15. Nočna Nevihta
Kakšna prijetna lokacija, lep park, bazen, vsenaokrog gozd, dovozna cesta. Saj, saj, nekdanji grofje so si znali poiskati imenitne lokacije, ja, v stari Avstriji, bi rekli ljudje … In tale Olga, še vsa v šoku, pa se mi zdi, da je na močnih pomirjevalih. Malo prej je bil tu tisti zdravnik, na kratko sva spregovorila … Ja tale soba, ki so mi jo odkazali, udobje, pisalna miza je tam med okni, dobra svetloba, preproge, težke zavese, slike; ja, najbrž kar vredne. Sandra pravi, da je njena manjša, pa vendar udobna … No, računam, da bova v enem tednu stvar razrešila. Zdaj je ura nekaj čez štiri popoldan. Bojc pride okro šestih z novimi rezultati zaslišanj, je inšpektor Zigmund umirjeno premišljal in si oddihal v fotelju. Ja, nisem več mlad 68 let mi je … In vožnja, vozila je Sandra, za moj okus predivje. Mladi pač … V vili je nekaj osebja: šofer Lojz, dve služkinji, en kuhar, varnostniki – zdaj je ekipa večja. Tistega, ki je bil dežuren v tisti noči, so odslovili, glavni, se vrača z dopusta, menda Srb. Zaslišan je že bil, tudi odpuščeni. Ugotovljeno je bilo, da je tisto noč igral neko vojaško računalniško igro, da ni ravno vestno spremljal, kaj se dogaja. Sicer imajo najsodobnejši sistem, ki beleži čekiranja, samo … Ja, no, izpad kamer je bil sprožen s pomočjo tehnologije, ki je kar splošno dostopna. Pozanimal sem se pri FBI, oni imajo podatke o teh tehnikah. Zagotovili so mi, da v to smer ne gre širiti preiskave, ker je ta tehnologija preveč razširjena, že skoraj splošna, ni nekaj nedosegljivega. Gospa Olga se je odločila, da bo omejila vmešavanje FBI, da bom jaz tisti, ki bom preiskavo vodil. Mislim, da je v ozadju tudi strah, da ne bi FBI odkrila kakšne nenavadne transakcije, ker, ti, zelo bogati, znajo tudi državo goljufati: vem, vem, kolegi mi povedo, ki to preiskujejo. No, tako, tu smo, večerja bo ob osmih. Hčerka Lora za zdaj ostaja v Torinu. Uspela jih je prepričati, da počakajo do naslednjega dne, do dvanajste ure, da se na banki uredi vse potrebno, da mora čakati, da se odobri transakcija, da se protokol sproži, ker je sodišče zadržalo sredstva družine, dokler ni zapuščinske razprave, da je tu mala težava. Pametno, to so ji svetovali advokati iz ZDA, ki so prišli v Torino, da ji svetujejo. Ja, ja, ti znajo privabiti najboljše, da. Advokati, da. Mrhovinarji, hitro zaslutijo zaslužek, hitro. In vsa ta medijska senzacija. Pametno se je odločila gospa Olga, da na posestvo ne spušča novinarskih ekip, da ne daje izjav. Se pa motovilijo po vasi in delajo iz tega senzacijo. Policija ima veliko dela: urejanje prometa, preverjanje akreditacij, pokopališče je zdaj zastraženo, vas pa, ja … Ljubka vasica, cerkev, gostilna, mali hotel in sanatorij z malim parkom in ribnikom. Moderna reč, tak, za, za bogatejše. In malo prej sta tu bila zdravnik in višji bolničar, blond, spotegnjen. Gospa Olga je dobila eno kratko infuzijo, menda mešanica pomirjeval in kardiotonika, kaj vem. Če sem prav razumel zdravnika, je ne smemo pretirano obremenjevati, ker da je na meji rahle aritmije, da pa bodo zdravila stvari uredila, da je sicer ženska v dobrem stanju, da nima resnejših obolenj, šok pač. In tisti plavolasec ji je spretno vdel iglo, kar tam, ko je gospa sedela v fotelju, naravnal steklenico na stojalu, jo tolažil, da je to zdravilo eno najboljših, da bo umirilo srce, da ga bo prejemala samo kakšen teden, da bo sicer malo zaspana, da pa bo lažje prenašala situacijo. Agent iz FBI, si je dal predočiti, kaj gospe aplicirajo, ker sumijo, da bi bila lahko še večja katastrofa – bojijo se, da bi spravili tudi gospo, če denarja ne bo. Jaz dobro vem, kako znajo biti ti tiči neučakani in izsiljevalski, o, vem. No, do osmih bo gospa že brez infuzije. Domenjena sva, da se pred večerjo dobiva v njenem kabinetu, da se malo pomeniva, ta čas pa lahko prelistam zaslišanja. Bojc mi je vse