20. Pobeg

»Joj, draga moja, meni se že malo meša. Pa kaj za boga je tem, tem … domišljavcem. Belega kruha so siti, to bo. Novica jutra, ja. Rado gre, v Ljubljano gre. A že veš,« reče Vinka in našopiri ob mizi.

»Vem, vem,« reče Magdalena z vsevedno ponižnostjo.

»Ja, ja, si mislim, da te je že poklical, ja. Zdaj sem bila pri našem pravniku, da mi spiše sporazumno odpoved. Pa naj gre, če mu tu ni dobro, naj gre. O, vem, saj sem tako načrtovala, to vem, ampak bi ga vsaj do novembra še rabila, da izpeljem nekaj promocij. Na, zdaj pa ptiček vzdigne krila in gre. Lahko bi ga tožila, samo … Nimam živcev, bomo že kako. Butasto je, da bom morala najeti prav njega, ker pozna materijo in ve, kakšno reklamo potrebujemo. To se mi zdi skrajno butasto. In ja, draga moja, tako to pride v življenju. Jesen bo prinesla reorganizacijo podjetja in mojega življenja,« prhne Vinka.

»Ja, pripravljena sem na vse sorte reorganizacij. Samo, na to je treba misliti, ne bom zmogla sama vsega. Saj ste obljubljali novo poslovno sekretarko, a ne?« je previdna Magdalena.

»Oh, ljuba moja, če tebe ne bi imeli, ti si res centrala tu. Ja, pride, pride po petnajstem septembru, pride. Ni še naredila višje šole, končuje, a pride. Delala bo tu s tabo, na tisti mizi, kamor zdaj odlagaš spise in fascikle. Računalnik ji bomo priklopili in telefon pa bo. Moramo te razbremeniti, kaj pa misliš. Nosečnost in to. Ja, in kot vem je tu bil tudi moj, ja skoraj bivši mož ja. Bojim se, da bo zdaj začel rogovilit, zdaj, ko se dokončno trezni. Po kaj je pa prišel, a?« je Vinka ostra. Naj ji povem, ne vem. Mogoče pa … Uradni papirji, ona je direktorica, naj … se bori Magdalena.

»Po pogodbo za to zadnjo jahto. Problemi so,« medlo reče Magdalena.

»Ja, ja, menda veš, ločujeva se. Jaz ima novega, gospod Vili, bančnik. To že čivkajo in me obirajo. Pa naj, celo mesto ima novo zgodbo, kot v španskih ali pa turških nadaljevankah. Naj govorijo, meni je dobro, to je važno. Pogodbo ja, sopodpisnik je in naj si jo dobro prebere. Nismo zajebali, oprosti izrazu, zajebal nas je naročnik. Mogoče je res malo nerodno sestavljena, na hitro, ker sem hotela čim prej dobiti ta posel. Včasih sem res prehitra, bolestno zagnana. Ampak če se ne spotakneš, se ne naučiš hoditi, tako to je. In zdaj bo iskal možnosti za nove in nove zdrahe. Poznam ga. Najprej naj se ozdravi, potem bova pa reševala. In od zdaj naprej, vsa dokumentacija sem biti na vpogled le z mojim odobrenjem. Si razumela?« je Vinka zateženo ostra.

»Prav,« prikima.

»Pravnik bo prinesel, oziroma bo poslal sporazumno odpoved za Rada. Podpisala sem jo že, kar tam pri njem. Moram jo še pregledati, še enkrat, potem pa ti jo bo poslal. Ti jo sprintaj, daj v kuverto in pošlji priporočeno s povratnico, dva izvoda pa za arhiv. Enega odloži na mojo mizo. Ne bom je več pregledovala, saj sem jo tam. Neumno je, da je nisem kar vzela, vem. Pa sva morala uskladiti še ene druge stvari, tudi v zvezi s preoblikovanjem podjetja in registracijo tiskane revije. Madona, koliko birokracije. Res se mi bo zmešalo. In če ne bi bilo tebe, bi bila tukaj navdan štala, res. Razmišljam celo o povišici, ki si jo zaslužiš. Z oktobrom bi ti dali dvajset odstotkov gor, ker ti bo prav prišlo kot materi samohranilki. Tako da veš, draga moja, da te imam za svojo zanesljivo delavno moč, ja,« se Vinka nekoliko odtaja.

