12. Vila ruj

         Decembrsko jutro jo je našlo zagrnjeno v morasto premišljanje. Le počasi je dojemala, da se je nalila konjaka, po tistem, ko je pisala in dolgo v noč čakala, če bo zaslišala značilen pisk, ki opozarja na prihod novega sporočila. Pa nič. Zmetal je s sebe težko odejo, se pretegnila in se težavno vzdignila. Na okrogli mizi je še vedno bil odprt prenosni računalnik, priklopljen na napajanje. Nobene bistrine ni čutila, eno samo zoprno šumenje za čelom, ena sam zvijačna omedlevica zaradi popitega alkohola. Vse se ji je še vrtelo; gnusil se ji je svet, tisti zunaj in tisti v glavi. Prodano, prodano, jo je spet zaščemevalo. Šla je do radiatorja, preverila, če kurjava dela, ker je bilo prejšnje dni nekaj težav. Poklicala je podjetje, da so končno uredili. Obrnila je računalnik, kliknila – pošte ni. Ni odpisal, seveda ni, ta, ta, ta … Ne, ne, ne bom zdržala, poiskala bom tega inšpektorja, porka duš, da ga bom. S to moro ne morem več živeti. Lahko bi šla po uradni poti, preprosto bi šla v Sežano in se prijavila kot, kot, kot kaj, jo je stresala. V bistvu bi zatožila Dina, on me je na to napeljal, da … Kaj vse bo padlo ven. Ne, ne, stara ne nori, za zdaj še ne. Če ne prej, na pomlad bom pa šla, zadosti je. To zimo še moram zdržati, da speljem posle, potem, potem bom tudi podjetje prodala in se preselila nekam v maloro, si je v mislih rekla. Kaj mi je danes, kaj mi je. Tablete, alkohol, enkrat eno, enkrat drugo. Bom spet končala tam zgoraj pri doktorju … Ah, naj jim zaupam. Vsi me pitajo samo s tabletami, pogovora je malo, pa še tisto so samo čenče. Veste, gospa, to je proces, … Proces ja, saj, proces. Madona sem se ga nalila, glej no, je ugotavljal in gledala, kako se je sonce v tem trenutku prebilo skozi reže navojnic in osvetlilo več kot do polovice prazno steklenico plemenitega konjaka. Tega mi je še moj T. pripeljal, pa prav iz Francije, pred, no, bo pa že petnajst let, bo. In sem nazdravila z njim, ker sem prodala najin svet. Taka sem, taka. A naj zdaj kar crknem. Pa ne bom. Ni bilo prav, da je T. Tako končal seveda, ni bilo prav. K hudiču vse skupaj. Pobrati se bo treba. In maščevala se bom temu dihurju, temu … Takole, niti odgovoriti noče, ne. Bo že videl, za zločin ni prepozno ne, ne zastara. Bo že videl. Zamajala se mu bo praksa, prekleti drekač. Nejevoljna se je odpravila v kopalnico, da si pripravi dolgo kopel. To jo je po navadi zbistrilo. Odprla je vrata na balkon in spustila hlad v prostor, da je prinesel tisti vonj morja in vonj dima, ker so tu in tam kurili z drvmi, in očitno se bo vreme zamenjalo, saj se je dim nizko držal, se plazil nad strehami in se stekal po brežini navzdol v brbotavo mesto. Do sestre bom morala, zagato s papirji ima spet, december, ja, ja. Bilanca, porka duš. Kaj se pa gre firmo, če ne ve, kako in kaj. Sanja, ona sanja. Nič, v akcijo, gremo, gremo!

      Nejevoljna je sedela v restavraciji in se mučila z rižoto z morskimi sadeži, bolj ji je teknila velika skleda solate. Pogledoval je proti sosednji mizi, kjer je sedel starejši moški in kar naprej brisal očala in pokašljeval. Zdelo se ji je, da ga od nekod pozna. A ni to tisti, tisti, ki je naročal pri nas prevoze za … Joj, pa je, pa tako star je zdaj videti … Upam, da me ne bo spoznal. Ni mi do pogovora. In potem je moški nenadoma zastal, si živčno nadel očala in rekel čez prosto mizo:

      »Sinjorina W. K. Joj, kako ste še mladostni. Mislil sem, da je druga dama, zdaj pa vidim, da ste vi. A je še naprodaj vaša čudovita vila?« je vprašal, ta ta Vitorrijo, nikoli se ni vedelo s čim se zares ukvarja. Enkrat je bilo treba voziti steklovino, spet drugič nekaj drugega, zahtevne aparature, kaj jaz vem, v glavnem bolj specialni prevozi, dol nekam v Sarajevo, se mi zdi.

      »Ne, šjor Vittorijo, ne. Ravno včeraj sem popisala pogodbo in prejela plačilo. Konec je,« je trudoma rekla in se pri tem malo zatresla.

      »Kakšna škoda. Kupil bi jo, veste, pa sem prepozno zvedel. Nekaj časa me ni bilo, sem bil dosti v Južni Afriki in drugod. Slišal sem, kako je bilo z vašim možem. In, oprostite, nekdo mi je namignil, naj bi ga videli nekje v Braziliji. Oprostite, vem, samo govorice. Nimam namena, da bi vas dražil, saj je že, čakajte, ja sedem let je že. Z mano je bil korekten, dobro sva sodeloval, potem zvem, na, pa je izginil. Veste, da nisem mogel verjeti, ne. Oprostite no, da toliko govorim. Škoda za vilo, res. Jo je kupil Italijan?« je še vprašal.

