6. Nočna nevihta

Doktor Miljenko je sedel na robu postelje in se umirjeno pogovarjal s Tiljem. Na obrazu se mu je videlo, da mu je odleglo.

»Kaj sta dognala?« je Piotr vprašal.

»Hja, zastoj blata. Dal sem mu še dodatno injekcijo za blažitev krčev in pije odvajalno sredstvo, tisto, veste, ki najprej mehča blato, da raztopimo strdke, s katerimi se črevesje muči, potem bo pa šlo; v dveh urah, bi se moral pokazati ta napredek. Malo se meniva o naši Primorski zgodovini, o Istri, kjer so se vedno mešali trije narodi. Italijani, Slavljani in Hrvati. In vsi so se dobro razumeli, dokler ni politika začela navijati enkrat ene, enkrat druge. Zgodovinske teme pač. No, zdaj vam ga prepuščam v oskrbo. Ne bo hudega, Mogoče, če gospod želi, mu bomo kasneje dali še kakšno pomirjevalo, ker ga je ta napad kolik dodatno zmedel. Ampak mislim, da sva glavni strah odpravila, kaj?« je blago rekel dr. Miljenko in naslonil roko na ramo  sedečega bolnika.

»Ja, ja sva. Ultrazvok je pokazal, da je s črevesjem vse v normativih. Ja, to zaprtje … Že dolgo ga nisem imel, prej rahlo sračko,« se je Tilijo razkrčeno nasmehnil.

»Ja, vidite, vse se bo uredilo. Kjer je volja do moči, Nitsche, kaj?« se je Piotr nasmehnil.

»Ste ga brali?« se je Tilijo začudil.

»Seveda sem ga, mogoče premlad, v četrtem letniku gimnazije mi je prišel v roke. Doma ga imamo. Mama ima vse njegova dela, pa drugih nemških filozofov tudi. Mama je Nemka,« je Piotr stišano rekel.

»No, gospoda, jaz grem zdaj nazaj dol v mesto in bom legel, pol dveh je. Za zdaj ne pričakujem zapletov. Jutri dopoldan bomo še enkrat naredili ultrazvok, saj bi tudi CT, ampak ni smiselno, da gospoda obremenjujemo s kontrastnimi sredstvi. Zdi se, da so ledvice nekoliko zmahane tudi od tega. Gospod Piotr, tista vaša teorija o Forxsigi in to stanje, veste sem razmišljal. Rahlo vam prikimujem, ni pa še klinično dokazana, žal. No, pustimo to. Gospod je kardiovaskularno v dobri kondiciji za zdaj, dihanje in saturacija sta odlična. Zjutraj sledi odvzem krvi, to je že v protokolu, določil sem še dodatne parametre za pregled krvi, in potem bomo delali naprej. Za zdaj pa, gospoda, naj bo mirna noč. Če bo karkoli resnega, pa pokličite, pa ne pričakujem nobenih zapletov. Lahko noč gospoda, je doktor Miljenko rekel in se zibaje odpravil skozi široka rjava oblazinjena vrata.

»No, zdaj bo šlo na bolje. Cel vrč morate spiti, lepo počasi, da se bodo zgodile spremembe. Zamašek se bo raztopil, potem bo vse šlo po naravni poti. Uspaval vam prav zato ni doktor predpisal, da vas imamo budnega in pod nadzorom. Ni nujno, da bi uspavalo zares delovalo, morda mejno, ker pa ima komando drug poveljniški sistem, bi se krči verjetno vseeno oglašali. No, za zdaj, upam, so se stišali, kaj?« je Piotr šepetaje vprašal.

»Ja, po injekciji je kar dobro, ja. No, zdaj vem, kaj je. Ultrazvok me je pomiril. Upam, da se bom kvalitetno, oprostite izrazu, usral, pa bo,« se je Tilijo le nasmehnil.

»Brez skrbi, to so preizkušena in zanesljiva sredstva. Nekje sem bral, da je Italijanska vojska v teh prostorih uporabljala; no, ne vojska, pardon, zasliševalska oblast, ja: ricinus so uporabljali, da so stranke preprosto rečeno srale.

»Ja, ja to je bilo sredstvo prisile, ja, pod fašizmom, ja. Ricinusovo olje, ja. Tega mi najbrž niste dali, kaj?« se je Tilijo celo malo pohahljal.

»Ne, ne, tega ne. Danes imamo zanesljiva in varna sredstva. V sanatoriju uporabljamo samo draga in preizkušena sredstva, brez skrbi. Kot rečeno, čez dve uri bi že moral na toaleto. Zdaj vas bom pustil, da počivate, če bodo težave, saj veste, zvonec in bom tu. Če se vam drema, kar zadremajte, kar dajte. Tako, pa mirno noč, kolikor jo je še ostalo,« je Piotr rekel in se počasi oddaljil.

Na hodniku je Piotr pomislil: joj, se bo usral stari, joj … V kabinetu ga je prijelo, da bi malo zadremal. Ena od obeh dežurnih sester mu je po internem telefonu povedala, da bo šla ona zamenjat infuzijo gospe v sedmici, da ve, da imajo opravka s Tilijem.

