17 Pobeg

Te naše nedelje in relikt nedeljskega kosila. Vedno isto, tišina razlomljena z neko pomembnostjo, z odkašljevanjem očeta, mrmranjem mame, sestre pa spet ni bilo. Odmika se, odmika: beži, pobeg, da pobeg. Oče s svojo strogo držo dobro stoječega intelektualca, ki zagovarja desničarske resnice in meni, da so si reveži sami krivi svoje glorije. Ne, o tem nisem imel namena razpravljati. Natančno bi pa rad popisal, kako sva se menila okrog stanovanja, še pred kosilom. In morda je zato bilo kosilo tako komorno; le udarjanje žlic je bilo slišati na začetku in v ozadju je mlela neka glasba, ker ima oče to navado, da ob nedeljah rad posluša, tudi v kuhinji ob kosilu, resno glasbo – oh, za ta namen si je omislil Wi-Fi, zvočnik in glasbo predvaja kar iz telefona. Če to ni neumno, na kvadrat neumno. Vse te novotarije ga obsedajo. Zdaj razmišlja o robotski kosilnici. Naročil mi je, da naj razišče, kateri model bi bil primeren, saj da trenutno nima časa, ker je postal vodja oddelka in se spoprijema z zakonodajo. Ja no, sam se je zrinila tja gor, sam, s svojo bolestno ambicijo in s prebavnimi motnjami. Ob enajstih sva sedla v uto na vrtu, pila kozarec lahkega belega vina, pripivala vodo – oče nikoli ne zmeša mineralne vode z vinom, ker meni, da s tem uničimo plemenito pijačo. Grki da so pili čisto vino, Rimljani pa da so ga mešali z vodo. No, sediva in okušava ohlajeno vino, zunaj je bila sopara, za popoldan so napovedali nevihte. Najprej mi je govoril o nedeljski pridigi v cerkvi, da ima župnik prav, da je razlagala o moralni šibkosti, o bridki usodi mladih ljudi, ki se odtujujejo in so živo besedo zamenjali za sličice v elektronskih prikazovalnikih. Potem sem le zmogel, po dodatnih požirkih, da sem načel temo, kajti vmes je samo še lenobni avgust in september bo prinesel spremembe. Takole nekako je to šlo. Pa naj bo to poročan govor:

»Poslušaj, oče, a si potem družino v stanovanju že obvestil, da …« Vzdignil je roke, me ostro prekinil in rekel:

»Čakaj, čakaj. Tukaj se pa morava ustaviti in se resno pomeniti,« je anergično rekel in se vzravnal. Poznam to njegovo naproženost, ko se takole vzravna, da postane povsem poslovno našopirjen.

»Ja, a se nisva že v juniju menila o tem?« sem bil začuden.

»Sva, seveda sva, ampak zgolj načelno. Nova dejstva so pač taka, da se še nisem povsem odločil, kako bom ravnal. In vso pravico si pridržujem, da o tem, koga bom imel v stanovanju, zadržim zase. Te se menda razume?« je rekel in mi daroval hladen, skorajda prezirljiv pogled: češ, smrkavec, a zdaj bi mi pa ti to odrejal.

»Nihče ti ne jemlje tvoje pravice. Imel sem samo prošnjo. Razložil sem ti, da je ženska noseča, da si želi od doma, da je zdaj samska in da je povsem krščanska, da z njo ne boš imel problemov, da bo reden plačnik,« sem natrosil.