»Naredim, kolikor zmorem, več res ne gre. In, ja, hvala, že zdaj,« se Magdalena nasmehne.

»No, domenjeno, poskrbi za preposlanje pogodbe pa vse drugo. Jaz zdaj grem v Ljubljano, pozno pridem. Z mojim greva, mislim z Vilijem, greva kupovat ene stvari pa še na gospodarski in obrtni zbornici imam en dogovor. Pazi na vse in privošči si malinov sladoled, odličen je,« reče Vinka. Popravi si lase, koketno zmigne z boki in gre. Ta, ta, obnaša se kot najstnica. Zgleda, da jo je Vili čisto obnorel. Madona je bila hitra z odpovedjo, to pa … In zakaj je ni kar prinesla s sabo, zakaj tak cirkus … Joj, zmedena je, se ji vidi. Kakšen ponedeljek!? In tudi ona mi naklada o malinovem sladoledu kot Brane. Kaj jim je, kaj jim je? Danes bom šla naravnost domov, nič sladoleda. Toliko vsega, o ljubi Bog. In ta Vinka in Korel, takole … Najprej na morje, škandal, potem … Ločitev … Podjetje, prepiranja bodo, slutim. Zna biti, da … Na to zdaj ne smem misliti, kam bom pa šla, taka … In potem …

Zvečer Magdalena sedi pod lipo in veleč vase pregret zrak, ki je vlekel s praznih njiv. Dišalo je po gnoju in po sušeči se otavi; obje se je mešalo in se lepilo na boke teme, trudne in pregrete, zalezene nad pokrajino. Poleg nje sedi stari mačkon, dobrikaje priliznjen, kakor da ji hoče dati tisto prastaro tolažbo, ki so se je mačke naučile v zameno za sobivanje. Malo naprej se poganja mlada mačka in se igrala s trakom obeska za ključe, ki je visel s klopi. Od nekod se sliši hrup motorja, nekdo ga navija. To bo mladi Anžetov, on ima zdaj motor, njega to obseda … pomisli Magdalena in se nehote hkrati spomni na Tinča, ki je nekajkrat posedel z njo prav na klopi pod lipo, ki je znala spoštljivo šepetati vse zgodbe, napletene v takih poletnih večerih. In nenadoma hrup presahne. Zdaj sliši rožljanje krav v hlevu, skorajda sliši težko sopenje živali, ki jih prav tako zdeluje vročina. Še malo, pa bodo šle na jesensko pašo, tam jim bo lažje. Paša, da … Andrej pravi, da bi si umislil tudi konja, da bi … Ah, ta moj bratec … Hvala bogu, veliko bere, meditira, dela … Oče, no … Zdaj smo spet družina, se ji razleze v zaprsju sladka melasa umiritve in spoznanja, da se je popkovina zarasla, da je vez okrepljena. Mama je že legla s knjigo, oče pa, to zdaj sliši, že spet gleda televizijo, kanal je naravnan na narodnozabavno glasbo – spet ga to prijemlje, in tudi harmoniko večkrat vzame v roke. Še včeraj je igral, nedelja pač … Mislim, da ga to spet veleč, da bi … Toliko leti ima kot Korle … Ta Korle … Ločitev, zdravljenje … Pa kaj, tudi Idrija je za ljudi, če prav, to se ve, kaj si vas misli, če greš v Idrijo. Andrej je zaradi tega malo zadržan, ne gre toliko ven. Do gostilne malo gre, spije kavo, oranžado … In moped si je usposobil, da malo frka. Prav, prav … Ko bom kupila nov, bolj varen avto – morala bom zaradi otroka – mu bom pa tega dala. Če bi ga prodajala, ne bi skoraj nič dobila. Naj ga ima … Iz neke navade pogleda na telefon … En neodgovorjen klic. Ja, kdo pa … Spet Brane … O, madona no, naj ga pokličem nazaj, deset, ne že čez je, pa … Pa kaj hoče, saj sva se že dopoldan vse zmenila. Ne. ne bom mi najedal tega miru. Svoje je povedal, jaz pa tudi. Bova pa vsak na svojem bregu. Bo pa tako. Kaj sem sploh gledala na telefon. Pa je šel večerni mir. In mačkon, kakor da je zaslutil ta njen nemir, je odskočil in šel svojo pot. Ozre se v nebo in jekne: O, bog, kdaj bo tega konec, kdaj. Naj me že pusti na miru!!! Prejšnja umirjenost je prešla v galop brbotave krvi, ki ji je zlival obraz in srce je dobilo nov zagon trepetanja, kakor da bi skoznjo šel vihar nemoči in ji odjedal moč za rast obeh … Ne bom ga poslušala, sociala, urejanje … Ko se bo otrok rodil, potem … Naj mi da mir, naj mi da mir, je zajokala in stiskala telefon v roki. In kakor da bi jo Andrej slišal. Od nekod se je vzel, sedel poleg nje in ji tiho rekel.

