13. Nočna Nevihta

In je Todor začel:

1. Zbiranje informacij: Lojz, Martin Mičo(čim več informaciji – gibanje hčerke Lore, Olge, napredek glede grobnice.)
2. Taktika zavajanja. S Piotrom se bova začela skupaj rekreirati. V ta namen morava kupiti novo športno opremo. kdaj pa kdaj tekala bova tekla mimo vile.
3. Pred samo akcijo bova kupila cenena oblačila in dva delovna kombinezona, ampak ne spodaj v mestu, vsak v drugem kraju.
4. Konec avgusta, si mora Piotr kreirati elektronski naslov v javni knjižnici.

Ko je to prebral, je Piotr pripomnil: »Ja razumem, samo tam tudi imajo kamere, ki beležijo, kdo vse je za računalnikom. Že vem, majico s kapuco, si bom omislil in to naredil, ko bo padal dež, poletne nevihte. Tisti naslov bom kreiral šele potem in še isti dan poslal prvo sporočilo.«. Todor ga je ustavil »Ne, strari ne, vsaj mesec dni prej in si dopisuješ z nekom, brezvezne stvari, ustvarjaš meglo, izmisli in najdi si virtualno ljubico. Meglo delaj stari, meglo. Sporočilo bova poslala Lori, tam okrog pol dveh popoldan, ko je frekvenca v knjižnici večja, saj si mi sam povedala, kdaj je dren. Vse sem premislil.

      Piotr se je nasmehnil in rekel: »Ok, stari greva naprej.«

• Do takrat moram izdelati voziček – (tudi lesene sani, vitel na elektromotrju gnanem z avtomobilsko baterijo, ideja!) to bom delal v avgustu, ko ni drugih v delavnici, samo še dva, samo dopoldan. Ob večerih bom varil – lahek voziček in priročni škripec s stojalom – to bom naredil v avgustu, v drugi polovici avgusta. Zelenjadar hoče kombi do sredine septembra …
• Potrebno orodje, krampa, lopate, bom nabavil v kmetijski trgovini, pa ne tu spodaj v mestu, vsaj sto kilometrov od tu – to bom tudi naredil tik pred akcijo, ko bom uradno še na dopustu.
• Piotr bo priskrbel maske in zaščitne rokavice. Nobene sledi ne smeva puščati, nič. V ta namen si bova obula cenene športne čevlje in jih zaščitila s polivinilom – vse bo potem sežgano v gozdu, kamor bom že prej peljal sod z odpadnim oljem in ga dobro skril – Lovrenca bom vprašal, kje so samotne poti za tek, s pretvezo, da se s Piotrom pripravljava na vzdržljivostni tek v jesenski sezoni. Malo se bom tudi sam razgledal.
• Torej, vse, kar bova uporabila, bova potem zažgala, tudi ta zvezek, orodja, kar je lesenega in to.
• Komunicirala bova o tem samo med sprehodi v gozdu, nobenih telefonskih pogovorov, nič.
• Problem kamer – Moral bom na Dunaj in poiskati Gustava, še prej mu bom napisal pismo. Če ne bo odgovoril, vem v katerih lokalih se rad zadržuje, kam hodi na kosilo, takoj v septembru, prvi dan dopusta bom šel na Dunaj, če ne bo odgovora. Tukaj se je Todor ustavil in šepetaje rekel: »Vidiš, to sem že rešil.«
• Piotru moram deteljno razložiti problem s kamerami. Sama bova v bližini vile postavila, med tekom v tistem malem gozdiču pred dovozom do vhoda, kamero, da bova lahko nadzirala, če bo po prekinitvi signala ven šel varnostnikov avto – razdalja je približno kilometer in pol – na moj telefon bo napeljana tista kamerca, zadosti, da bi lahko ušla. Glede na to, da bo takrat delal pripravnik, Mičo bo na dopustu.
• Če nama bo v dveh urah uspelo krsto izkopati in spraviti v kombi, sva rešena. Potem bova kombi peljala v Volčjo dolino, tam da je pozabljena njiva koruze, tam hodi Lovrenc preganjat divje prašiče. Tudi to bom preveril, ko bom tekel tam čez, res da je odmaknjeno. Lovrenc pa gre tiste dni v Romunijo, od prvega septembra do dvajsetega ga ne bo, tako je nek večer razlagal v gostilni – drugi pa ne hodijo tja.
•  Krsto bova pripeljala do opuščene njive koruze, jo zvlekla v koruzo in jo zakopala.( to morava še dodelati, vlekla jo bova najbrž na lesenih saneh, jih potem razstavila in pustila v kombiju) Sledi bova skušala prekriti s samo staro koruzo, da bo videti, kod da so tam lomastile živali – voziček bom potem razstavil in ga pustil nekje v gozdu, v podrasti. Material za voziček, bom kupil v drugem mestu, ne bom ga kradel v delavnici. Kombi bova potem pustila kakšen kilometer globlje v gozdu na jasi. Še prej bova šla mimo sodčka za sežig in vse na hitro sežgala. Od tam, ko bova zapustila kombi, bova šla do mojega avta, spravljenega na kolovozu, kakšnih petsto metrov, že popoldan ga bom peljal tja, ker ga večkrat peljem, ko grem na tek. ( Ne smem, na dopustu sem, ponoči ga bom peljal in se vrnil v vas v rabljenih supergah, ki jih bom vrgel v kontejner.) Tisto razdaljo bova naredila v cenenih športnih čevljih, obdanih s polivinilom, da ne bo sledi, potem jih bova odvrgla v kontejner. Piotr bo peš prišel do križišča, potem se bova spet obula v polivinil in šla po kombi.
• Po končani akciji, bom Piotra pustil pred sanatorijem – njegov del načrta. Tisto noč bo uradno v službi. Naštudirala bova, kdo od zdravnikov bo takrat dežuren, okvirno že veva in dve zanesljivi medicinski sestri. On bo zaigral hudo bolečino v križu, pred sestrama si bo dal lažno injekcijo, nekaj pač, da bo videti, da si je dal močan analgetik, ki ga bo do petih zjutraj uspaval; naročil jima bo, naj ga ne motita, da se je tako zmenil z dežurnim zdravnikom, da pa bo zjutraj opravil, kar ima, nastavljanje infuzij in to. K sreči ima svoj kabinet spodaj na levi … In potem ob petih bo prišel nazaj na oddelek. Alibi. Moj, jaz bom uradno na dopustu v hotelu v Puli, v Istri z Blanko. Za odhod iz hotela bom Blanki popoldan rekel, da moram k sorodniku v Lubiano, da se tu ne znajde, da se nisva videla že dolgo, in da bom dopoldan prišel nazaj. Tisti sorodnik, bratranec, ki dela v Avstriji, bo potrdil, da sva se res srečala in sva malo krokala po Lubiani – ga bom pripravil na to, s pretvezo, da bom to rabil, ker da moram to prikriti zdajšnji ljubici in da imam v Lubiani eno drugo. Vse ostalo je elegantno dokazljivo, računi, Blanka … Akcija bo v petek, 4. septembra.