»Saj to je to, noseča. A razumeš, noseča. Stvar sem dobro prespal, premislil, se posvetoval tudi v pravni službi. Ja, bom odkrit, samohranilke so še posebej zaščitene. In če bi se izkazala potreba po stanovanju, kaj potem? Predvsem mislim, da bi pa sestrica zanosila, kaj. In kaj bi potem, a? Vidiš, treba je strateško razmišljati, ne pa samo emotivno. Cenim ta tvoj plemeniti čut za njeno stisko. In imam te na sumu, da si se celo nekoliko zagledal v to žensko. No, če bi bil to tvoj otrok, potem tu ne bi bilo nikakršne dilem. Tako pa, dragi moj, tako pa, žal, ti moram sporočiti, da je odločitev taka, da družina do nadaljnjega ostaja tam, ker je; možakar je zdaj dobil delo pri enem gradbincu. Pa to sploh ne bi bila ovira, ampak, da mi ponujaš nosečo žensko, ne, tega pa ne bom dovolil; še sploh zdaj, ko vem, s kom je noseča. In vedi, tukaj ne gre za krščansko etiko, gre za racionalnost, za spoštovanje do samega sebe. Ne rečem, če bi bila v najemniškem stanovanju in bi imela resnično stisko, toliko sem že socialno čuteč, bodi brez skrbi. Pozanimal sem se za okoliščine, iz bogate kmetije prihaja, doma imajo ogromno hišo, veliko prostorov, pa bi takole … Ne, Rado, ne. Razumeti moraš, da ko je enkrat otrok, so lahko sitnosti. Ne moreš je postaviti na cesto, partner jo noče, družina jo noče, kaj potem? Če si pa zaljubljen vanjo, potem … Potem bi mi moral to tako predstaviti. In lahko ti povem, da jaz te zveze ne bi podprl, tudi v tem primeru, vama ne bi oddal stanovanja. To pa zato ne, ker se mi zdi neumno, da bi ti vzrejal tujega otroka. Vem, zdaj me boš obtožil za moralnega špekulanta, ampak jaz imam svoja načela, ki so me pripeljala tako daleč kot sem. Saj vidiš, dobro nam gre in še boljše bo, zdaj ko sem postal vodja oddelka. In zato, dragi moj, kar sporoči tisti dami, da je gostoljubje na Cankarjevi odpovedano. Sva se razumela?« je roteče rekel.

»Razumela, ne vem …« sem bil medlo potrt, dotolčen.

»Dobro, zdaj si prizadet, ampak boš že razumel, da je tako prav. Nočem nobenih sitnosti. Z mamo sva se sinoči pogovorila, ona vse prepušča moji odločitvi. Razumem njeno žensko stališče, da je pač to v zvezi z nosečnostjo kar napor za žensko in da rabi mir. S tem bi se lahko strinjal. Vendar, dragi moj, kdo je pa kriv, da je v taki situaciji, ona sama in njen pobegli partner. In mi naj bi potem sanirali te grehe, ja dragi moj, prav to, grehe!«

»Ampak mar ni odpuščanje hudo krščansko?« sem skušal zapeljati stvar v diplomatsko razreševanje.

»Je, seveda je. Nam ni nič storila in ji nimamo kaj odpuščati. Tako to je. Jutri ji lepo povej, da ta opcija odpade. O tem ne bom več razpravljal. Povedal sem ti, pojasnil sem, da so zadržki: pravni, moralni, krščanski, če hočeš.

