili, se objemali, poslušali glasbo iz tistega obdobja in govore raznih diktatorjev, ki so takrat vladali. Bilo je celo nekaj avtentičnih posnetkov iz tistega časa. Nekje med drugo in tretjo uro zjutraj smo lahko videli veliko jamo s trupli in posipanje z apnom, pa žive okostnjake in velike peči, kamor so tlačili trupla. Mnogi moji sošolci so menili, da je to samo filmski trik, da to že ni moglo biti res, ampak obstajajo dokazi, da je temu bilo tako, samo njih to ni brigalo. Za njih je bila zgodovina že tisto, kar so doživljali včeraj, In kot po slučaju, je tudi Bodonov tisto noč prišel na pivo, nekako ravno takrat, ko so na velikem stenskem displeju vrteli te posnetke … In potem sva do jutra govorila o genu za ubijanje in genu preživetja. Slišal in bral sem, da sta dva švedska biokemika izolirala gen za ubijanje, ki so ga na prostovoljcih že uspešno dokazali in odstranili. Bodonov je razpredal o smiselnosti in tekmovalnosti, ki se začne že v prazgodovini med krdeli in s časoma se je odločilo tako, da se je pojavil v človeku nov gen, gen za sobivanje. Tega pa je dokazal Jevrimov, ruski znanstvenik sociobiolog. Zanimivo, kako te majhne združbe beljakovinskih osnov komandirajo vse v nas, prav vse. In gen za jezikovno dojemljivost, celo tega so dokazali. So ljudstva, ki ga skoraj nimajo, in so ljudstva pri katerih je ta gen izjemno pogostokrat zastopan. Pri ljudeh z genogramom s teh prostorov, je teh genov kolikor hočeš. Prebiral sem te analize, tudi po večkrat, in celo testirati sem se dal – imam gen za jezikovno adaptivnost, imam  … V teh prostorih je bila to huda nuja, saj so mešale velike jezikovne skupine. Samo ni mi še jasno, zakaj se dogaja, da s ta gen potem nekako zabubi in se hoče človek naučiti samo enega sporazumevalnega jezika. Prvi računalniki so tudi razumeli samo posamezen programski jezik, šele kasneje so delali na več načinov in si jih lahko sam programiral. Vidiš, teh raziskav pa nisem vključil v svoja prizadevanja, da bi dobil čimboljši material za izvabljanje dobesedno potopljenega jezika. Zanimivo je, kaj vse so na tem področju že raziskali, celo nekatere tkivne tvorbe si zapomnijo posamezne dele jezika. Nemalokrat se je zgodilo, da so prejemniki organov doživeli, da so po koščkih razumeli in celo govorili jezik darovalca, vsaj pred stoletji je to bilo. Dve kvalitetni študiji mi je posodil Bodonov, ki je nekaj malega raziskoval tudi biološke spominske mreže, bolj iz filozofskega aspekt, čeprav mu tudi biokemijska plat teh mehanizmov ni povsem tuja. Kaj vse sva že hotela raziskovati, kaj vse …  Uf, sem zdelan, pa še vam težim, kajne, dragi bralci. Mar ne bi bil čas, za dobro masažo, recimo tudi s klepetom, takole prijetno urico pred večerjo. No, poglejmo, kaj ponuja grofovska nežna oskrba. Vzamem komunikator in si ogledam strani, kjer so informacije. Potem vključim sobni informator in si prikličem masažni center. Na ogled se mi postavijo tri maserke, ki so ta večer dežurne – ena, je še posebej čedna, debelolična sicer, a ima naravne rjave sproščene lase in močne prste. No, ta bi res gnetla, ta pa bi. Pa pošljem prošnjo. Še prej moram odgovoriti glavnemu tajniku, če pridem na skupno večerjo, ki ne bo tako obvezna in dolga kot je bila sinočnja. Razmišljam. Spet v tisti dvorani, spet tisti obrazi, ne, ne … Nocoj bi rad malo zasebnosti, malo miru. Na hitro mu odvrnem, da sem preutrujen, da si bom po masaži naročil večerjo v apartma, če je tako prav. Hitro sem dobil ljubezniv odgovor, da je vse v redu.

      Maserka je mlada, komaj dvaindvajset jih ima, in čedna, res. Prevzame me njena divja energija, njen divji blesk v očeh. Razložim ji, da bi rad tudi malo klepetal, če ji ni odveč. Kje pa, nasprotno. Takoj sem videl, da je klepetulja, odprta nekomplicirana mlada dama. Pove mi, da študira medije, da dela na lokalnem globalnem oddelku radia, da se ubada z reportažami, tako, za priboljšek. Razlaga mi, da je doma iz velike Balkanije, iz hribov, kjer so bili ponosni predniki, kasneje, večkrat med sabo sprti, a so našli način za sobivanje. Po zadnjih vojnah pred petsto leti, so se na novo organizirali in tudi klimatske razmere so jih prisilile, da so povsem na novo razporedili koncentracijo naselji. In še mi razlaga, da je ekonomsko stanje sila nestabilno, da politični združbi vladajo močni klani, ki imajo privilegije in narekujejo tržne normative. Ravnine, da so večkrat sušne, pa se je  zato koncentracija naselji preselila v hribovje, ki ima kar ugodno klimo. Sama da je doma iz velikega posestva, kjer oče goji slive in maline in nekaj trt, pa še prašičke imajo, majhno avtomatizirano farmo. Njej da se hoče delati v medijskih svetovih, da hoče biti medijsko prepoznavna, zato je prišla delati v to grofijo, ker je zvedela, da se da tu kar dobro zaslužiti v teh sprostitvenih centrih. In preseneča jo to, da tu uvajajo star jezik, nekoliko podoben jeziku, ki ga še kdaj sliši po hribovju tam spodaj. Pa ji razložim, da so Slovani imeli veliko skupino sorodnih jezikov, da pa se je kot celota ohranila le ruščina, pa še nekaj balkanskih narečji. Med smehom mi pove nekaj besed, ki jih izbrska iz nekega pradavnega spomina. Pove mi, da ji je stara mama še znala reči  »dete«, pa star oče, da je tudi še znal govoriti »boga ti«. Naročil sem nekaj pločevink odličnega piva, da sva ga  v miru spila, preden sem se spustil v bazen. Prosil sem jo, da se mi pridruži, pa je bila sramežljivo zadržana in mi je celo zabrusila, da to ni v plačilnem seznamu. Pa vendarle se je slekla in gola stala na robu turkiznozelenega bazena. Nekaj časa sem gledal njeno lomečo se sliko na vodi, lepa močna stegna in čvrsti okrogli dojki, pa našobljeni ustnici. Skoči v vodo in me zalije močan pljusk navdušenja, ki se je takoj odrazilo tudi tam spodaj … No, no, bodimo spodobni. Kaj je bilo potem, naj vam dela fantazija … bilo je lepo, nežno, sproščeno.