Pomenek s Tino Vrščaj

Fotografija: Iva L. Novak

Podatki navajajo, da ste bili rojeni v Ljubljani, osnovno šolo pa ste dokončali v Domžalah. Če je otroštvo že napotilo, kakšni bomo, kakšen brst smo, bi vprašal, kakšna je bila Tina kot otrok. Morda tiha, morda pa razposajena in vedoželjna – in seveda, je že takrat vzemala v roke knjige.

Moja starša sta se na Vir pri Domžalah preselila iz rodne Bele krajine. Mislim, da sta za svoje tri otroke skrbela po svojih najboljših močeh, še posebej, če si predstavljam, da sta bila tu kot prišleka brez vsake podpore domačih in širše skupnosti, poleg tega sta brodila skozi številne gmotne ovire. Mene kot otroka nihče ni posebej dobro razumel, nisem bila ravno srečen otrok, pestile so me muke, oblegali strahovi. Brez dvoma pa sem bila vedoželjna od malega, in še danes me zanima vse v zvezi s človekovo naravo. Knjige, ja … mami nas je večkrat peljala na pravljične urice v staro domžalsko knjižnico, kjer sem najbrž že kot deklica zagledala svojega bodočega moža.

Gimnazija je najbrž že dala neko prepričanje, kaj bi počeli. Imate v spominu, kaj ste že takrat radi prebrali, kaj vas je pečatilo v ustvarjalko.

Pisala sem v osnovni in srednji šoli, a je bilo pisanje zame kot hranjenje, se pravi kruh sam, ne pa nekaj, s čimer bi si nameravala kruh služiti … Bilo je sploh način preživetja za najstnico, ki je z vso dramatičnostjo doživljala mnoge sladke vzpone in bridke padce. Rekla bi, da me je v ustvarjalko gnetlo burno življenje. Navdihovali so me fantje, a tudi v literaturi so me močno zaznamovali moški pisci. Prvi med njimi je bil Karl May, pri katerem sem odkrila nenadkriljivega Karo ben nemsija in sklenila, da si po tem vzoru poiščem življenjskega sopotnika (se pravi je moj idealen moški bil: neustrašen, duhovit, borec za pravico), sledili so Wilde, Kafka, Gogolj … če omenim obvezno čtivo. Bila so tudi skrivna branja, od Mi, otroci s postaje Zoo, zgodbe, ki se mi je tedaj pred očmi utelesila, do de Sadove mojstrske packarije Juliette Justine.

Študij angleščine in primerjalne književnosti pa je že postavil temelj, da se je v vas ugnezdila ustvarjalka, saj ste že ob izteku študija izdali svoj prvenec, Zataknjena v pomladi. Vse v enem letu, diploma in potem še knjiga. Kakšno občutje je bilo, ko ste knjigo prijeli v roke, se tega še spominjate? Ste jo listali, morda celo ovohali … Knjige imajo svoj vonj.

Odlično se spominjam prvega izida v ugledni Beletrinini zbirki. Pisala sem ga pri osemnajstih, čez pet let je bil natisnjen. Torej sem morala biti potrpežljiva. Prestop od zasebnega sveta, pisanja zgolj zase, v javnost, je bil vznemirljiv preobrat. Hodila sem nekaj metrov nad tlemi. Od prvenca je šestnajst let in danes novo knjigo, ki prileti iz tiskarne, sprejmem z večjo mero skepse.

Malo ste se preizkusili tudi v šolstvu. Kakšen je bil ta čas?

To je bil zanimiv čas in najbrž kar obvezna postaja na moji poti. Prvič, pred tem sem bila dolga leta svobodnjakinja in nepopisno dobro mi je delo, da sem se znašla v kolektivu, z rednim urnikom in zelo konkretnimi izzivi. Drugič, ena mojih priljubljenih otroških iger je bila poučevanje pliškov. Od nekdaj je bilo samoumevno, da v meni tiči učiteljica in se bom v tej vlogi znašla – če mi ne bo kdo prekrižal načrtov. Vloga učiteljice je gotovo precej bolj osrečujoča kot vloga učenke. In vendar ne učim več. Opomba k temu zaključku: roman Učne ure Eve K.