In potem sva še govorila o krščanski etiki, o parjenju zaradi parjenja, o brezglavosti nekaterih žensk, o Branetu, ki da je lažni mačist in o potrebi, da bi se družba v celoti duhovno prenovila. In sva čisto počasi spila tisto buteljko bele lahkega vina. Ne bo oddal stanovanja, ne bo … me je gajžlalo v glavi. Težko sem prenašal kosilo, najtežje do sedaj. Mama je načenjala nekaj o tem, da bi bilo dobro, če bi si malo manj vlačil knjige, da je zdaj slab zrak v moji, sicer veliki sobi. Da razmišlja, da bi si uredil mansardno stanovanje, sobo bi pa spremenil v delavni kabinet. Na kaj je namigovala … Da bi jaz ostal doma in imel v zgornji podstrešni etaži stanovanje. V bistvu je tam že vse pripravljeno. Kašna taktika teh meščanskih strategov. In tu je imel Brane prav – meščanska elita postavlja pravila sebi in drugim, tako je to. Neka moralna pravila so vsekakor usedlina civilizacijskih naporov, ki so zdaj usedlina tudi modernih meščanskih slojev. Nevidni kodeksi so to. Videvam te ljudi v naši soseski, kako si prizadevajo za videz, za dokazovanje, kaj so in koliko veljajo: avto, urejenost, oh, več avtov, pa bazenček, natančno pokošena trava, nova fasada – bleščava, sam bleščava, ki naj bi imitirala bleščečega duha. Pa ja. In po kosilu, ko se je oče nasrkal kave z malo konjaka, sva ostala sama z mamo. Rekla mi je: Rado, ženska, ki si jo hotel dati v stanovanje, pa si pomisli, da bo tam z otrokom, si? Ne, veš, to ne gre. Ne vem, ne znam si predstavljati, kako bi jaz ravnala, če bi se znašal v njenem položaju. Ne bom rekla, da se ti ne more zgoditi, ker vem, kaj je ljubezen, strast – lahko se ti zgodi, ampak potem moraš to pač nositi. Vsak nosi svoj križ, je zavzdihnila, pobrala skodelice in se zavila v molk. Vsak svoj križ, na tisoče križev, kod nekdaj na poti v Rim, da … Pobral sem se v sobo in dolgo sem molčal, poslušal Beethovna in gledal ven, kjer je sopara butala vlago nad hribe. Potem me je prijelo, da bi šel na kolo. Odložil sem knjigo – zaradi vina pred kosilom, sem bil bolj nemiren, pa še kavo sem pil, kar je v meni naredilo razdražljivo mešanico. Napil sem se mineralne vode, se preoblekel in šel ven. Kolesarjenje je bilo sprva povsem gladko, šel sem čez Jari hrib, v Drenovo dolino, potem pa po ravnini ob potoku do tistih samotnih vasi na koncu doline. Tam sem videl dva mlada, dva para na piknik prostoru – trava je krožila, glasba iz telefonov na nekem zvočniku, smeh in … Ja, naj si dajo duška, sem pomislil in se rinil po gozdni cesti na senožeti nad vasjo, kjer stanuje Magdalena. Saj ne vem, kaj me je gnalo v tisto smer. Mislil sem pač, da bo v nedeljo popoldan doma, pa še nevihta se je treskoma napovedala. Dvakrat je ostro udarilo, da so mi šli mravljinci po hrbtenici. Pospešil sem in prišel še zadosti zgodaj do osamljenega skednja, kjer sem videl star zarjavel traktor, nekaj orodja, nekaj plesnivih bal sena – streha pa je le bila. Usedel sem se na nametano seno; očitno je nekdo raztrgal balo in poslušal, kako dež divje udarja po luknjasti strehi. Videl sem, kako se voda sceja po tramovju, kako se delajo na tleh lužice. Seno je smrdelo, ne dišalo. Oster plesniv vonj starega sena. In traktor, saj je neumno, zdelo se mi je, da me luči gledajo, da so to oči sestradanega in izmozganega starca. Morda tudi zato, ker sem bil skoraj na tleh in sem ga gledal iz žabje perspektive. Leva sprednja guma je bila bolj prazna kot desna, zato je bil nekoliko nagnjen. In tam na pokrovu je bila vrv – zakaj le. In šara, kaj vse sem lahko videl, sekire, pa staro motorno žago poleg kupa pozabljenih drv, še celo srp je bil zapičen v tram. Pozabljene stvari prejšnjih rodov. In tako umirajo, žlahtno umirajo naše kmetije. Gledal sem priključke, za katere mi niti ni bilo jasno, čemu služijo – meščan pač. Pa škornji, blatni, pozabljeni in ena delavska rokavica na desni gumi, kakor da jo je lastnik malo prej odložil in šel. Če bi vprašal Magdaleno, čigav opuščen skedenj je, bi mi povedala. Pa jo bom vprašal, jutri, sem si tam obljubil. V glavi pa sem  vročično premleval, kako