Angel varuh moj

Daj roke skupaj in ponavljaj za mano, je rekla mama. Angel varuh moj, bodi vedno ti z menoj … In ko pride čas, me poišči, piši mi, če ne bo šlo drugače. Vedno sem se čudil maminemu navdušenju, ko je pripovedovala o novem grobu, ki ga je našla na Žalah. Da je vsa ta scena z grobovi velik biznis, mi je bilo jasno, kot je bilo jasna razlika, da so imeli nekateri marmorne grobnice večje kvadrature kot pa nekateri živi stanovanja. Prejšnji grob je zaplenila mamina sestra, moja bogata teta, ki je plačevala denarce za najem. Ta teta je vse življenje delala v banki, vsako leto hodila z možem v toplice v Radence. No, saj tudi ona ni mogla ubežati bedni in grozni starosti. Naj se sliši tako čudno skoraj pravljično: moja mati je imela devet otrok, s tremi različnimi tipi, ki so imeli skupno le nasilnost in pijančevanje. No, in enega od svojih sinov je odstopila teti. Skratka nisem mogel razumeti materinega navdušenja, ki ga je imela, ko je našla nov, v bistvu star, zapuščen grob in ga prepisala nase. To je taka lepa lokacija, pod drevesom, pa voda in smeti so čisto zraven! Nisem mogel razumeti, zakaj je to tak velik plus, v bližini voda in smeti! Pogreba niti ne bom opisoval, kakršno je imela življenje moja nesrečna mati, tak je bil obred. Kaos in cirkus. Potem pa se je zalomilo, ko je umrl precej let za njo moj večno zapiti oče. Bil je medicinski fenomen, kar nekaj let je živel brez jeter. Problem je bil, da nismo vedeli kam z njegovim pepelom. V Hrvaško ga niso hoteli, tu pa ni imel groba, saj z mamo nista bila poročena in s tem sorodnika. Potem nekako je eden od bratov odločil, da vkopljejo žaro na mamin grob. Takoj sem povedal, da mi je to zelo moteče, čeprav nikoli nisem verjel v kakšno posmrtno življenje. Namreč, resnica je bila ta, da je storil vse, ampak vse, da ji je zagrenil in otežil življenje na tem svetu. Nikoli nisem razumel in sprejel, da ga je mama imela rada. Ni šlo samo zato, da jo je vsakih toliko razbil, da jo je zaničeval, poniževal in zganjal psihični teror vsak ljubi dan. Preprosto uničeval jo je, trgal kos za kosom, tako, da ni bilo čudno, da je dokaj mlada zbolela, umirala leto in pol. Včasih, ko sem stal pod tisto smreko in opazoval njegovo tablico nad žaro, me je zagrabilo, da bi jo vrgel v smeti. Potem sem sklenil, da njegov pepel izkopljem in nekje odvržem. Preko dneva je bil problem, da pač kopljem na nekem grobu, ponoči pa je bilo pokopališče zablindirano in zaklenjeno. Končno sem sklenil, da to storim neko praznično jutro, menda je bil Božič ali nek drug verski praznik. Vzel sem malo lopatko, nož in večjo vrečo. Dan se je komaj dobro naredil, ko sem bil že na Žalah. Zemlja je bila ma srečo mehka, prav nič zbita. V dobre pol ure sem se prebil do plitke jame in kromirane žare. Tista sranja o odpuščanju in podobnem sem že davno pospravil v temne sobane psihe. Žaro in marmorno ploščo z njegovim imenom, sem shranil v vrečo in se odpravil proti izhodu. Spomnil sem se babičinih besed: pri Breskvar zavij levo! Na ta način sem zlahka našel naš stari grob, ki ga je zaplenila teta. Poigraval sem se z mislijo, da ga prekopljem ta, a sem bil preveč utrujen, da bi to storil. Ob cerkvi je stal kontejner s smetmi. Iz cerkve pa je odmevalo: v imenu očeta … in sina … in … Mrtvo, brez gibanja. Kupi premoga. Otroci na zelenih športnih vozičkih. Matere jim brišejo smrkave nosove. Povsod plakati in ledeni mestni tlak. Si videla mrtvega psa v travi? Tam doli je razdeljeno. Vase lezem. Potem, mama, pridejo v belem z bolničarji, privežejo me na posteljo, prevlečeno z usnjem. Peljemo se, strop potuje. V kotu kovinsko ognjišče. Nataknejo mi uzde, prebodejo senca in me porinejo v brezno. Tu smo mi trije. Voščeni, negibni. Nikar ne reci, da ne greva v cirkus. Ne