      »Ne, Slovenec, iz Ljubljane.«

      »Ah, Slovenec,« je starec zavzdihnil in se skremžil. »Še večja škoda,« je še kislo navrgel.

      »Vila je bila zakonito moja in na meni je, da sem se odločila, kot sem se. Če sem iskrena, Italijanu je ne bi prodala, pa tudi nobenemu balkancu ne, da veste gospod Vittorijo.«

      »Zakaj ne Italijanu?«

      »Ker ne, ker sem se tako odločila. Zdaj pa mi dovolite, da v miru pokosim.«

      »Dobro, dobro, saj jaz odhajam. Res, z vašim T., sva imela krasno poslovanje. Z vami bolj malo, našel sem drugega prevoznika, Italijana. No, pa srečno, srečno,« je še momljaje pogodrnjal in se le zrinil proti izhodu.

      Krota stara, le kaj govori. Videli, videli. Žleht so, mislijo, da sem naivna. Pa ja. V teh sedmih letih sem slišala že marsikaj, da je v jami na Krasu, da je nekje v Južni Ameriki, tudi da je nekje na Sejšelih, pa kaj jaz vem, kje še. Naj grejo v rit. Jaz dobro vem, kje je, pa Dino tudi, ta, ta. In zdaj mi pride še ta slinasti Vittorijo, ki je res dal veliko zaslužka in redno je plačeval. Da pa takole … Na, pa je šel moj lep dan. Jutri je že petek. Oh, nazaj k papirjem, sestra je tečna, preklinja. Trdi, da bo najela profesionalca, da … Če se še z njo skregam, bom zares sam. Tečna je, ker ni več kos podjetju, ker so novi in novi predpisi in se boji tvegati. Vse hoče imeti do pičice natančno, vse račune, vse, vse, vse … Sploh ne razume, kako deluje sistem. V Sloveniji bi se ji zmešalo, tam je šele cirkus s temi predpisi, ki se tako hitro menjujejo. Nič, odpravim se, pa bo, kar bo. Bom že uredila, o, ja, bom. Vittorijo, krota stara, zdaj jih ima že, čakaj, ja krepko čez osemdeset, ja. Pa še kar neki se gre, ta, ta …  Se mi zdi ja, s čim se ukvarja. Zmoti jo droben pisk na mobilnem telefonu. Obvestilo o novi elektronski pošti. Pograbi torbico, hiti plačati in gre do pisarne. Preveri elektronsko pošto, sicer bi jo lahko že na pametnem telefonu, a ji je tresoča roka preveč plesala. Pa vidi Dino:

Ej K. ej. Nehaj že tečnariti s temi mejli. Dobro, vzel sem si malo časa, da sem pregledal pošto. Veliko pacientov mi pisari, zdaj pa še ti, Dobro, vilo si prodala. Upam, da boš zdaj bolj mirna, vsaj čez čas. Naj te nič ne skrbi, vse bo dobro. Noč ima svojo moč, ne boj se. Če do česa pride, bova pač oba poraženca. Zdaj je, kar je. Sicer naj ti zaupam, da sem v ločitvenem postopku, da bom počasi kraško posestvo prodal in se za stalno naselil v Murglah, kjer je moja izbranka podedovala lepo hišo po teti. In še nekaj je, moja Ada je noseča. Zdaj si pa lahko misliš, koliko skrbi imam naenkrat. Ti bi to komentirala, da bom hkrati oče in dedek. Vem 63 let ima in sem kar sem, ampak sem srečen, če tudi mi najbrž ti te sreče ne privoščiš. Jezna si, užaljena, nikakor pa ne zapuščena, saj se zabavaš s tistim tvojim kalabrežem. Privoščim ti ga, kar naj ti da malo južnjaškega ognja. Kar se pa vile in parka tiče, ne skrbi. Vse bo trajalo še nekaj časa, da se, kaj zgodi. Tisti novi ne bo kar takoj preurejal parka, ne skrbi. Zadosti dela bo imel z vilo, brez skrbi. Razumi vendar, da sva zdaj vsak na svoji poti in da morava ohraniti dostojanstvo. Veliko strank imam, pa še ločitev, selitev in vse druge sitnosti. Lepo se imej in daj mi mir, prav.

Dino.

Ja, ja, tiček, ja. Umaknil si se stari liščki, mlada te je pa ujela med stegna. Zdaj boš videl, kaj je ženska, kaj lahko naredi iz tebe. Na koncu boš iztisnjena limona, malo plesniva, pa bo. Tebi je vseeno, kar sprijaznil si se, kaj. Prav, prav, te bomo že našli, ko bo čas za to. Ne, ne, ne bom te kar tako zagovarjala, preveč krut si bil. Ja, ja, se je govorilo, ja. In tista nagovarjanja v postelji. Veš, K. še imava energijo, da bi lahko skupaj zaživela. Glej, tvoj T. te odkrito vara, nevarno živi. Lahko bi mu malo pomagala, da se to konča. Vsak dan, kakšna tabletka več v kavi, recimo, veš tista … Ej, Dino, Dino. Prekleti dedci, preklet svet zajeban!! Teleksoma je zaprla računalnik in jezno pihnila.