Na avtobusu

»Kdo si, ženska?« Sopranovski glas, brez posluha in občutka za okolico,  dokončno preseka mojo zen meditacijo.

Že nekaj minut prihaja tole neustavljivo čebljanje do mojih slušnih centrov, vendar ga vztrajno zavračam, dokler ni preseglo mejo dopustnega. Previdno, z diskretnim pogledom preko rame, sem poskusila ugotoviti kdo seka moje misli. »Da bi imela glavo ptice,« zavidam kljunastim prijateljicam, ki si lahko ogledajo 180 stopinjsko panoramo.

Sedeli sva namreč s hrbti obrnjeni druga proti drugi tako, da če naju ne bi ločila naslonjala sedežev, bi lahko moteč menili, da sva najboljši prijateljici.

Vse svoje čute sem takrat vrnila v avtobus. Še vedno zroč skozi okno, vendar tokrat v iskanju njenega odseva v šipi. Nikakor nisem uspela zadeti pravega kota, ki bi mi prikazal to neposrečeno bitje. S povečanim pretokom zraka ob odpiranju vrat je prihajal tudi vonj nekega parfuma, ki sem ga hitro povezala s svojo za-hrbtno kolegico, ki je še vedno neprestano govoričila, razlagala, žugala, modrovala. Nisem še uspela razločiti vsebine njenih stavkov in niti komu so namenjene. Zazdelo se mi je, da sogovornica precej višja od mene in očitno z nekim mogočnim pokrivalom, ki me je nekajkrat rahlo oplazilo po vrhu glave. Če bi bila gospa nižja, bi prišla domov s porezanim vratom.

»Neka fina gospa«, pomislim. In se sama sebi zdim zabavna, ko si predstavljam, kako trpi zaradi ponižanja ob vožnji za avtobusom. To, da ni odložila klobuka na relativno dolgi vožnji potrjuje, da želi ohraniti svoj status med vsemi nami, reveži. Vedno se sprašujem, kako si ljudje tak status dodelijo? So mogoče, kot Napolenon, okronajo kar sami, le da požanjejo občudujoče poglede okolice in bližnjih. Doma pa obračajo eno rjuho na svoji postelji in grizljajo suhe prestice, medtem ko v javnosti šelestijo s svojimi krinolinami in dehtijo kot uvele rože. Predvsem pa glasno ukazujejo.

Vzamem si čas, da s tal poberem kar mi je pač slučajno padlo, z namenom, da si ogledam obuvalo. Pogled izpod klopi le potrdi domnevo o stare gospe, ki v zatonu svoje mladosti, vztrajno zanika število svojih dni. Trde, razpokane pete in slabo polakirani nohti na oteklih nogah se mučno stiskajo v preozkih čevljev neke znane blagovne znamke, ki se jih ne bi sramovala mladenka. Tanki paski, pregloboko zariti v maščovje stopal nesramežljivo mučijo svojo lastnico. »Od tod mogoče tisti zoprni sopran glas«, me prebode misel in že se mi skoraj zasmili.

»Bedak neumni«, zacvili gospa in toča opolzkih besed takrat oplazi njenega sogovornika, ki ga šele tedaj opazim. Ker sedi ob njej, si ga lažje ogledam. Starejši gospod, sedi in gleda v prazno. Njegov uglajeni videz in elegantna drža ga z ničemer ne povezujeta s to prostaško goro ob sebi. Z umirjeno vdanostjo sprejema njeno besedičenje.

Poslušam in razmišljam, ko si zašepetam. »Res si bedak, gospod dragi! Namesto, da bi postavil meje njenemu oblastnemu vedenju in zaživel svoje življenje, po svojih taktih, sediš sedaj ob njej, vdan v usodo, prepričan da nikoli več ne bolje. Verjameš, da je to edino pravo, kar ti je bilo namenjeno.  Ali si se kdaj postavil zase, medtem ko je srebala tvojo dušo s tvojo zlato žlico, ki si jo prinesel? Sedaj, ko prežvekuje tvoje sanje, si zadovoljen?«.

Zdelo se je, da ju čisto razumem. Dva svetova, ki sta nekje davno treščila skupaj in predvsem  zaradi kljubovanju okolici pristala na isti barki. Ona je sedaj na desni strani, gleda obalo. On stoji na levi strani in gleda otoke. Barka pa pelje sama in ne ve se, ali se bo razbila na čereh, ali morebiti varno pristala.

Kristina P.

Prispevek je nastal na literarni delavnici Besedovalnica.