Prevajalstvo Vam tudi ni tuje; je to slast ali samo sladka muka?

Prevajanje je bilo hudo garanje, a tudi eno tako, če sem lahko malce neotesana, samozadovoljevanje z jezikom. Najljubše mi je bilo prevajati Coetzeeja, ki sem mu bila tudi najbolj kos. Nisem ga docela dojela, a je vplival name ravno s tistim, kar je ostalo nedoumljivo. Vplival nemara tako zelo, da sem zaradi njegovega čudaškega odnosa do materinstva v Jezusovem otroštvu po končanem prevodu celo sama prvič pomislila, da morda želim otroke. Pravzaprav sem prepričana, da je med vrsticami besed vame prelil neko vizijo, da sem odtlej lahko videla sebe, kako se igram z deklico, ki je sploh še nisem imela. Zato imam še zdaj na polici Coetzeejevo sliko.

Glede na to, da ste napisali že štiri romane: Zataknjena v pomladi (2010), Odradek (2012), Na Klancu 2022; ponatisa 2024, 2025), in Učne ure Eve K. 2025.6, se zdi, da vas romaneskna forma prevzeme, če prav ste pisali tudi kratko prozo in pravljice. Organizacija snovi za roman zahteva veliko potrpljenja, časa in vedenja. Zakaj ravno ta forma?

Res je roman moja najljubša vrsta. Morda je bila za mladenko z malo izkušnjami manj primerna, in moj prvenec pač premore prav malo romaneskne strukture: je bolj lirično refleksivni in sanjsko fragmentarni konstrukt dekliškega uma, ki še dokaj svobodno lebdi in ni preveč vpet v okove družbe. Vendar pa me je zmeraj nezadržno privlačila ta totaliteta, ki jo lahko ustvari le roman. Potrpljenja mi očitno ne manjka. Romaneskna snov mora zoreti, avtorica pa včasih tudi leta samo hrepeneti po tem, da bi pisala. V polsnu dolgo preigravam razne možnosti, preden pride do tistega zavezujočega stika s papirjem.

Bi nam zaupali, kako ustvarjate, kakšna je organizacija literarnega početja. Vsaka pisateljica ali pisatelj ima svoj ustvarjalni ritual – imate vi svojega? Seveda je v življenju še mnogo drugih početji, ne nazadnje ste tudi mama, partnerica …

Res je, da druge vloge precej vplivajo na to, kdaj in na kakšen način zdaj pišem. Predvsem imam časa za pisanje mnogo manj, je pa res, da ob otrocih človek postane vsaj dvakrat bolj storilnosten, tako da na vsak način naredim več, kot sem prej. To so ti čudoviti paradoksi življenja. V mladostništvu sem pisala kjerkoli in kadarkoli, zdaj pa imam rada svojo mizo in se zaprem v sobo, da mi, ko »odpotujem«, nihče ne stopi za hrbet. Če se ozrem nazaj in zagledam drugo resničnost, ideja lahko umre.

Vaša prizadevanje v romanih gre v smer, da na neki način literarno raziskujete odnose in vrednotenje časa. V dveh sta protagonistki vpeti v čas, v nihanja, v enem obravnavate tesnobno stanje, v najbolj odmevnem Na klancu pa ste secirali nek odnos in par, ki se preseli na podeželje, tukaj sta še otroka in boj za ohranitev družine. Zdi se, da ste zavezani raziskovanju odnosov in psihološki motiviki.

Tem v zadnjih dveh romanih, do sodobne družbe kritičnih tem, je veliko. Kako sijajno, ker se ob romanu Na Klancu zdaj z vsakim novim občinstvom lahko pogovarjam o čem drugem. Nikoli namreč romanu v urici ali dveh ne pridemo do dna, in prav je tako. Osrednje gibalo so seveda junaki in njihovi medsebojni odnosi, včasih složni, drugič v sporu. V njihovih vzorcih vedenja se skriva algoritem sodobnega duha časa.

Pisanje romanov je vsekakor sintezno početje: potrebno je veliko znanja, ne samo literarno teoretičnega, pač pa tudi psihološkega. Pa bi vprašal, kateri pisatelj ali pisateljica je v vas vzbudila željo po graditvi romana – torej klasično vprašanje, bralno ozadje.

