15. Vila ruj

»Ja, malo je pobelilo, ni hudega, kakšnih deset centimetrov. Za okras je. Otroci v šoli so vreščali, kar snežake bi že delali, saj veš. Jaz slabo razumem ta otroški gon po snegu, res. Nam odraslim predstavlja težavo, njim pa veselje, pa razumi. Nek pragon je v njih, ko z odraslostjo odide, tako to je. No, kaj si opravil v vili Lavanda. Kaj se je zapletlo?« je zbodla z drugačnim, kar učiteljskim glasom.

      »Zapletlo, zapletlo, no, nekaj se je res,« je mrmral in se ves potil.

      »V kakšnem smislu?« je hotela vedeti.

      »V smislu, v smislu neke preiskave,« je komaj polglasno rekel in se usedel na posteljo.

      »Preiskave?« je zapela.

      »Preiskave ja. Takole, ko so podirali podstrešje, tam nameravam dati betonsko ploščo, stare tramove bom seveda ohranil za okras. Boš videla, kako fino bo to izpadlo, kot v kakšni graščini. No, ko so podirali stare deske, se je pa našel kovček z dokumenti in ključi pokojnika, ki je izginil. Ker pa je gradbinec domačin in je pokojnika dobro poznal, me je iz nekega sentimenta pač poklical, jaz pa sem vse prijavil policiji, ker se pač spodobi. Hočem poštenost, samo poštenost, saj me poznaš. No in potem so prišli kriminalisti, preiskovalni sodnik pa take, saj veš. Dela smo začasno ustavili, ker morajo preiskati okoliščine, zakaj so bili skriti dokumenti in to. Z lastništvom to nima nobene zveze, toliko da veš. Hočem, da pridemo v novo hišo, oprano vseh slabih energij,« je tresoče rekel.

      »O sranje, Blaž, sranje. Rekli so, a ne, da je možakar kar izginil. Kaj pa če je kje v vrtu še truplo, a? Veš, meni so neke energije govorile, da je, približno tudi vem kje. Se spomniš tistega kupa kamenja in ruja v kotu, a? Veš tam …« je obmolknila.

      »Daj no, ne pretiravaj. Tisti kup bom dal poravnati, mali bager je že ob vili. Suhozidni zid bo uredil mojster iz oklice, po novem letu, ko bodo vse preiskali. Dvomim, da bi bilo truplo tam. Jasno je, da je možakar bil nasilno odstranjen, to je zdaj logično, ampak to nima z najino srečo nobene zveze. Kako je s tabo, mislim tiste reč, test in to. Si kaj naredila v to smer. Obljubila si, da se boš ustavila v lekarni, da …« je Blaž hitel z mučnim naprezanjem.

      »Blaž, vse to … Sem bila v lekarni, nič ni še. Bila sem tudi pri svojem zdravniku, namenoma sem ti zamolčala, ker vem, da imaš zdaj zadosti drugih skrbi. Takole je, občasno zastanejo stvari, ker sem v jeseni veliko preveč tekla, saj veš. Hotela sem kondicijo. Zdaj sem ustavila konje, in popoldan sem dobila, no … Za enkrat naraščaja še ni. Včasih se mi zdi, da se otrok najprej duhovno ugnezdi, potem pa še telesno. Brez skrbi, moj ginekolog mi je zatrdil, da je vse v najlepšem redu, da je malo zamaknjen ciklus povsem normalna reč, tudi zaradi tega, ker sem prenehala s tabletkami, da bi lahko brez vsega, saj veš, no. Ko bova duhovno pripravljena, bo otrok, ne eden, tri hočem imeti, samo vila, truplo,« je zaječalo v oddaljeni Zajčji dolini.

      »Nehaj s tem. V vsem sva skupaj, razumeš. Nič ne skrivam pred teboj, tvoj sem, evo,« je Blaž jokavo rekel.

      »Blaž, verjemi, vse bom zmogla zaradi najine lepe ljubezni, vse. Nekaj časa bom pač slikala slike, da bom prostor naselila z očiščevalnimi energijami in bomo zaživeli novo življenje. Jaz verjamem v pozitivne misli, v naravo, v boga, v očiščevalno moč estetike, v vse to verjamem. Verjamem pa tudi v naju. Vem, kaj te muči. Misliš pač, da sem ena taka na pol zasanjana najstnica, ki se boji lastne sence. Vidiš Blaž, pa me ne poznaš še v celoti, ne. Veliko sem v naravi, zato vem, da so nasilne smrti včasih v bistvu nenasilne. Težko ti to razložim, zelo težko. Poglej, če so v tisti vili možakarja umorili, morda pa tudi ne, da je po nekem naključju pač umrl in sta ga z ljubčkom skrila, potem je to naravna smrt in tu nimamo kaj.  Slaba energija se izravna z dobro in ljubezen odplakne hudobijo. Moja slutnja me nikoli ne prevara, vem, da tam nekje je truplo nesrečnika, ampak gospa, lastnica, no bivša lastnica vile, zagotovo trpi in se bo olajšala, verjemi. Ni to kar tako, verjemi. Prepričana sem, da je s tresočo roko podpisovala prodajno pogodbo,« se je Livija razgovorila.

      »Ja, pa jo je res,« je Blaž priznal.