naložil na zunanji disk, pametno … Prebiral je ugotovitve. Zaslišanja grobokopa, nič alarmantnega. Povedal je tehnične podrobnosti, globino groba, čas, potreben za ročni odkop, približno … Bil je na večer tam mimo, ker je moral prepeljati mali kopač na prikolico tovornjaka; namenil se je v drugo občino, da bi tam nekomu pomagal pri urejanju škarpe ob hiši. Videl je, da je z grobom vse kot je treba; sveče so gorele, nikogar nikjer. Tudi stare ženske, ki redno urejajo grobove, je policija spraševala, če so prihajali ob večerih kakšni ljudje, kar pa je brez zveze, ker je tisti grob bogato obiskovan, seveda čez dan. Taka imenitnost pa v tem kraju. Zaslišali so še druge: gozdarje, lovce, nobenih dodatnih motivov, opažanj, razen soda s sežganinami in kombija, nobenih sledi. Forenziki so prekleto garali, pa nič. Ja, kar je opaljeno od ognja, ne daje rezultatov; lahko sicer ugotavljamo obliko čevljev, velikost in to, pa ostanki obleke, pa take reči, ampak DNK materiala ni. Sandra zbira podatke, kdo vse je bil povezan z oskrbo groba, od cvetličarne v mestu, do komunale, ki sicer skrbi za pokopališče. Nabrala je nekaj drobcev, same banalnosti. Ja, za zdaj lahko samo logično sklepam: takole, avtomobilski servis, od tam se mi zdi, je treba začeti. Zaslišali so vse, Sandra pravi, da tudi malo bolj po moško … Samo še Bolgar ni bil zaslišan. Zakaj pa ne … Alibi, ker je na dopustu. Preverili so, hotele, ljubica … Ja, ja tega bom sam preiskal, sam. Lahko peljejo sledi prav tja, da je šel prav zdaj na dopust … FBI bom vprašal, kaj vedo o njem. Raje ne, bom kar sam, ker oni bi se potem vmešavali in bi hoteli voditi akcijo zares. Kot je dogovorjeno, mi je njihov agent predal elektronsko dokumentacijo o sedanjih aktivnostih in se umikajo, na zahtevo pravnikov gospe Olge, z utemeljitvijo, da je truplo last družine in ne države. Dva agenta gresta jutri zjutraj nazaj v ZDA. Nastanjena sta v malem hotelu, ne v vili, gospa Olga ju ni hotela tu. Sploh ne vem, zakaj so se vmešali, saj jih pravna normativnost ni zahtevala. Pač senzacija, razumem … V trenutku so vse medijske hiše začele senzacionalistično poročati, da so ukradli truplo, v trenutku … Ja, in to jih je pognalo. ker je pač še vedno državljan ZDA, mislim bil je, blagopokojnik … Torej prva naloga zaslišanje Bolgara. Takoj moram odrediti prisluhe za njegov telefon, takoj zdaj pokličem Bojca.
No, tole je bilo pa hitro urejeno. Prisluškujejo mu že od sobote zjutraj, pa samo čveka z dvema ženskama in s prijateljem tu, s tistim medicincem Piotrom, ki je bil malo prej tu. Menita da se o nekih športnih stavah, menda je Bolgar vnet igralec tega, pa o nekih lubenicah, ki da so že prezrele, pa o mehaniki, o novem terencu znamke mercedes, ki bi ga kupil, če bi imel denar, zato da bo začel intenzivno igrati športno loterijo … In še vse druge banalnosti, o Blankini vročekrvnosti med rjuhami, da se ji pozna, da je bila včasih profesionalka … Aha, take reči … No, seveda, profesionalci se ne pogovarjajo po telefonu, ne več … In tale plavolasec, ta je njegov prijatelj. So njega preverjali. Čakaj, pokličem Bojca. Ja, so. Tisto noč je bil dežuren, to so potrdili, ima bolečine v hrbtu, stisnjen živec in si je sam dal protibolečinsko injekcijo in malo legel, ker ni bilo dela. Ob petih zjutraj je po protokolu dal dve infuziji pacientkam, opravil svoje in šel v apartma. O, vem, kako boli zataknjen živec, vem; to sem tudi jaz imel, pa prav v njegovih letih … Po nekem plezanju v gorah, sem nerodno sestopal in me je usekalo: štirinajst dni sem bil na tabletah, nisem maral injekcij, ne … No, saj je od stroke, si bo že znal pomagati. Deloval mi je ljubezniv, mehak, slovanska duša … Poljak, Piotr … In Bojc je pohitel s preiskavo, nima nobene kazenske kartoteke, nič, Bolgar baje nekaj ima … Še preiskujejo. No, do večerje bom že izvedel. Lokacija s sporočili za Loro se je