Zasledovanje

Spet mora po tej temni ulici. Hladna noč je. Grozeča tišina pritiska nanjo. Iz megle prši. Mularija je razbila ulične svetilke in zanikrni komunalci jih niso menjali. Pink, pink, cop, pink, pink, cop… Nekdo hodi za njo. Bednik v tem pozabljenem delu mesta. Naj ga malo počaka in potarna nad razsvetljavo? Ne, nima smisla. Pink, pink, cop, pink, pink, cop. Le kdo še hodi ponoči tod brez razloga? Dolge korake dela… Morda pa ji sledi. Spomnila se je, da ji hoče mož v ločitvenem postopku naprtiti nezvestobo in vso krivdo. Da bi dobil otroka. Ne, tega ne bo dopustila; staro  folksvagnovo kripo že, a pri otroku bo ona določala pogoje. Mu bo že vrnila za vse nazaj. Pink, pink, cop, pink, pink, cop… Ne, mož ji ne bi sledil. Zdaj gotovo s prijatelji igra karte. Pink, pink, cop, pink, pink, cop… Gotovi ji nekdo sledi, prav njej,… Bi se ozrla? Na, da si ne bo mislil, da jo je strah. Vzravnala se bo in se delala samozavestno. Stopala glasneje, a koraka ne bo pospešila, to bi spominjalo na beg in spodbudilo zasledovalca… Pink, pink, cop, pink, pink, cop… To so koraki težkega človeka, orjaka. Ali utrujenega ali zbitega, ki mu je vseeno, kaj počne… Le zakaj ji sledi? Začutil, da se ji krči želodec. Morda ji bo hotel iztrgati torbico. V glavi ji šumi zaradi hitrega planja krvi, v suhem grlu žge. Če ji bo hotel ukrasti mobitel, se bo upirala, če bo nasilen, se bo tudi malo upirala, a ne preveč… Pink, pink, cop, pink, pink, cop… Odpeti si mora zgornje gumbe jopice, postaja ji vroče. Začuti, da se ji potijo dlani, da kepa v grlu raste, želodec se ji fiži v nič…Ko bi vsaj prišel kdo naproti! Le kje je kakšna izložba, da bi se ustavila in ga spustila mimo? Tu ni nikogar, tu ni luči – sama kot vedno za vse…Loteva se je rahla omotičnost, slabo ji bo. Pink, pink, cop, pink, pink, cop…Čuti, da se ji telo krči, čuti drhtenje, čuti bolečino globoko v možganih. Napad je najboljša obramba, ji je govoril oče. O, zlati oče, če bi bil še živ… Ta bi znal umiriti moža in se sedaj ne bi ločeval. Ne bi je pustil same ponoči po tej samotnosti. Tudi šefici bi povedal, da njihova Milenca – tako jo je vedno poklical – ne more delati pozno v noč… Dobri očka…On bi tudi razumel, da je šla s sodelavcem za vikend v toplice, samo tako, za spremembo… Pink, pink, cop, pink, pink, cop… Napad je najboljša obramba; …kar ustavila se bo in vprašala, kaj  zasledovalec hoče od nje. In se ustavi. Sunkovito se obrne. Cop, cop… Ber večer, jo pozdravi ženica, ki komaj tovori velikanski torbi. Ber večer, odgovori, se nasmehne, globok vzdihne, bolečina v želodcu popusti – je tema, ne. Župan bi moral tod hoditi. Mu bom kar povedala, da tu ni luči. Saj smo ga tudi mi izvolili, da hočemo tudi mi lepo ulico, pločnik… Z besedičenjem sprosti vso notranjo napetost, ves strah.  Krčevitost v njenem telesu popušča… Bolečina v možganih se umirja in prehaja v lahkotno utrujenost…Že čuti naklonjenost do ženice:  A vam pomagam nesti vrečke?   Alenka B. Prispevek je nastal na literarni delavnici Besedovalnica.