      »No, vidiš, no vidiš. Vem, kako je s tem. Že to, da ni več hotela živeti v tisti vili, že to mi je dalo misliti, veš. No, kakorkoli Blaž, ne imej me za naivno boječo punco, zrela ženska sem in pripravljena za najino skupno življenje, če ti je še do njega,« je bila nenavadno trdna.

      »Ej, Livija, kaj pa govoriš. Marca bova v Štanjelu zakoniti par, upam, da do takrat že kaj bo, mislim, se bo ugnezdilo … Saj veš, pozna sva, kaj?«

      »Eh no, pozna, zrela, sva zrela, Blaž. Vse to sva že premlela. Od zdaj naprej nobene zaščite več, pa bo kadar bo, prav. Lepo, da si mi zaupal, kaj se tam dogaja v vili Lavanda. Tale zaplet s kovčkom, a veš da sem dve noči nazaj sanjala, nek kovček in nekega inšpektorja, res. V črnem plašču je brcal na tleh neki kovček. Pa reči kaj na to, reči,« se je zasmejala.

      »Več vidiš, več veš,« je zamrmral.

      »Usoda naju pripravlja za novo življenje, verjemi Blaž. Hvala, ker si bil iskren z menoj, hvala ti za ljubezen. Vredno jo je bilo čakati,« je rekla s toplim, nežnim glasom, ki ga je ovil v zasanjan bledi šal večera, dopolnjenega z olajšanjem.

      Še nekaj časa sta govorila o podrobnostih, kako bo vse potekalo in kdaj se bosta morda lahko vselila, torej maja, ko bo vse v cvetju, na Krasu že mimo … Odložil je telefon in si obrisal dlan kar ob pižamo. Podslonil si je blazino, pogladil obraz in premišljal: Pa si nisem mislil, da bo to kar tako sprejela, ona, prefinjena umetnica, polna strahov. Ne, tako odločne pa res nisem še poznal, ne. V nesreči se je izkazala. Zdaj mi bo lažje prenašati to godljo, zdaj imam sobojevnico. Sanjala je inšpektorja, ki brca kovček, neverjetno. In truplo, da je zagotovo v tistem kotu parka. Tudi mene je vleklo tja, ne vem, zakaj, dva grma, kup kamenja in lep ovinek suhozidne gradnje, ki ji manjka poravnava s tistim kamenjem. To se bo uredilo, to se bo. Livija, Livija, na terasi, slika, otrok teka v parku, jaz s sodelavci v spodnjih prostorih, parkirni prostor bom razširil, tabla podjetja ob vhodu … Novo življenje, burja, kras … Večerni čas, kava na terasi, pregled novic na ekranu … Kolesarjenje, recimo, da bi imel sina, in bova kolesarila po gmajnah, rumeno kolo bi imel. Preveč sanj naenkrat, preveč. Pol desetih, očeta še ni. Mar naj grem povedat mami, da sem pravkar govoril z Livijo. Pa grem, je bil odločen. Obrisal si je solze, si popravil pižamo in se delal, kakor da gre v kuhinjo po mineralno vodo, češ da je žejen. Mama je bila še kar zgnetena v pled, temperatura je bila naravnana samo na 21 stopinj, za gledanje televizije zanjo premalo.

      »Mama, zakaj zmrzuješ?« je načenjal pomenek.

      »Oče, saj veš, beleži kilovate in kilokalorije in te blesarije. Obseden je od racionalizacije. Briga njega, on gre ven, jaz pa naj bom tu in me malo zebe. O, če bi smela. Pa je dal vse prek računalnika, ta hudič, toliko se že spozna, da vse kontrolira, kje odprem ventil in te fore. Madona no, kakor da gre samo iz njegovega žepa za ogrevanja. Vsi trije enako plačujemo, komandira pa samo on. A je to demokracija?«

      »Ah mama no,« reče Blaž stopi do ventila radiatorja, iztakne kontrolno žičko in ga odpre. »Brez skrbi, nekaj dni bo treba, preden bo odkril, kje je napaka. Ti pa reči, da si brisala prah, da nič ne veš, da bi se kje kaj iztaknilo, pa konec. Moram ti povedati, da sem pravkar govoril z Livijo,« je rekel in se usedel nasproti nje v težak usnjen naslonjač. »Takole, povedal sem ji za kovček, za zaplete … Ne boš verjela, zelo pogumno je vse skupaj sprejela in mi govorila o tem, da bo s slikanjem odgnala negativne energije. No, noseča na srečo še ni, bil je zaplet, ker je veliko tekla v septembru in oktobru, pa je prišlo do zamika. Bila je pri ginekologu, vse je v redu, vse bo v redu,« je rekel in se pokončil.

      »Ja, ja napori premaknejo stvari, pa stres in to, poznam to, ženska sem. No, ko se par umiri, pa pridejo otroci, zagotovo. No, samo, da si ji iskreno priznal. kako in kaj. Veš umetniki včasih premorejo skrite moči, podcenjujemo jih, misleč, da s svojo občutljivostjo ne razumejo sveta; pa ga dostikrat bolj kot mi, ki smo samo kalkulanti. Ponosna sem nate Blaž, da si zmogel to gesto. Tako se zida prihodnost, zakon,« je rekla in ga potrepljala po stegnu. »Veš kaj, pripravila bom melisni čaj, pa malo likerčka notri, tako pred spanjem, kaj?« je mama rekla z neko novo svetlobo v očeh, s tisto prasilo, ki lomi skale obupa in daje življenju pečat večnosti.