naj ji povem, da se je naš poglavar odločil kot se je. Jezilo me je, da sva najprej oba bila, ne bom rekel navdušena, uporabil bom raje izraz spoprijaznjena z dejstvom, da bi Magdalena v miru donosila na Cankarjevi. In potem, diplomacija in vino v uti. V vinu je resnica, ja, pa kašna. Vino odpira, lahko pa tudi zaklepa, vem. V te misli je čisto blizu udaril grom, da me je streslo. Kaj bo če udari v ta skedenj, se je v meni krepil strah. In začelo je vleči in nalivati dež skozi luknje v severni steni. Slišal sen klokotanje vode, ki se je scejala izpod sena po rjavi zbiti zemlji in delala male potočke. Tako se rojevajo potoki in reke, sem se tam na senu nasmihal in bil zadovoljen, da sem si izbral suho mesto, kjer je streha še očitno zdržala. Kolo je malo naprej počivalo na stari bali sena. Iz žepa anoraka sem izbrskal mobilnik, da bi preveril vremensko napoved. Jasno, nevihta bo do večera ponehala. Mar naj do večera čepim tu, me je grozilo. Tako sedenje me je že nerviralo. In boril sem se z mislijo, da bi pa kar poklical Magdaleno in ji povedal. Ne, ne, sem si rekel, to ji boš moral kar lepo povedati iz oči v oči. Katarina, me je tam prijemalo, če bi se tu dobro mečkala s Katarino. In potem sem se spomnil, da sva tudi že na senu. Oh, lani na jesen, ko sva šla gledat, kje bi našla še kaj lisičk za na pico. In sva šla v nek skedenj, samo z roko mi ga je, ker je imela menstruacijo. In sinoči mi je sporočila, da ne more, ker … Ne vem, zadnje čase kar nima časa. Vem, da se dobiva tudi z enim, ki vozi audija, baje poročen, ampak to nje ne moti, ne. Jaz sem za poobedek. Sam sem si kriv, kaj se pa trudim z njo, ko pa vem, da ji je seks samo razvedrilo, čustva pa … Ni jih sposobna, preprosto ni jih sposobna. Nikoli nisva govorila o ljubezni in to, nikoli. To sem že pisal v dnevnik, ni več treba. Bolj zanimivo je to, da naju je že nekajkrat videla na sladolednem vrtu z Magdaleno. In zdaj me kar naprej sprašuje, če z Mgalenco šmirava in kakšen je seks z nosečo žensko. Mater je prostaška. In sem mlel na plesnivem senu: Kaj naj s to Katarino. Najina zveza je samo od popka navzdol. Počasi bi bil pa čas, da bi si res našel pametno zvezo. V tem primeru bi lahko šel na Cankarjevo. Zdaj, zdaj, če bi hotel, da bi bil v mestu, mislim … Ne, stari bi zdaj čutil prevaro in bi mi gladko rekel, da mi stanovanja ne da. Da pa bi si poiskal garsonjero: neumno, pri tako veliki hiši, pri stanovanju, pa bi šel za podnajemnika. Morda pa le … In v misel je spet udaril grom. Dilema je ostajala, dež pa je pral in pral, da nisem mogel nikamor. Skoraj sem že prtisnil »kliči;« ob številki Magdalene, pa sem si premislil. Če bi s to Magdaleno, ujameva se, to že, ampak otrok … Ne bi bil moj, rezervni oče. Vem, mamo bi požrlo, očeta bi šokiralo, da sem se lotil ženske, ki jo je že nekdo drug zlomil. Ne vem, nisem si na jasnem, kaj se greva z Magdaleno. Sicer pa, stvari se bodo spremenile. Na jesen se bodo. Je pa še nekaj, če bi pri tisti veliki oglaševalski firmi v Ljubljani dobil službo, bi pa morda najel stanovanje v Ljubljani in … Oh, te kalkulacije. Biti v Ljubljani, literarni večeri, antikvariati, pa moje knjige, kaj bi z njimi. Tja jih ne bi mogel seliti, ne. Ja, po petnajstem avgustu bom vedel, kako in kaj. Jakobo sodeluje z njimi in rabijo stalnega lektorja in pisca besedil. Itak mi je Magdalena povedala, kaj namerava Vinka, ta babji pogoltni zmaj. Tam bi imel plačo, plus dohodke od vsakega avtorskega slogana; car bi bil. Ljubljana, Ljubljana. med študijem sem se samo vozil, tja, nazaj, včasih sem prespal pri Ingrid. Ah, ona: bele misli, bele obleke; oblak v jutranji kavi. Pisala je pesmi in sanjala, da bo mirno živela nekje na Dolenjskem, pisala pesmi in morda učila na kakšni manj zahtevni šoli. To ji je tudi uspelo. Pesmi piše, jih objavlja; malo se slišiva. Takrat pa …, ne vem, premalo ognja je bilo v nama, da bi bila zares skupaj. In tudi ona se je spet preselila v Ljubljano; uči na sredni kemijski ali kaj že. Objavlja v literarni reviji, izdaja tretjo pesniško zbirko in je