      »Ej, tole,« se je nasmehnil Piotr, hrbet. Saj me včasih res zagrabi, išias in to, se pač malo spotegnjen, hrbtenica nagaja. A ja, saj sem ti enkrat res jamral, da imam težave. Genialno stari, genialno, to bo šlo. Tudi Melita bo verjela, ker mi je že masirala hrbet, strokovno,« se je Piotr zasmejal.

Čez vikend bo najbrž kar pestro na britofu, policija, detektivi, ampak mene ne bo. V ponedeljek bo šel Piotr v knjižnico in Lori poslal prvo sporočilo okrog pol dveh popoldan. Gozdarji bodo takrat najbrž že našli kombi in tudi sod, kjer bo še smrdelo od sežiganja. Moj šef bo najbrž tudi prijavil krajo kombija – Da ne pozabim, po kombi bova šla, ponoči seveda peš, od križišča je kakšnih tristo metrov, in spet obuta v polivinil.

            »Ti, to sva dorekla, ne. V začetku avgusta si kreiraj naslov, začni brezvezno dopisovanje in to,« je Todor prikimaval.

           »Ja, ja to sem razumel. Ni problema, veliko znank imam, to bo zlahka šlo. Malo igrice z naivkami, itak ne bodo vedele, kdo jih zeza,« se je Piotr mehčal.

Začelo se bo izsiljevanje. Piotr se bo že v avgustu zmenil za odprtje slabo sledljivega računa. Njegov bratranec to zna.

       »O tole, tole bo pa, ja … Ma ni problema, moj bratranec je za take akcije. Adrenalinsko je odvisen od finančnih tveganj, od tega prekleto dobro živi. Saj sva v stikih, ker ima neke manjše tipično menedžerske zdravstvene težave, pa mu moram tolmačiti izvide, dajati napotke, svetovati zdravila, pomirjevala, pa betablokatorje za občasno nervozno srce na meji aritmije –  tveganja pač. Ne skrbi, to bo urejeno. V avgustu pride mimo, ker gre v Vroclav k staršem, za teden dva, pa se bo ustavil. Takrat bova v živo dorekla, da rabim nek transfer, da … No, to prepusti meni, zanesi se, velja,« je Piotr zresnjeno rekel in počasi natočil v oba kozarčka.