Malo pred peto uro je na okno potrkala hitra jezljiva nevihta. Piotr je nevede malo zadremal, ujelo ga je pač. Na računalniku je videl, da se ni nič zgodilo, nobena kontrolna lučka ni gorela. Zdravo se je pretegnil, vstal in priprl okno, da ne bi južnik, ki je silovito molzel nebo in metal srebrne kite dežja, vdiral v prostor. Dvakrat je blisknilo in močno zagrmelo. Če kaj, potem so ga nevihte v tem hribovju strašno nemirile – ni maral grmenja in teh silovitih nalivov. Nič, do Tilija morem, da vidim, v kakšnem stanju je. Če bo buden, mu bom odvzel kri, če prav, ne vem, dobil je veliko protibolečinskih sredstev, to zna vplivati na jetrne teste, pa najbrž to vedo. Dr. Miljenko bo že znal prav interpretirati, saj ima bogate klinične izkušnje. Na hodniku je bila zlohotna tišina, mlajša sestra je švignila skozi mlečno neonsko svetlobo; očitno je nekomu menjala plenico … Ja, saj, gospa v sedmici, starejša … Operirana je bila, žolčnik. Ah, malo sitna, ukazovalna. Po vsaki potrebi kliče sestre, da jo osnažijo. No ja … Premožna dama, vdova … Ko je vstopil v sobo k Tiliju, je ta že na pol sedel in nekaj brskal po telefonu.

»Že budni?« ga je šepetaje vprašal.

»Že, kakšne pol ure. Ja, veste, imeli ste prav. Tista reč je začela delati in sem se bogato, oprostite, usral. Zdaj je dobro. Odlično se počutim. Po tistem sem pa zadremal, do zdaj. Pred petimi minutami sem se zbudil. Tresknilo je, pa sem se zbudil. In še nekaj se je zgodilo; je Tilijo pomenljivo rekel.

»Kaj« je bil Piotr našpičen.

»Veste, ko sem lulal, sem opazil, da ni več refošk, da je že rose; rožnato je bilo, rožnato. In malo prej že skoraj čisto … Res nimam več kaj tu početi. Voda se bo očistila in začel bom piti brusnični sok. Tako mi je svetoval moj prijatelj, ki ima malo lekarno v mestu ob morju. On se je specializiral za naravna zdravila. Pozanimal se je, kateri antibiotik mi dajete, pa mi je povedal, da obstaja tudi v tabletah, da kuro lahko dokončam doma. Saj je tu pri vas, v teh hribih, kar prijetno: zrak, hrana, park spredaj. Ma doma, veste, doma, je knjižnica, je moj maček, je žena … Ja, doma, je doma,« se je mehčal.

»Ja, ampak kri morava vzeti. Veste protokolarna pravila zdravljenja moramo upoštevati, da ne bi prišlo do nepotrebnih tožb. Podpisali ste, da se boste držali teh protokolov, tak red je pri nas. Izvidi bodo tja zagotovo do devete ure, potem pa lahko greste,« se je Piotr trudil s pojasnjevanjem.

»O, ne, ne, do kosila bom tu. Potem pa me lahko pride iskat sin. Saj bi se sam peljal, pa nimam avta tu. Tudi sem gor me je pripeljal sin, veste. Njega je bilo bolj strah kot mene. Kaj hočemo, pesniška duša, občutljiv je, po mami. Ona je slikarka, no ja.«

»Pesnik pravite. Pa je že izdal kakšno knjigo? Sicer jaz vaš jezik razumem, samo težko vse pravilno izgovorim. Tu se več ali manj govori angleško, malo nemško, Italijansko, no seveda, tudi lokalni jezik, se razume. Zagotovo ima tudi kaj prevedenega, kaj?« se je Piotr vznemirjal in pripravljal vse potrebno za odvzem krvi.

»Moj Mare, hja, čakajte, deset pesniških zbirk ima in eno knjigo kratke proze. V angleščino ima prevedenih kakšnih pet knjig. Bil je že tudi v Ameriki, stike ima tam z eno od univerz, ker je dve leti tam študiral kreativno pisanje, pa je potem prišel nazaj in zdaj predava na fakulteti za komunikacijske vede. No, boste našli, saj ima tri knjige na internetu, na njegovi strani. Mare mu je ime piše se pa kot jaz. Veliko hodi naokrog, prebira: zdaj se odpravlja nekam v Švico, na Poljskem je tudi bil, mislim da v Varšavi … Ja no, se angažira, se.« je Tilijo rekel in se ves pokončil, poln zdravega naprezanja, da bi čim prej zdrsnil v normalno življenje.

»No, dajte mi desno roko, na levi ste imeli infuzijo zdravil. Ah, te žile, rade se vam skrivajo, rade, pa bova hitro. Malo bo zapeklo, no ja, saj ste tega zbadanja že kar navajeni, kaj?« se je Piotr prizadevno nasmehnil.