»Kaj je že spet, sestrica?«

»Ma, ta Brane, teži,« je dohlipala.

»Teži, kaj. Misliš, da bi ga malo ustrojili. Še poznam klapo, lahko bi ….«

»Ne, ne Andrej, sama bova to rešila, brez skrbi,« smrkaje reče in ponosno dvigne obraz.

»Prav. Če ne, evo, tvoj mlajši brat sem, in ja, računaj name. Grem gor, berem kul buklo, samo malo sem šel pogledat, če je s teličkom v redu. Zjutraj je Mora povrgla, no, se dogaja. Pa ne sekiraj se, pobeg, pobeg, ja, potem si pa bifejski junak ja. Sestrica, pojdi počivat,« ji je ljubeče rekel.

»Ja, ja pobeg. Ko bi mogla, bi tudi jaz pobegnila, kam le?« Magdalena trudno reče.

»Ah, pobegni v sanje, tam je svet lepši. Lahko noč,« navrže Andrej in jo poboža, pa še reče »Saj smo s tabo, nas imaš in mi imamo tebe, našo lepotičko,« se izliva iz njega.

Počaka, da odide, potem obriše solze, odrgne ekran telefona, še enkrat pogleda neodgovorjene klice in jih izbriše. Noč razpre plašč, pokaže ogrodje črnih vlaken in jo vabi v pravične vode sanj.