1. Po prejetem denarju bova normalno živela in delala naprej, kakor da se ni nič zgodilo. Na pomlad bom dal odpoved in se odselil nazaj v Bolgarijo. Piotr mi bo nakazal vsak mesec določeno vsoto, mislim njegov bratranec. Vse bo tako urejeno, kakor da sem dobil kredit za odprtje delavnice dol pri nas – in res jo bom.
2. Piotr bo lahko dvigoval gotovino, oziroma mu jo bo dostavljal bratranec. Če bo šel na Poljsko, bo tudi njemu nakazan kredit iz tujine za odprtje ambulante. Če bo pa ostal tukaj in se oženil, bo pač hodil po gotovino v Italijo. Sicer pa lahko tudi tu odpre zasebno ambulanto, zaposli Melito, recimo privatna kardiološka ambulanta – kredit pa pride iz Švice, da ga na novo ustavljeno medicinsko podjetje.

       »Mater stari si tole … Ostajajo samo finese, na to se pije. Ni treba, da mi puščaš zvezek. Vse razumem, vse. Genialno, stari, genialno. Ni lukenj, vse si domislil. Samo planu primerno se morava obnašati, pa bo. Na to se pije.«

Še dolgo v noč, skoraj do tretje ure zjutraj, sta alkoholno modrovala in šepetaje razgrinjala podrobnosti v načrtu, tu in tam je Todor še pripisal opombo. Menila sta se tudi o možnosti obrambe, o poenoteni zgodbi, če bi spodletelo. Vodka je opravila svoje. Omahljivo sta se poslovila, se zibaje rokovala, se objela, se trepljala in si dopovedovala, da je to zavezništvo zdaj utemeljeno, in da bosta poskusila, kar sta si zadala.

Ko je Todor pijano zaklepal kovček, kamor je spravljal zvezek, se je prevrnil in obležal na tepihu. Brezzvezno se je smejal in si  šepnil: Mater, Piotr, Piotr bo foter … In akcija, akcija bo … Danes ne bom šel v službo, vzel bom dopust, ker, ker sem bolan, slab sladoled, driska … Nekaj si bom že izmislil. Ta vodka, ta vodka, žitni ogenj … Izkopati krsto, jo spraviti na njivo, njiva, njiva … Lesene sani, to sem pozabil zapisati. Pa menda sva to dodala, tam, sva, sva, saj ne vem … Pa še nekaj, razsvetljenje, ej. Tole z naslovom v javni knjižnici, to ne bo dobro … Sploh pa, a ni tako, da moraš imeti člansko izkaznico in te potem spustijo k računalniku … Ne, ne, vodka me je razsvetlila, hvala bogu … Takole bo treba, Piotru bom v Lubiani kupil rabljen komp, prenosnik, na njem bo kreiral Gmail naslov, v ta namen mu bom kupil še rabljen telefon. Mejl si bo kreiral nekje v Dalmaciji, na morju. Sporočilo bo pa prvič poslal iz Lubiane, bo pač tisto jutro moral zašibati tja. Danes že lahko določajo lokacijo kompa, telefona, mater ej … Ja nič, nevtralen kraj vsaj iz Jesenja, vsaj iz tistega mesta, da … Vsaj to, če ne bo moral Piotr začasno skakati do Lubiane, ker jaz bom na morju … Ko bo prišlo potrdilo, da so pripravljeni plačati, bova sporočila račun, in ko bo transakcija potrjena!? Mater zapleteno … Ja, tu bo moral Piotr garati, to bo njegova naloga. Na to ga moram še pripraviti, ta tehnična plat. Najbrž se bo Lora hotela pogajati, se mi zdi, ja … Čim bo potrjeno, bo Piotr uničil telefon in računalnik. Moral bo v Lubiano, vzeti akumulatorja in ju odvreči v kontejner za smeti, v tak navaden, že malo poln in prekriti s kakšno vrečo smeti, vse v rokavicah, se razume in delal bom z rokavicami, nobenih sledi na tipkovnici in na telefonu, pa še z razkužilom ju bo opral, ja, ja. To sem pozabil pripisati, med tekom po gozdu mu bom povedal, v teh dneh, ja. In telefonska številka, taka za začasno naročnino pri operaterju, ki to ponuja, vem, da obstaja. Vse to bova uredila v avgustu v Lubiani. Sledi bodo šle tudi tja, hmmm … Ja ne vem, če bi avtorizacijo speljal na moj telefon, bi … Jaz imam registriranega na Dunaju, takoj potem bi ga uničil … Ma ne, novo številko bova kreirala na Dunaju, tako bo; to bo naredil Gustav, on pozna operaterja, saj je delal tudi zanje nekaj časa na nekem projektu, eno številko mi bo dal, ja. To, to stari … Še enkrat bom moral na Dunaj, ne bo druge. In tam gor bom kupil rabljen komp, vem pri kom, velika delavnica za HP računalnike … Evo, plan je u nulo … Pijan sem … O mater bi kozlal, pa ne bom … Je škoda tako dobre vodke, res, ja … Komaj se je kar oblečen spravil na posteljo in pijansko izginil v temino, ki ne prinaša odrešitve.