Veter prihodnosti 17.

25. poglavje

Odprla je oči. Bila je zmedena. Glava jo je bolela kot še nikoli. Ni vedela, kje je. Hotela se je predahniti, a zdelo se je, kot da jo boljo čisto vse mišice v telesu hkrati.

“Kaj pri?” je le negotovo šepnila.

Nekaj se je zganilo nekje okoli nje, in naslednjo sekundo je nad njo bil David. Tisti njegov urejen, miren videz, ki ji je vedno zagotovil, da ji bo pomagal. Takoj za tem je bil ob njegovem obrazu tisti nemogoče lep obraz učiteljice Vode Tamas.

“Dobro je, dobro je, počivaj.” je rekla Tamas in se ji nebeško lepo nasmehnila.

“Kaj se je zgodilo?” je vprašala Alani.

“Kako se počutiš?” je vprašal David z zaskrbljenim izrazom in se z očmi sprehodil po njenem telesu.

Saj nisem naga? je pomislila. “Kje je Valdara? A nisem … ” Prisilila se je, da je dvignila glavo in se ozrla okrog sebe. Tam je bila le še Eneja, drugih pa ni bilo videti.

“Ugrabil te je.” je rekla Eneja, ki ni izgubljala časa z ovinkarjenjem. “Nek tip. Nekaj ti je delal.”

Alani se je nervozno razgledala po ostalih obrazih ob njej; nihče ni z ničimer nakazoval,da bi bila to laž. S kotičkom očesa je videla, da na tleh nedaleč od nje leži neka ženska, prekrita z krvjo. Opazila je, da sama leži na tleh sredi neznanega prostora. “Fak, kaj?” je instinktivno odskočila, a bolečine v mišicah ji niso dovolile uglajenega premikanja; le nerodno se je zvrnila na bok.

“Tista je mrtva.” je rekla Eneja in jo objela.

“Povej mi…kaj čutiš v sebi?” je resno vprašal David.

Alani se je počasi umirila. “Kaj? Zakaj?”

“Samo povej. Tisto v tebi.” je David skoraj šepetal.“Jo slišiš? Čutiš?”

Alani se je poskušala osredotočiti nase, na globine svojega telesa, a bolečine so bile premočne, da bi lahko bila mirna. Vsak vdih jo je zabolel, a vseeno se je potrudila, če ne zaradi drugih, pa zaradi Davida. Iskala je tisti znani občutek tujka v njenem telesu, tisti madež, ki ga je tako sovražila. “Kje je? Kje je?” Pogledala je Davida in Tamas. “Kaj ste naredili?”

“Ne mi.” Je rekel David. “Ona, ” in pokazal na truplo na drugi strani mize. “In tisti tip, ki te je iskal.”

“Kaj je naredil? Jo je vzel ven iz mene?” je vprašala s nekim strahospoštovanjem. Bala se je dihati pregloboko.

“Vzel in jo dal v drugo telo, predvidevamo. Telo tiste tvoje prijateljice.” je tiho dejala Tamas.

Alani je le zaprepadeno gledala nekam predse. Ni je bilo več. Res je ni bilo več. Sedaj je bila normalna. Ni se ji zdelo prav, a nasmehnila se je. Prav na široko nasmehnila in se zasmejala, kjub neznosni bolečini v njenih mišicah. “Ni je več. Končno je ni več.”

Zopet se je ozrla po ostalih. Eneja jo je še vedno objemala. Tamas je v rokah držala enostaven prstan, ki je imel na mestu, kjer bi moral biti okrasni kamen, majhno točko, ki se je nejasno svetila. Tamas ji je podala nakit.

“To je duša tvoje prijateljice. Med … um, prenosom, jo je Adora izvrgla iz drugega telesa.”

Alani je hotela reči, da Valdara ni bila  njena prijateljica, da jo sovraži, tako kot je sovražila Adoro, da ji je uničila življenje … da ni hotela ničesar, kar bi jo spominjalo na njo. “Kaj?” je le rekla, a vseeno iztegnila roko.

*****

“Kje sva?” je rekel Undorm, komaj zadržujoč vsebino želodca v sebi. Čarobni skok, ki ga je izvedla Adora, ga je presenetil. Pogledal je okrog sebe; bil je obkrožen z mrzlim kamnom, preperelim listjem in zemljo, a nad njim je sijalo sonce, ki prave moči ni imelo. Okolica je na prvi pogled izgledala kot ruševine davno pozabljenega gradu ali utrdbe.

“Mislila sem, da bi bilo simbolično primerno, da nadaljujeva svoje delo, kjer se me ubil.” je le rekla in gledala nekam v nebo. ”Pridi, ubiti morava nekaj bogov.”

“Da, draga.” je rekel tiho.