***

Prepih je kar konkreten. Namenoma je do kraja odprl okna in vrata, da zrak kroži, da nosi vonj marihuane po celem stanovanju. Mehki zvoki saksofona in drugih glasbil se lepijo v razredčeno temo, samo glasbeni stolp oddaja malo svetlobe in luč s parkirišča se bleskoma naseli na steni. Sedi, se na pol smeji in težka telefon. Pa se ni javila, ej … Briga me zdaj to … se Brane zasmeje in si gladi lepo pristriženo brado. Nameraval se je dokončno urediti: najprej frizura, brada, šele nato obleka. In jaz ti grem k frizerki, da bi damo končno lahko povabil na tisti malinov sladoled. In ona se sploh ne javi, ne … Odjebi, a tako, odjebi … Pizda no, nosi tudi mojega otroka in zdaj jaz nisem več nikakršen faktor, ja … In belo vino, oh … Prešel sem na vino, mešanica, vino pa marihuana, kot v Kalifornij, se Brane zasmeje. Naj še enkrat poskusim, mislim, blizu desete ure zvečer je in to … Heroj, napumpan z vinom in dobro travo. Mater ta zadeva. Mmmm, to pa. Ta Tilen, profi … Cena pa, ja dražje kot pri Jakobu, dražje, ampak je koncentrat res hud. Pravi, da je iz uvoza, da … Klinc. Ta Tilen, vozi belega beemveja, beli sedeži, draga izvedba. Briga me, važno je, da sem dobil novo zvezo in … Pizda, ne javi se, ga kljub vsemu togoti. Mali koncert, tipčki so kadili, da joj … In sem takoj zavohal, kje se najde, takoj. Ja, če iščeš, si najden. U mater sem to dobro povedal. Ja mozak še dela, še. Moj stari bi rekel, da je glava za nucat, da z glavo šparaš čevlje. Take ima. On pa še kar vinček pa vinček, križanke in politika. Ja, sva se spet udarila v soboto. Trdi, da so vsi ti kurci, ki so kandidirali za evro poslance borci za svoj žep. Deloma ima prav ja, politika je obrt, in to bo to. Imamo demokracijo, v bistvu ona ima nas, ta sranja … Ne, v nobeni stranki ne bom, čeprav, ja … Mogoče kdaj, saj ne veš, ne veš. Ampak, da se mi ne javi … Kaj še sploh počnem v tem mestu, v tej državi, kaj … Ej, kajpa, če bi stopil na vlak recimo. Služba na jesen. Ne, zdaj sem nazaj dobil teto marihuano, zdaj bo svet lep … In saksofoni pojejo, jočejo, in bobni, o, poslušaj to, mater … Kam bi pa šel? Recimo za začetek nekam v Nemčijo, od tam pa z letalom v Indijo. Zaloge keša, ja, še vedno so solidne, ker sem dobil finančno brco po umrli teti, z bratom sva si razdelila. No ja, ni ne vem kaj, petdeset tisoč evričev. No ja, ja … Naša teta, rak na črevesju, agonija, prej pa delo v gradbenem podjetju, šefica, potem svoje podjetje; brez otrok, garanje, kot Vinka, samo da ona ima hčerko, ki … Ja, en dan sem jo videl, bluzi, sto na uro bluzi. Ob taki mami bi tudi jaz. To bo ideja stari, to, recimo v Stuttgart nekaj dni tam, potem si urediš let in grem za približno tri tedne v Indijo. To stari, popoln pobeg, od vsega tega sranaja … Čakaj, vklopim prenosnika, preiščem to, potem pa si še enega zvijem, konkretnega. Vino, še je buteljka v hladilniku. Ne, vina ne bom več, bom potem raje poljub mame marihuane. U, kako rukne. Tilen, ti si res care, res imaš vrhunsko robo, drago, a vrhunsko. In nekaj časa brska za let za nastanitev. Potem ploskne z rokama in si reče Gundžart, evo, to, to … Tri tedne, kul … In kdaj imam vlak za, kaj vem … Najprej Dunaj, najprej to, potem naprej in ja, tu piše, da so direktne linje iz Berlina. Lahko bi tudi z Dunaja s presedanjem. Mogoče to, ta varianta. Nekaj dni Dunaj, tudi to bi šlo, ja, prej kot Nemčija. To si lahko prihranim za drugič. Čakaj, vlak za Dunaj …. Ponedeljek je, še je … Aha, tale ob deset pa petnajst, tale. A se lahko karta kupi preko … Ja, ja, evo plačano. In hotelček, no, ne prav na Dunaju, okolica, penzion, tri dni, to znese … Briga me. Do tja bo treba taksi … Pa kaj. In če mi bo v Indiji dobro, bom pa podaljšal. Vmes lahko rečem bratu, da mi proda avto, mogoče tudi stanovanje, itak je kšeftar na kvadrat. Bolan je, če nekaj ne prodaja, kupuje; handla, bi se reklo po domače. Ja, te naše štajerske besede. No ja, saj je stari iz okolice Jeruzalema. Indija, mali hotel, rezervacija, aha … Tudi to se da, čez tri dni bom že tam, ne čakaj, od naslednjega ponedeljka, tako! Malo si moram ogledat Dunaj, to pa. Nič, brata bom poklical zjutraj, samo njemu bom povedal, kam grem in to … Poskrbel bo za stanovanje, to sem prepričan. Glede tega je pa vesten, ja. In zdaj se je kar unesel, s to novo, šiba jima … In noseča je, stric bom, Ah, stric iz Indije. Kaj pa bi tam lahko počel. Najprej se bom malo zadeval, moram preizkusiti tudi opij, moram, potem, kaj pa vem. Da bi tam bil, to ne. Če bi se že preselil, potem bi se v bolj mirne kraje. To zdaj ni več teorija, to je zdaj praksa. Tako, karta je kupljena, zdaj pa nahrbtnik … Nekaj cunj, tablica, baterije, voda, dva paketa marihuane, samo … Ja, kaj pa kontrole. Nič, v aluminijasto folijo, ne … V posodo z vodo, to … Natlačil jo bom v kondome, te zatlačil v posodo z vodo in spravil. Tako bo, stara finta … Saj ne veš, a na vlaku pregledajo potnike. A nismo ko neka odprta Evropa. Ne, ne zaupam avstrijski policiji, ne. Po moje smo vsi, ki pridemo iz juga, sumljivi, to bo. O ja, spomnim se, takrat okrog božiča leta, 2015, mater so bili tečni … Strah jih je, terorizem, migranti in to. Strah pa naredi ljudi divje. Brata pa lahko že zdaj pokličem. Najbrž je doma in gleda tiste svoje butaste kanale, borilni športi in to. Nor je na to. Veliko več fotra je v njem kot v meni. Ima to, to, ja skoraj potrebo, da nekoga mahne. Tudi stepel se je že nekajkrat, tudi. Pa takrat, ko so  ga pričakali in so ga nalomili, šlo se je za en avto, ker je tistega tipa nategnil … Ah, v kaj vse se je že vmešaval. Ja no, pokličem ga.