maram konjskih dirk. Ves se tresem in usločim. K meni se spusti, mama. Pustiva njega, kar odidiva in naju ni več. Boš posadila rože? Rože in zvezde. Ampak sinoči se je podiralo na vseh straneh. Zakopan in sam sem bil. Kdaj mi pošlješ dežni plašč? Skloni se k meni. Ne prihajaš več. Kako, da sva šla in ga pustila? Naju je moril? Mama, zdaj si v drobcih, v kosih se mi kažeš. Ko sem pa tako sovra­žen do ljudi, do sveta. Tam smo prebivali. Pridi. Smejeva se, kupuješ mi sladoled. Skupaj vidiva. Brez rok in nog sem. Kam, prekleto, kam? Smrt sanjam. Stran od življenja. Zbežal sem predaleč. Ampak ni hudo. Preblizu je. Tako drobna si, tvoje roke te izdajajo, tvoji žulji. Kaj bi nama on? Ga ne moreš dokončno pokopati? Bo še iz zemlje pogledal ven? Mi trije nismo bili družina. Priznaj, priznaj. Knjige, denar, dneve, sebe trgam, tavam in prosim ljudi. Nikjer me ne sprejmejo. Gozd je grozljiv, strehe za njim so noži. Toliko hodnikov je za menoj, toliko rovov sem prehodil, toliko zemlje požrl, da je ugasnila svetilka. Progasta pižama me naredi tako strašnega. Tudi druga strašila so. Obišče me teta iz Skopja. Kekse drobiva in objemava zelenje. Ti ne prideš, saj so zastave, saj te ne bo?! Žaluješ za sinom, ki je odpotoval predaleč, za sinom, ki je v drugih očeh našel posmeh in zaničevanje, za sinom, ki je prebredel veliko rek, za sinom, ki je razdal, kar je imel dati. Na otoku sem sam. Pridejo v belem, z meči, z vlažnimi ustnicami in strupenimi zvarki. Mar vedo? Kako morejo? Si jim spet vse povedala? Zakaj počneš to? Sem tvoj sin? Ko popišem liste, mi jih skrijejo. Jaz pa lahko dvignem gore. Včasih se zamaje. Mi trije pa kar hodimo, očetu rečeš, da bova šla. Zvečer, ko se vrneva, ležiš gola z njim. Vedno se vrneva. Kaj jim bodo listi, jim ni dovolj njihov svet? Kdo od nas je nor? Ne moreš blizu, če se ne spustiš daleč. Ne bom se več zastrupljal. Odpotujem na počitnice kot drugi. In led naj prekrije svet. Deset pisem sem ti poslal, ti pa ne odpišeš. Si me zapustila in odšla z njim? Ne moreš brez njega. Obriši si solze, ne bom več žoga. Konec bo tega obsedenega teka za vama. Obrijem si glavo in se razletim na drobne kosce. Porjavel bom, stisnil pest in grozil nebu. In tisti v belem naj le govorijo, da te izsiljuje. Tebe? Nič ne pišeš. Ne berem več. Žičnate ograje podiram, preskakujem pregrade. Ne tepi je, na miru jo pusti! In greva ven, smejeva se in sva si blizu. Moj sin ni takšen kot drugi, si rečeš. Toda nekoč boš morala priti. Bele bodo moje oči, oblake bom imel namesto oči. Kdaj pride on? Veš, kot včeraj je. Za roko me držiš in stopava po široki ulici, jaz se te krčevito oklepam, ti pa me potolažiš, da skočiš samo po sladoled. Ne glej drugih fantov! Ne samevaj v novem stanovanju, med ljudi pojdi. Ampak prosim te, ne pripoveduj jim o meni, o nas. Ljudje so hudobni in krivični. Zdaj so mi pokradli vse solze, me našemili v to progasto pižamo, in mi ni niti do gibanja, še do običajnega sprehoda mi ni več. Nekaj listov, namenjenih tebi, mi je uspelo skriti. Nekoč ti jih bom poslal. Me nisi tudi ti zaničevala? Drugim ljudem si govorila. Tako zamaknjeno, tako čudno me gleda … Misliš, da ga vzamejo v normalno šolo … nekaj strašnega je v teh njegovih očeh … Si se že takrat ozirala po drugih otrocih? Odpreš vrata, jaz sedim na tapisonu in uničujem knjigo za knjigo. Nekaj sto jih raztrganih leži pred mano. Kako naj te GLEDAM? Ni mi več, da bi se selil drugam. Poskušal sem. Pošlji mi dežni plašč. V meni dežuje, z vsako novo kapljo me drobi in odplavlja. Druge vidim. Ne pišeš mi in ne obiskuješ me več. Naj pozdravim očeta? Nato mi trije odidemo, kar hodimo in hodimo; on je spredaj, jaz v sredi in ti zadaj. Dežuje. Prideš? Ta pes, oče! Pišem ti. Vsak dan, vsako noč. Glej metulje mama, glej vse čudeže.