na antidepresivih. No ja. In tako mi je grom spet naslikal njeno belo tuniko, ko sva bila v Beli krajini. Šla sva k njeni prijateljici, ki je  bila tam dol poročena in ima hčerko; mož je nek obrtnik, bogat. Bela tunika ob reki, zadaj pa nebo in ona, že drugi mesec brez menstruacije. Oba naju je bilo strah, kaj bo če … In potem, ko sem pripravljal zadnji izpit, ko sem že imel temo za diplomo, me pokliče in me povabi v študentsko sobo, da proslaviva – menstruacija je prišla. Kako smo bili nori, nazdravljali smo nezanositvi. Običajno se nazdravlja zanositvi. Pila sva belokranjsko rdeče, ki ji ga je prinesla prijateljica. Pijana sva se potem ljubila, večkrat do jutra … In zjutraj sva pekla jajca, nažicala sol, kuhala kavo in se menila, kam bi lahko šla v avgustu. Pa nisva nikamor šla, ker je ona šla za nekaj dni s prijateljicami na morje in našla novega … Postaven atlet, študent športne fakultete. Oh, tisto, sem jamral tam v starem skednju. Tisto pa je bilo presenečenje. Ko sem po tistem prišel v njeno študentsko sobo, je bila na nočni omarici neka knjiga, roža in moški parfum. Nje ni bilo. Čudil sem se, da je tam moški parfum. Vidiš, dragi dnevnik, koliko stvari sem ti zamolčal. In prav v tistem skednju so se ti spomini nevihtno valili iz mene. No, pojasnilo se je, čigav je bil tisti parfum, čigave so bile oranžne uteži na tleh v kotu in en kos trenirke – njen novi atlet. Pesmi so začasno utihnile, telo ji je gorelo za novo strast. Skušala mi je dopovedati, da je bil pač miks morja borovcev in on, tak postaven in s polnimi kopalkami – da se preprosto ni mogla upreti, da je pač ženska. Vem, takrat je pisala tiste trapave verze: Vročina dna mi polni seme hotenja, razdana sem v vlakna njegove sle … Iglice bora mi režejo dihe in njegova slina mi umije jutro na vratu … Razprta sem, krater sem, on je samorog, je bog mojega mesa … Ah no, še jih je naklepala, še. In sta se dobivala, dokler se ni izkazalo, da a je telovadnik že na pol zaročen, da njegova prva dama pričakuje otroka; zato ni šla z njim na morje, ker da se mora paziti, neke nevšečnosti v nosečnosti. Potem sem tisto jesen diplomiral in opuščal hojo v študentsko sobo. Pozabljala sva se. Obe njeni pesniški zbirki ima doma. Zdaj da pripravlja tretjo. Po tistem je potem do pomladi hrepenela, diplomirala in šla nazaj v Novo mesto. Za kratek čas si je našla starejšega gospoda, ki jo je razvajal in ji pomagal, da je dobila stanovanje, si začela opremljati knjižne police in je prvič šla do psihiatra. In od takrat ni bila več ogenj, nikoli več. Samo še tlenje, tlenje. Dobro, narejeni smo tudi za pozabljanje, tudi za to smo. In sem bil nekaj časa tavajoč, odstavljen, premagan. Vem, da sem se v tistem obdobju začel intenzivno ukvarjati še s filozofijo, in nekaj časa sem celo milil, da pa bi šel še enkrat študirat. Pa me je oče prepričal, da to ne bo pametno, da mi on ne bo financiral še nekaj let lenarjenja. Ja, moral bom bolj na dolgo opisati odnos s pesnico, samo danes nimam moči. Zadosti je bil že opis pogovora z očetom, zdaj pa sem na dan privlekel še to pesnico, to milobo, ki se je potopila v kemične sanje. Vso njeno pesništvo je zabeljeno s kemijo. Če primerjam njene pesmi pred atletom in po njem, tam je bila najbolj vroča. Novomeški ciklus pa … Melanholija ob Krki in praznina. In sama mi je v dolgem mejlu napisala, da jo večkrat prime, da bi odšla … K sreči si je našla nov smisel v Ljubljani. Knjižnico je preselila, najel pol stare vile v rožni dolini v zameno za skrb za staro gospo, lastnico vile, ki se je vrnila iz Kanade. Zanimiva kombinacija, zanjo koristna, ker če skrbi za drugega, nima časa za tarnanje in črne misli. Mogoče bi jo pa potem poklical, mogoče, kaj pa veš … Ne, nocoj še ne, dragi dnevnik. Magdalene pa tudi ne bom klical. Ko sem v predahu šel s kolesom mimo njihove domačije, sem videl, da njenega avta ni doma. Kaj naj bi to pomenilo? Sta mogoče z Branetom spet skupaj? Niče nenavadnega bi to ne bilo, še več, lepo bi bilo. krščansko lepo, bi rekle moj oče. No, jutri se bo vse razkrilo.