Tako, zdaj ve. Malo je jecljal, da kaj se grem pa da se mi je odfuzlalo. Pa ja, se mi je, ja. In češplja ti ne dvigne telefona, ha, ha, ha …. Nič, zdaj pa še en dolg poljub z mamo marihuano, potem pa … Saj ne vem, če bom kaj spal. Zjutraj v Ljubljano, kar za avtobusom. Brat nima časa, da bi me peljal, ker gre na drug konec s kombijem. Ja avtobus gre sedem pa deset, vem … In bom tovoril nahrbtnik … Pa kaj … Sicer pa gate in majice lahko povsod kupiš …. In ustno vodo tudi … Jaz, sociolog, ha  ha ha. Ne, v Ljubljano ne grem v tisto bedno službo, ne. Jim bom že sporočil, iz Indije jim bom sporočil, prej ne. In potem si bom skušal najti destinacijo, kjer bi v miru črpal finančni špeh, leto, dve … Brat zdaj ve, da bo lahko počasi prodal to stanovanje, digitalni podpis imam, to sem si že zdavnaj uredil, tako da ne bo težav s papirologijo. Avto tudi lahko proda v mojem imenu, tudi to, daš digitalni podpis, pravniki bodo vse to uredili. Brat to obvlada. Vem, kaj je rekla mama, vem. Rekla bo, da sem itak ena zguba potepinska. Stari bo pa rekel, da sem sit kruha, to bo rekel. No ja, saj se jima bom kaj oglašal, to ja. Magdalena pa, njej pa ne. Izgnan sem iz njenega življenja. A sem zdaj pravičen, izgnan, ne … Jaz sam sem se nagnal, sam sem se. Nič, spakirati marihuano, si naredit še en smotek in … Na pol leže posluša glasbo in sesa dim za dimom, bolj hitro kot običajno. Počasi čuti, da se mu misli krčijo, da je vse tako zelo mehko in zabavno. In Saksofon spet zapoje v noč, zvok se meša z njegovim mrmranjem, skuša ujeti melodijo … Takole odhajati, oditi … Nič smo, snov iz snovi zareza … Bog je ustvaril sebi ogledalo … mrzla srca smo, kruta. Delamo otroke, da bi svet bil poln mesenih palčkov … Bežimo skozi mavrice. Otroci rastlin smo. Krokarji in luna … Zvezda za vsako dušo. Šamani ne molijo, samo premišljajo, plešejo, kričijo, se žrtvujejo in dosežejo nirvano iz substanc. Jaz pa sem galeja, težka galeja, polna dreka. Drek sem, zajeban drek, ker sem naredil forca in zdaj sem si organiziral totalen pobeg. Ne, takega fotra si otrok ne zasluži. Staršev si ne izbiramo, oni nas izberejo. In kdo bo njegov rezervni oče? Rado, ne, on ne. On je drekač, književni drekač, knjige pa knjige pa kurac moj. Kaj bi se ubadal s tujimi zgodbami, če imaš svojih zadosti. Vsak dan je neka črtica, vsak noč je dolg verz, vsak seks je haiku. Ne pa knjige, daj no. Mislim, da so vsi književniki ene pohabljene duše, ki hočejo, da še drugi jočejo z njimi. Nikoli nisem razumel teh melanholičnih kreatur. Evo, zdaj začnem pisati nov roman, popotniški, avanturistični. Oh Indija, kakšna seksualna eksotika me čaka, mmm. Punčke, prihaja evropski medvedek, poln do vrha … Ja, kaj pa AIDS … Ja ne vem … In driske … Bomo že videli … Bistveno je, da ta reč prijemlje, pa kako … Zdaj bi lahko lebdel, ja. In bi lebdel. Si predstavljaš, da bi se nenadoma pojavil pred oknom Magdalene v značilni budovski drži. Po moje bi ugonobila dojenčka od strahu … Tak lebdeč, ha ha haha. Jaz lebdeč … Ali pa pred našim bifejem, tam … Kar tako, vzdignil bi se s stola in zalebdel … Ja, ja … Potovanje skozi drugačen svet. In bi bil samo duša, če je. Duša, ki lebdi. Krogla posebne energije … Za nekoga si mora, za