Izdajalske dlani

Kot uročena je strmela v njegovo dlan, sproščeno položeno prek trebuha. Kako lepa dlan! Velika, z dolgimi, čvrstimi prsti in podolgovatimi nohti. Prešinilo jo je, da je podobna roki njenega pokojnega očeta. Ob tej misli se je stresla. Očetova dlan je zanjo pomenila varen pristan; dlan tega moškega, na čigar fotografijo je naletela med brskanjem po družbenem omrežju, pa …

Ko je pogled uperila v njegov obraz – tako pomenljivo zviška strmeč v objektiv fotoaparata, da jo je ponovno obšel grozljivi občutek podrejenosti – so izbruhnila čustva, ki jih je pred mnogimi leti potlačila v podzavest.

~

Zamolklemu poku, kot da bi nekdo z močnim zamahom stepel velik prt, je sledilo glasno švistenje, ko so se zračne tuljave polnile z zrakom. Razprtje pisane najlonske kupole je kot bi odrezal zaustavilo prosti pad. Telesi, ki sta s trebuhoma, oprtima ob zrak, še hip pred tem proti tlom drveli s hitrostjo dvesto kilometrov na uro, sta kot lutki na vrvici zabingljali z nogami proti Zemlji. Razpeto padalo je zabobnelo kot jadro, ko ga do polne zaobljenosti napne piš vetra, nato pa se je zvočna kulisa spremenila v tiho, pomirjujoče šelestenje.

Po začetnem sunku sta mirno zajadrala nad dolino. Ob vznemirljivi izkušnji prostega pada se ji je lagodno, desetkrat počasnejše potovanje skozi zrak zazdelo skoraj dolgočasno, pa vendar se ji je čez obraz razlezel širok nasmešek.

Začutila je dregljaj inštruktorja, v čigar naročje je bila pripeta.

»Primi za krmilo,« je dejal in ji predal ročaja krmilnih vrvic. Sprejela jih je zadržano, a brez ugovora.

Trenutek pozneje je njena kri spremenila agregatno stanje.

Le četrt ure prej je v soparnem poletnem dopoldnevu v padalskem kombinezonu stopala proti majhnemu propelerskemu letalu. Vznemirjenje s ščepcem strahu se je mešalo z napetim pričakovanjem. Otroško veselje zaradi nove dogodivščine je tu in tam zasenčilo črvičenje v drobovju ob misli na odriv v štiri kilometre niča.

Z inštruktorjem sta sedla na klop v trupu letala. Po poskakovanju po travniku se je enomotorec odlepil od tal. Z navdušenjem je opazovala pokrajino, nad katero so se dvigali, dokler ni njene pozornosti zahteval inštruktor. Ko se ji je pred poletom predstavil, ji je, atletski tip srednjih let, zbujal zaupanje. Zagorel obraz z živo modrimi očmi in smejalnimi gubicami okrog njih, zametek pleše na čelu, na licih in bradi nekaj dni staro strnišče. Čvrst stisk roke, ki je razblinil vsako skrb. Z rutiniranimi gibi je v letalu še enkrat preveril opremo, nato pa je njeno oprtnico z vponkami pripel nase in ponovil navodila: »Preden skočiva, nagni glavo nazaj in jo nasloni name. Z obema rokama drži trakove oprtnice v višini prsnega koša. Ko bova v zraku, pokrči kolena in se usloči kot banana. Ne premikaj rok, dokler ti ne dam znaka. Vse jasno?« Ubogljivo je pokimala.

Pomaknila sta se k odprtini v boku letala. Čeprav se ji je zdela kot zlovešč lijak, skozi katerega jo bo posrkalo nenasitno žrelo globine, jo je vseeno nezadržno privlačila. V obraz ji je butnil zračni tok. Tik preden je naslonila glavo na inštruktorja, se je vse v njej uprlo, da bi se prepustila prostemu padu. Hip zatem ju je prekucnil iz letala.