Oh, čudovitih romanov, kajti tudi berem res najraje romane, tako da zanemarjam poezijo in zgodbice, je veliko. Med študijem in tik po njem sem brala Cervantesovega Don Kihota, ne vem, ali obstaja kaj bolj kratkočasnega, brala sem Tolstojevo Ano Karenino, samo občudujem lahko tisto ljubezen, brala zabavne reči, kot je Calvinov Baron na drevesu pa Zlato tele Ilfa in Petrova, osupljivo bogati Middlemarch George Eliot, zagonetni Nočni gozd Djune Barnes, ob katerem sem z gotovostjo spoznala, da je slog nad vsebino.

Ker se uspešno ukvarjate tudi z literarno kritiko, me zanima, ali je tako početje pri nas zadosti vrednoteno. Namreč že dolgo zagovarjam tezo, da smo kritiško obupno podhranjeni, pa ne da ni ljudi, ki to znajo in zmorejo: problem je v eksistenci, kdo bi plačal negativno kritiko. Prav slednja umanjka. Spremljal sem Vaše kritike, včasih so bile že na meji resnega in argumentiranega nizanja slabosti v kakšnem literarnem delu, pa … Vidite, to nam primanjkuje, zdrave kritike, ki bi rekla bobu bob. Kritiška sita so vezana na finančno stimulacijo. Neodvisne javne kritike pa nimamo – žal.

Tudi sama sem nad razvojem kritike pri nas razočarana. Pisala sem jih desetletje in izčrpala samo sebe. Takrat sem bila idealna kritičarka, ker nisem poznala nobenega pisatelja, z nikomer se nisem videvala in nihče ni skušal vplivati name. Brala sem naivno, brez vnaprejšnjih sodb, in pretežno imanentno obdelala samo knjigo. Skušala sem biti poštena. Veliko pozornosti sem posvetila spoznavnim in estetskim vidikom knjižnega dela, na kar današnji kritiki, ki imajo za svoje razsojevalno izhodišče ideologijo, ki nima zveze z literarnimi kriteriji, pogosto pozabljajo.

Kako vi vidite bralno zmedenost: mladi raje berejo angleške tekste; bere se vse manj ali pa niti ne … Ker spremljam vrvenje literarnih dogajanj že štirideset let, dobro vem, da so bili tudi drugačni časi. Zdaj smo v obdobju, ko so socialna omrežja bolj zanimiva, knjiga pa … Kako vi vidite preživetje slovenske knjige?

Tudi jaz sem dodobra ozavestila to kislo resnico. No, slovenska knjiga bo živela, dokler bomo govorili slovensko in dokler še znamo brati. Ni treba, da po javnem prostoru razsaja tolikšna množica vsakršnih pisarij, ker mečejo slabo luč na pravo literaturo. Lahko udejanjimo tisti humani paradoks naše dobe: »manj je več«. Pretirano posiljevanje mladih s knjigami bi imelo kontra učinek. Se pa zgodi, da sami segajo po knjigah, dokler nimajo svojega Bubija; in se dogaja, da imajo oseben odnos do maternega jezika, kadar se v njem znajdejo, in jim omogoča igrivost, in se zavedo, da je njihova slovenščina v resnici boljša od angleščine (ponavadi je tako).

In če se zaustaviva pri nagradi modra ptica za roman Na klancu, kaj vam je to pomenilo? Da bi ta roman dobil nova krila, je prišla še nagrada Evropske unije 2024 za književno delo, zdaj pa še maturitetno branje … Nedvomno to za sabo potegne tudi dodatno angažiranje.

Res je, v teh mesecih potujem po vsej Sloveniji in se pogovarjam o lastnem delu po dolgem in počez predvsem z mladimi bralci. Ne morem prehvaliti tedanje izbire urednikov Mladinske knjige in Cankarjeve založbe, da so tako  posrečeno za modro ptico predlagali ravno Na Klancu. Morda je njihova počastitev olajšala pot vsem pozornostim, ki so sledile. Kipec ptice sem prinesla domov na svoj rojstni dan. Eni od hčerk je padel po tleh in odlomilo se je krilo. To gesto sem si raztolmačila po svoje: mama, najina si, in nič lepega se ti ne more zgoditi, kadar se potepaš proč od naju. Hehe. Bili sta res še majhni in neskončno prisrčni. Seveda imata neprecenljive zasluge za ta roman, bili sta neusahljiv vir navdiha, pri nas se je od jutra do noči iskrilo od besednih iger in bliskalo od pametnih otroških vprašanj. Otroci kažejo na bistvo. Krilo smo potem skupaj zalepili in solze so se posušile.