nekoga si sladica … Če si nekomu v veselje, potem … Čudno: parimo se, da bi imeli otroke, še največkrat pa, ker nam je to všeč, ker nas to zadene. Ja, če si takole zadet, res ne rabiš seksa. In kako zdržijo menihi? Joj, kolikokrat sem se to vprašal. Za stare že razumem, ampak mladi … No ja, že najdejo načine, že. In vzgoja za grešnost, prepovedi, potem pa ti pride dunajski psihiater in najde vzrok za nevroze, ker ne seksaš. Pa ja, nekaj bo že na tem. In morda so prav zato imeli v monarhiji dobro organizirane javne hiše, morda. Zdaj so te nekako na pol ilegalne, so klubi, so najeta stanovanja, od ust do ust gre ta dejavnost. Zaupnost in to … In se prodajajo punce, se. V našem malem mestu, za štiri vem, dve sta organizirani, to vem … Ja, ja … hormoni obvladujejo razum. In agresija … In denar, ki spodbuja agresijo. Naša pokojna teta …. Ni se zmenila za trpljenje delavcev na gradbišču, ne, samo da se je debelila, si kupovala nove avtomobile, prekupčevala s hišami, potem pa rak. Ja, vedno je rekla, da moraš imeti nos za kupčijo. Nos, ha, nos. Njen ljubimec, partner, mislil je, da se bo oprijel dediščine, pa se je ni, vsaj v celoti ne. Prihranke je že prej zapisala meni in bratu … Že ko je zvedela za diagnozo. Tip pa … Bedak na kvadrat, zapit, nesposoben, samo lepo bi se oblačil in delal vtis. Ja no … In jaz … Kakšno vlogo bom zaigral … Elegan, turist, ki daje vtis, da je kar premožen, ali na pol hipuzlast popotnik. Ne, ne, urejenost, to je del mene. Ja, naš oče, britje vsako jutro: policist ja mora biti urejen, in vodice po britju … Koliko tiste šare je bilo v kopalnici … Še kot otrok sem rad opiral stekleničke in se opajal z vonjavami … O, mater, enkrat sem celo okušal en parfum. Mater me je žgal gobec. Takoj sem moral radensko čez, takoj … Da ne pozabim, zjutraj moram še v lekarno, one kapsule za sranje, kakšen antibiotik – ti niso v prodaji kar tako – nobene farmacevtke ne poznam … Pa mislim, da se tudi to dobi na internetu. To bom uredil na Dunaju, ni problema. Menda se zunaj da tudi kaj kupiti. Slišal sem za te fore, ja … Ali pa bel recept, če pokličem svojo zdravnico. Jutri je torek, dela zjutraj. In povem ji, zakaj rabim, pa bo vedela tudi, koliko in kaj. Ja, ja, to … Pač grem na potovanje. Ne, ne bo šlo, ob sedem pa deset je avtobus … Če pa jo pokličem kar iz avtobusa, pa bo. V Ljubljani potem že lahko dvignem zdravila, Ob osmih bom že tam, vlak pa je šele deset pa petnajst. To bo. Zdaj pa še v miru nekaj dimov odrešitve. In kot da mu od nekod šepeta mali možic: Kaj je posranko, boš bežal, a. Pizdek si, mali črviček, ki bi se rad skril v krtino, ker je naredil črvička. Igraj se igraj, ti se kar igraj … Usoda te bo našla in zmlela. Prah boš na tujih ulicah. Stopala usode te bodo teptala. Ti boš čemel v senci in ne boš slišal, kako tvoj otrok joče in steguje roke, da bi se prepričal, da je tvoja brada res ostra. Ne boš vedel, če ti je vsaj malo podoben. Oh, to bo tvoj najdaljši tek. Maraton pred matildo. Ej, si mi heroj … In saksofon se preliva čez klavirski umirjeni ton, ki kliče luno v zaodrje tega dramskega trenutka. V glavi se mu zbirajo megle. Nobene misli ni več, so samo neke slike, ki jih ne zmore razvrstiti. Kar tak zaspi na kavču.