»Ja, ja, sem, pa nisem bil drogiranec, ne,« se je Tilijo nasmehnil.

Piotr je le našel žilo, zabodel in natočil štiri epruvetke krvi. Potem mu je dal debelo vato na vbod in prelepil z močnim trakom, da je naredil kompresijo.

»Tako, pa sva. Tole si lahko čez polo ure snamete. Moja služba se počasi končuje. No, če se potem ne vidiva več, vam želim zdravega dopolnjevanja še veliko let. Pogledal bom, kaj ste že napisali, pa tudi pesmi vašega sina bom prebiral. Zelo rad berem, veste. Literatura je moja skrita strast. Pa ne, da bi sam pisal, to ne, pač pa veliko prebiram. Torej, gospod Tilijo, srečno,« je Piotr rekel in si popravil pladenj s pripravami za odvzem krvi.

Dorekla sta še nekaj vljudnostnih fraz, potem pa je šel. Kri je oddal v prostoru za ta namen, od tam so vzorce odnesle sestre v laboratorij, ki je začenjal delo ob pol sedmih. V kabinetu se je preoblekel, si še zapisal v telefon ime in priimek pesnika in filozofa, da bo prebral, kaj je ta splašeni gospod pisal. Še nekaj minut in bo tukaj Milivoja, Srbkinja … Brskal je za knjigami filozofa. Našel je vsaj tri v angleščini. In zapičil se je v eno: Dnevnik filozofa na obali. Ah, zdaj ne morem tega brati, zdaj ne. Kaj pa tole: Absurd strahu pred smrtjo? No ja … In tole: Nacionalno kot lastna prepoznava? ja no … Pri brskanju ga je zmotila Milivoja, visoka črnolaska v zrelih štiridesetih, višja medicinska sestra, že preoblečena v belo krilo in v beli bluzi, nad levo dojko je imela obešeno tablico z imenom in priimkom in nazivom – ona je bila vodja službe višjih medicinskih sester. Na hitro ji je podal poročilo. Nekaj sta še pokomentirala na račun gospoda Tilija, ki se mu je popolnoma obrnilo, pa še dve tri besede o ostalih.

Ko je zapeljal pred apartmaje, je videl, da je v opranem jutru zajetna Finka že na svojem malem balkonu in da umirjeno kadi. Medla siva svetloba je dajala jutru poletno težko stišanost, polno nekega vonja po navlaženi zemlji, in po zatohlini, ki se je plazila iz gozda nad posestvom. Finka ga je ujela v oči, ga zajemala in ga na nek način prestrezala. Ni vedel, ali naj ji vošči dobro jutro ali ne, ker … Vseeno je zavil malo desno, se ozrl gor proti nje in ji rekel:

»Dobro jutro. Lovite ponevihtno svežost?«

»O ja, lepo se je očistilo, lepo. Obožujem te nevihte. To res osveži, res. In vi, iz službe?« je vprašala in si nehote popravila lase.

»Ja, od včeraj popoldan sem dežural, zdaj pa me čaka postelja, končno. Ni kaj, dopusti so in moraš biti na voljo,« je z utrujenim glasom rekel.

»Mladi ste še, pa boste že zdržali. No, jaz pa se pripravljam, da grem dol v mesto. Moja rutina pač. Potem pa me čaka tipkovnica. Za zdaj delo lepo napreduje, veste. Vaš kolega Todor mi je rekel, da se zanimate za moja dela. Če potrkate, vam dam dva romana, ki ju tovorim s seboj, tako, za darilce. Pridete?« je mehko vprašala.

»A kar zdajle?« se je Piotr vznemiril.

»Zdaj, ja. Potem grem v kopalnico in se pripravim za v mesto. Vaš kolega je pa že šel na jutranji tek. Ob sedmih pa itak mora biti v delavnici, tako je rekel. No, kar pridite, kar potrkajte; je Utta bila razzibano prijazna.

»No, pridem,« je Piotr prikimal.

Zehavo je gledal knjigi, malo polistal, prebral tu in tam nekaj stavkov, a ga je jemalo. Odložil je knjigi na nočno omarico, še enkrat pogledal telefon; nobenih sporočil. Tako, zdaj se začenja nov ples … Popoldan imam še eno dežurstvo, tokrat samo popoldan, soboto in nedeljo pa imam tokrat prosto. Nazaj pride že Tomo; dežurala bosta izmenično s šefico, do ponedeljka dopoldan, takrat spet delam. Sranje, malo odspati, potem pa nazaj v sanatorij. Tak poletni ritem me ubija. Ja, ja, ko bom denar … ga je srhnilo. Zdaj ne smem razmišljati o tem, razdražilo me bo, Preveč vsega, prenašponani živci. Pa če bi: ne, ne, ne bom vzel pomirjevala, ker … Saj bom zaspal, ob enajstih pa moram pokonci, da grem na kosilo in potem nazaj. Tilijo bo najbrž že šel … Čez čas ga je mrak spanca potegnil vase in mu vzel nabreklo  domišljavost, kaj vse bi lahko počel s tako vsoto denarja.