Bela rjuha

Od zelenega mahu vlažni prsti so pete potiskali proti nebu, ko je z roko še enkrat pogladila čez mamljivo dišečo belino. Rjuha je počasi vzvalovala v jutranjem pišu in jo nežno pobožala po golem stegnu. V upogibajočem se telesu se je dvigovala utrujena žalost in silila skozi njene veke, ki so nepremično zrle v nemi ples tkanine. Tnalo je bilo trdo in neudobno, ostružki lesa so se jih zabadali v nagubano kožo, a je ni motilo. Tudi mačka, ki se je v trenutku zapletla med njene noge, ni zamajala njene miselne praznine. Zrla je proti obešalu, na katerem se je brez prestanka zibala bela rjuha, a njen pogled se je zažrl skoznjo, prek travnika v daljo. Prišlo je … v človeku se kazalec premakne, dregne ob zmehčana rebra in ta dotik odmeva … Prišel je čas … Prevetrila je svojo preteklost. Dolgo je že tega … Misel ji je preščipnil črn madež na beli rjuhi, ki ga je uzrla v zaodrju svoje beločnice. Umazana je … In madež je rastel, se širil od spodaj navzgor, dokler ni dobil smiselne podobe. Črni škornji so obstali pod zdaj čisto mirno belino. Mož s črnimi škornji te bo odpeljal … To je govorila mati … Mati … ko bi vedela … Zdaj veš, ker me gledaš sem dol … Dolgo je že tega … Omrtvičena koža je legla na vlažen zelen mah in čakala, da jo mož s črnimi škornji odpelje. In udarec težke gume ob razpokano suho zemljo je odzvanjal znova in znova. Toliko časa … Kolikokrat … Dolgo je že tega … Skušala se je privleči nazaj na trdo in neudobno tnalo, vreščaje se je oklepala misli, da je le spomin, a tnala ni bilo tam. Črni škornji so neprenehoma prežvekovali njene življenjske korake. Kamorkoli je stopila, kogarkoli se je želela na tej poti okleniti, vsakič so ji izpodnesli stopalo, da je praznih rok butnila na trdo zemljo. Njena dlan je bila venomer prazna in počasi je možnost, da bi si le lahko ustvarila lastno prihodnost z nekom, ki jo bo vlekel za sabo, v krčevitem stisku pesti zdrobila v prah. A siv pepel je pod kapljami žalosti vzklil in ji kljub vsemu ponudil nekoga. Žiga … Nevede je s konicami prstnih blazinic pogladila po z žilami prepredenem nartu. Zaječala je od samega spomina na tisto hladno poletno noč. Žiga je nežno polzel prek njenega kolena, da so ji mravljinci preplavili najprej okrožje popka, se dvigali proti prsnemu košu in se ustavili v njenem zatilju. Zdaj  tam hrani spomin. Le še misel … Kajti v trenutku nepozornosti je pod težo črnih škornjev spet tresnila na dno. Poteptali so kal vzklijajočega se prahu in ga za vedno potisnili v globino njene biti. Takrat je vedela, da so niti njenih možnosti že toliko razvlečene, mestoma najete in oskubljene, da bodo vsak trenutek počile. 

Meow … Mačka je skočila na njen kratek predpasnik. Ščipa … Zadnjica ji je od trdote tnala že odrevenela, a hipnotično plapolanje brezmadežne beline ji je umirilo srčni utrip. Vstala je in pohitela po zelenih razmajanih stopnicah. V pospešenem ritmu je ometala lesene ostružke, ki so se ji zažrli med kožne gube. Čajnik je mučno piskal in čakal odrešitve. Hitro ga je nagnila proti skodelici, da ji je para navlažila razbrazdana lica. Ah, izgini že …! Z nogo je odsunila sitno žival izpod nog in spet capljala po starih stopnicah. Sedla je v mrežast naslanjač in srebnila vrelo tekočino. Spet se je zazrla v praznoto dneva, a je začela z očmi hitro iskati nekaj, kar bi ji izpred oči zvleklo umazanijo njene preteklosti. Misel je ostala votla. Pogled se je ustavil na izmikajočem se dimu vročega čaja. Prišel je čas … kazalec je dregnil … čutim … ga …

Bela rjuha se je nežno pozibavala v jutranjem pišu.