Po dremoti se le ozave. Noč je, glasbe ni več. Zunaj sliši neko govorjenje na parkirnem prostoru, potem zasliši značilni pok mečkanja pločevinke. Vstane in pogleda, dva mulca pijeta pivo in sedita na tleh, naslonjena na zabojnik za smeti. Veliko si imata povedati, očitno. In vidi, da je med njima zavoj s pivom. Ja, mali nočni festivali, ja … pobeg, da pobeg od sebe do sebe. Gre v kopalnico in se dolgo gleda v zrcalu. Madona sem lep, si reče, s to brado, lep okvir zrelega moškega obraza. In Magdalena me ne bo videla, ne … In otrok tudi ne … Nespoznan, neznan, odseljen … Priprave, gremo na priprave … Perilo, marihuana, dokumenti, ustna voda, analgetiki, še kaj, O ja, še so malenkosti, še. In se sesede nazaj na kavč. Nekaj časa še posluša, kako se ona dva zunaj menita o nekem koncertu, pa da je ozvočenje bilo v pizdi, pa da je glavni kitarist fušal, pa da je bobnar prehiteval in take fore … Noč se je mencaje odpravljala. Šel je v spalnico, si nastavil budilko na telefonu in legel. Skušal je zaspati, a je vse v njem trepetalo. To je to, ko popusti, to … Vino, THC, zdaj pa še ta nervoza, pot in to. Karto sem vplačal, kaj zdaj. Ne, ne bom se usral ne. Mož sem, oče … Malo spanja, malo, moram …

V klimatiziranem vagonu se mu zdi, da se premika v neko brezčasje. Lahko bi kaj bral na tablici. Rado mi je enkrat svetoval, naj bi prebral Metulja, zgodba o tipu, ki je pobegnil iz otoka, iz kaznilnice. To ima na tablici, sicer v angleščini, pa … Vožnja bo še dolga … Šele okrog štirih popoldan pridemo tja gor … Pa bom res bral. Nekaj časa bere, potem pa pogleda ven. In naenkrat se mu zdi, da ob vlaku teče Magdalena in da obupno kriči. Vidi, da ima že velik trebuh, ki si ga z levico podpira, z desnico pa maha. In v tistem poletnem krilu je, v tistem, ki ga je vedno tako vzburjalo. Nekajkrat mežikne, podoba pa se krepi … Na srečo se potem pojavijo drogovi in grmovje, za njimi pa reka. Magdalene ni več, tablica v naročju pa vdano čaka, da prebira o pobegu, morda zato, da bi pozabil na svoj pobeg. Ves živčen se ne more zbrati. In zdi se mu, da iz zvočnikov nekdo tuli: Usrane, pobegnil si, kaj.

KONEC