Ker je ta roman uvrščen ob bok Cankarja za maturitetno branje, imate zdaj veliko stika z dijaki in tako lahko s prve roke poveste, kakšni so občutki, kaj čutite med mladimi: je še interes za slovensko besedo, ali je to le nuja, ki odpira vrata v študij.

Ker se želijo dijaki bolj pregristi do skrivnih uvidov v roman, hlastno sprašujejo in bolj skopo odgovarjajo, kadar jaz njih vzajemno kaj vprašam. Rekla bi, da so bolj samozavestni in zgovornejši, kakor smo bili mi. Nekateri se nadvse gibko in omikano izražajo. Zanimanja je polno – strašansko so me razvadili. Predvsem pa sem še kar navdušena nad tem, kako igrivo se zdaj z mladimi pogovarjamo o vrednotah: partnerstvu, družini, vzgoji, odnosu do okolja in do maternega jezika. Skozi literaturo lahko dobijo izkušnje, ki jih v življenju morda šele čakajo, in knjiga je v tem smislu »poskusni test« brez vsakega tveganja. Ko bo šlo zares, pa bodo bolje pripravljeni.

 Za konec, nekaj pač morava reči še o fenomenu umetne inteligence, ki dijakom piše eseje in spise, študentom seminarske – ja, nemalokrat tudi na našo revijo priletijo umetnointeligenčni teksti … Kako vi vidite to norijo, ta sposobnost, da sami sebe goljufamo, ne da bi se kognitivno razvijali. Sartre bi gotovo rekel, da je tukaj smrt civilizacije. Res da so to samo orodja, pa vendar, že tako je pismenost populacij vedno slabša – izkušnja pač, lektoriranje diplomskih nalog in podobno. Kako vi vidite vitalnost našega jezika, njegovo perspektivo v oblačju globalščine.

Hja, zelo tehtno zastavljeno vprašanje. Dijaki najbrž obe deli za maturo zares preberejo (velika večina, upam) in pišejo maturitetni esej še z roko. To mora ostati tako. Prepričana sem, da bi tudi študij moral ohranjati visok nivo samostojnega raziskovalnega in ustvarjalnega dela. Brez takega osebnega napora vsakega posameznika ni mogoče pričakovati napredka. Ni mogoče dati listine ob koncu. Čudim se, da ima univerza, kolikor slišim, tako ohlapne kriterije glede tega – pač vsak profesor, kakor mu drago. Podpisati se pod izdelek, ki ga nisi sam naredil, je res prevara. In kolikšna samoprevara, ko si povrhu na ta »svoj« izdelek še ponosen. To vidim pogosto. Hecno, od enega Na klancu do drugega Na Klancu smo z dijaki potegnili nit: nekoč neizobraženo, nerazgledano in siromašno slovensko ljudstvo si ni vedelo pomagati, to je Cankar obžaloval in kritiziral. Danes smo izobraženi, pismeni, razgledani moški in ženske z dostopom do informacij, s katerimi si lahko omislimo človeka vredno življenje. Napredek je nedvoumen. Vendar se zdi, da že nekaj časa stopamo vzvratno. S predajo človekovih vitalnih miselnih, čustvenih in čutnih funkcij v roke algoritmov se podajamo v mračno dobo. Nepismene ali duhovno opustošene množice so ranljive za vseh vrst izkoriščanje. Torej menim, da se nikakor ne smemo poleniti. Roboti bi nam morda lahko kuhali in sesali, ne pa da namesto nas sprejemajo odločitve, in ustvarjajo. Kar se slovenskega jezika tiče, pa naj povem, da ga obožujem. Ves moj značaj je izpisan v njem. Naš je, in tega, kar je naše, brez boja ne damo.

Hvala Tini Vrščaj za iskrene in tehtne odgovore. Urednik: Bojan Bizjak