Balada o zrcalu

Vse, kar sem si v svojem bednem življenju predstavljal pod frazo „biti na tleh“, ni bilo niti slab približek tega tu. Lep dan je zunaj … prelep za smrt. A nima smisla po toči igrati mežnarja … Da sem samo slutil, kaj se bo zgodilo, bi se ubil, še preden me je usoda zapletla v svojo igro.

Nežno, megličasto sobotno jutro se je sprevrglo v že velikokrat videno dopoldne … V kopalnici je za Evo in Lili spet ostalo toliko vlage, da bi za trimetrsko popotovanje med vrati in jacuzzijem potreboval gospodično iz Garmina, ki bi s svojim mehkih glaskom povedala, da ‘na prvem odcepu zavijte levo’.

Gazdo sem prepoznal, še preden je vstopil. Vonj po postanem švicu si je podajal roki z ostanki alkoholne omame pretekle noči. Ko je vse to butnilo v parfumirano soparo in strupene izbruhe „glade“ oblačkov, mi je šlo, kot se reče, na bruhanje. Zaželel sem si, da bi bil v javni upravi … tam bi bil vsaj malo zaščiten. Privatni sektor pa … tu sem bil suženj. Dan za dnem sem visel v nekem čudnem limbu brez pravic, brez svojega glasu, brez svetovalca za pomoč in informiranje v primeru kršitve dostojanstva. Edino, kar sem imel, je bila poštenost.

Šef je vame zabodel svoj krvavi pogled, a dvomim, da me je sploh videl. Sicer pa ne registrira nikogar razen sebe in atributov mladoletnih blondink. Rigal je in se majal kot kopalniška zavesa v vetru. Sumim, da je bila vmes tudi kakšna črtica. Želel sem si, da mi ne bi bilo treba gledati tistih popokanih žilic, podočnjakov, ob katere bi se lahko spotaknil, ostankov včerajšnjega banketa med zobmi. No ja … nisem poklican, da obsojam. Za to ima ženo, pa svojo oblastno mater. Ampak … zalotil sem se, da vse težje prenašam vedno iste bebave ksihte, ki se mi režijo in spakujejo v obraz. Leta poniževanja in ignoriranja pač pustijo sledove.

Skozi kariero sem v tej navzven bleščeči in speglani familiji z zmečkanim in zapacanim bistvom edine okruške prijaznosti doživel pri gospodarici. Sonji. Ona me je zaposlila. Roko na srce – velikokrat je bila bolj blaga do mene, kot do svojega soproga. Pa saj ni čudno – če bi bil on tako kot jaz raje visel doma, ne pa v tistem lokalu dvomljive sorte, kjer se mafijaši naslajajo nad čari omamljenih pribaltskih deklet, bi tudi njun zakon morda ubral drugačno pot. In vame ne bi dan za dnem srepele podplute oči, ne bi me žalila njegova smrdljiva sapa. Oddahnil sem si šele, kadar je odnesel svojo psihopatsko rit ven …

Sonji so pripadali nezgrešljivo mehki, skoraj plahi koraki … njej sem bil všeč iz prve. Vse v mejah spodobnosti, da se razumemo. Tistemu kretenu je bila zvesta kot pes (česar nikdar nisem razumel, sploh zato, ker jo je on – po prvih vročih tednih – vztrajno nadomeščal z novejšimi modeli; postala je izvesek, krinka spodobnosti in uglednosti). Jaz sem bil edini, ki mu je povsem zaupala. Morda ji je godilo, da sem ji znal pihati na dušo. No, ne da bi se moral posebej truditi. Lepa je bila kot nebeško popoln odsev sredi umetelno izrezljanega okvirja. Vsaj takrat, še preden jo je preganjanje z oslom, ki si je ni zaslužil, načelo. Nisem ji mogel lagati, trositi puhlic, kako je krasna, ker ni bilo več res. Nekdaj lep obraz je postal platno, v katerega so se zažirale neprespane noči, neučinkovite solze, kilogrami pudra in posegi, s katerimi je želela povrniti za vedno izgubljeno svežino mladosti. Potem je iz omarice za mano vse pogosteje začela jemati drobne bombončke … in bila nekaj časa boljše volje. Kdo bi ji zameril; a slutil sem, da se ne bo dobro končalo.

Tistega dopoldneva sem bil boleče iskren. Šel sem na vse ali nič. Upal sem, da bo spregledala in poslala zmene, s katerim je bila poročena, k vragu. Da bo prenehala prinašati nove in nove stekleničke … Hotel sem ji zakričati, naj se končno spametuje in z mano pobegne nekam, kjer naju bodo cenili, kjer bo vse tako, kot je bilo nekoč. A sem se uštel. Ni me razumela …

Če bi bil samo slutil, da bo v pest spraznila kompletno vsebino stekleničke in jo pogoltnila … nato nekaj časa še stala pred mano s tistimi žalostnimi očmi … kako bo potem njen obraz zdrsnil nekam navzdol … če bi vedel, da bo za vedno izginila iz mojega vidnega polja, da je ne bom več mogel doseči … da bodo glasovi na hodniku klicali mater, snaho, ženo in bo smrdljivi šef planil v kopalnico … za hip šokiran obstal … se sklonil nekam pod umivalnik … zaklel … se spet prikazal z dvignjeno pestjo in zamahnil proti meni, kot da me prvič zares vidi … Če bi mi bil kdo povedal, da s smrtjo ni konec, da se le razletiš na tisoč koščkov, od katerih vsak odseva resnico …

… bi se bil sam vrgel dol, še preden je Sonja v meni uzrla svojo.