Najprej jo je prevzel grozljiv občutek, da ju je pogoltnilo nebo. Zrak, ki je silil vanjo skozi sleherno poro, je grozil, da jo bo zadušil. Hromilo jo je zastrašujoče zavedanje, da je izgubila nadzor nad lastnim telesom; da je povsem odvisna od nekoga drugega. Nato pa je, kot bi nevidni prst pritisnil na stikalo, vse izginilo: rohnenje in pritisk zraka, strah in napetost. Čas se je ustavil. Bila je le še svoboda. Koncentrat svobode! Žive, surove, prvinske. Kot da bi v popolni tišini lebdela nekje med zemljo in nebom, z dušo, hlepečo po večnosti trenutka.

Ko je inštruktor odvrgel izmetno padalce, ki je izvleklo glavno padalo, jo je zajelo razočaranje. Obžalovanje, da je brezmejna svoboda trajala tako kratek čas, je skoraj pokvarilo uživaško jadranje še vedno visoko nad kotlino. Zdaj bi se lahko naužila razgleda s ptičje perspektive. Lahko bi razpoznavala vrhove gora, lahko bi sledila toku reke, lahko bi opazovala oblake, lahko bi …

Lahko bi – če ji ne bi inštruktor v roke potisnil ročajev krmilnih vrvic. Odločna gesta ni dopuščala izbire: primi! Seveda ju je prijela – kaj pa naj bi storila drugega, kilometer nad tlemi!? Hitro je ugotovila, da držanje vrvic ni prav zahtevna naloga; osuplost in strah sta se umaknila dobremu občutku, da ji je inštruktor zaupal vodenje padala.

Toda le za drobec sekunde: čim je vajeti trdno držala v svojih rokah, jih je začutila.

Inštruktorjeve dlani na svojih prsih.

Zmrznila je. Celo telo se ji je zakrčilo in ji vzelo glas.

S tistimi rokami, ki so, ko sta se rokovala, zbujale toliko zaupanja, se je zdaj polaščal njenih prsi. Ona pa je v grozi držala ročaje.

Začutila je vzgib, da bi se mu iztrgala, ga s pestjo treščila v obraz, mu zasadila zobe v laket, s pošteno brco v mednožje ranila njegov moški ponos … pa je le, trda in negibna kot kip, kot zvesti pes, ki mu gospodar naroči, naj čuva hišo, držala ročaje in kričala vase: Nehaj, pesjan pokvarjeni!! Nehaj! Ne dotikaj se me, prasec!

Ni si upala spustiti vajeti. Strah pred nesrečo, morda celo smrtjo, je bil premočan. Ni mogla vedeti, kaj bi se zgodilo, če bi izpustila krmilo in se začela otepati nadlegovalca!

Oprtnica, prek katere je bila pripeta nanj, je še hip pred tem predstavljala varnost; zdaj je pomenila ujetništvo. Širno nebo, poprej pojem čiste svobode, je postalo zapor.

Privezana. Na nebu. V njegovih rokah. V glavi ji je odmevalo: Nikamor ne morem! V zraku ni prostora za upor. Naj se čim prej konča!

Preostanek poleta je preživela kot v transu. Vsa lepota dneva je zbledela z enim samim predrznim dejanjem. Zaupanje so zamenjali gnus, jeza in razočaranje.

Komaj se je zavedela, kdaj sta se dotaknila tal. Pomagal ji je sneti oprtnico. Njegov glas je bil isti kot prej, samozavesten, profesionalen. Le v očeh je zaznala izzivalen poblesk: »Pa sem si te privoščil, mala, kaj?«

Pretresenost nad tako sprevrženo zlorabo moči v okoliščinah, ko bi lahko bil že najmanjši napačen gib usoden, ji je omeglila razum. Šok nad sprijenim vdorom v njeno intimo, ki se je še vedno mešal z občutenjem smrtne groze visoko nad tlemi, ji je zdaj, na varnem, odvzel vso odločnost, da bi storila karkoli od tistega, kar mu je namenila v zraku.

Niti opsovala ga ni; samo odkorakala je stran.

~

Še enkrat je pogledala njegovo fotografijo. Jeza, ki jo je ob tem začutila, ji je dala vedeti, da z njim še ni opravila.