čez vikend menjala. Danes dopoldan je bila iz Lubiane, potem pa nič več, čakajo do jutri. Zadnji mejl govori, da se bodo javili okrog desete dopoldan. FBI bo pri nadzoru še sodelovala in me bodo sproti obveščali. Ne da mi miru ta Bolgar. Nisem nacionalist, kje pa … Samo to, da je bil v servisu specialist za elektroniko, to … Lahko bi znal izključiti kamere … in lahko bi si pomagal z vitlom, ker so našli sledi nekih močnih kovinskih podstavkov. Droni za iskanje kovin so odpovedani, ker je Bojc pojasnil, da to nima smisla, da je okrog vasi ogromno ostankov kovin, divja odlagališča, stari štedilniki, lonci, pa ostanki še iz prve svetovne vojne, pa druge, pa še kup drugih reči, zapuščeni kmetijski stroji na robu kmetij, okovja starih vozov, to, da bi kar naprej piskalo … Ja, ja razumem, to je kot da bi iskal šivanko v seno, ja – To sem slišal od moje Koroške babice, ki je bila Slavenka. Nekaj tukajšnjih besed razumem, večina zna angleško, starejši tudi nemško, Bojc pa samo angleško. Ta Bojc, srednjih let, zagnan, pameten: načrtno dela, po vseh predpisih … Tale Bolgar, čakaj, kaj ima Dunajska policija o njem … No, malo klikanja, aha, tu je … Rojen v vasi Kalina, študiral v Sofiji strojništvo in elektroniko, opustil študij, delal na avtoservisih, ukradel bel BMW, preprodal; Bolgarska policija je razpisala tiralico, a je kraja pravno zastarala, pa ga niso preganjali, ker je bilo premalo realnih dokazov, v bistvu je šlo za sostorilstvo. Glej no glej … Kako so FBI – jevci to spregledali. Ja, saj jih razumem, oni se ne spoznajo na evropske manire, na take nepomembne stvari, kot so ti mali tatiči avtomobilov. Na Balkanu je to že kar folklora. Njih je bolj zanimala organizacija, ki je za tem. Dvomili so, da ni za vsem močno organizirana ekipa. Zadovoljili so se s podatkom, da je možakar na dopustu, že vse od prvega septembra; na hitro so preverili hotel in to je bilo zanje opravljeno. Zame ne … Tu bom iskal, prav tu: servis, odtujen pokvarjen kombi, ki ga je nekdo znal usposobiti – to bi sicer znali tudi profesionalci, ki bi vedeli, kakšno okvaro ima kombi – to bi lahko zvedeli z vdorom v računalnik servisa, kjer imajo vse opisano in plan popravil … preverili so Bojc in FBI, pa ni bilo znakov, da bi kdo vdrl v njihov računalnik. Lastnik servisa je povedal, da je veliko njih vedelo, zakaj tam kombi stoji, kaj čaka. Pač moški čvek, kaj je z vozilom narobe. Veliko njih, kako bi lahko vedeli, kdo vse. Preobširno … Niti Sandri ne bom omenjal tega suma. Ona naj analizira sam akt v noči. Poskuša naj ugotoviti rekonstrukcijo, tehnična pomagala in to. V to se je zapičila. Jaz bom jutri osebno šel v Pulo in poiskal tega Bolgara. S Hrvaško policijo smo že v stikih, so že obveščeni in ga imajo v nadzoru od sinoči naprej: to je uredil Bojc na predlog FBI, ki se nocoj umika. Tako, tako bom zastavil … Tale mi je prekleto sumljiv. Vedel je, kje se skladišči odpadno olje, vedel je … Imel je ključe od glavnih vrat na dvorišče, ni bilo vlomljeno. Kamre bi pokazale, da je bil v petek popoldne zadnji na dvorišču, potem pa so mrknile … Nastavljene so tako, da se vključijo ob osmih zvečer, pa se niso tisto noč. Kako zanimivo. Mrk kamer so opravičili z veliko nevihto. Ko so prišli v ponedeljek zjutraj ni nič delovalo, ker je glavno stikalo bilo izključeno – to da se jim je že nekajkrat zgodilo med grmenjem; da bo električni servis to odpravil, da pač čakajo na generalno prenovitev servisa. In računalnik se napaja iz omrežja … Tole je zanimivo … Da, da jutri grem v Pulo, takoj zjutraj. Bojcu bom naročil, naj sporoči Hrvaški policiji, kako in kaj. Najprej se bom pa ustavil na recepciji in se pozanimal, kakšne navade ima Bolgar, Todor mu je ime, da … In spet si je živčno potapkal sršeče brke, lica pa je imel gladko obrita in nadišavljena. Malo je vstal, potelovadil in si v beležnico zapisal, kako bo vodil pogovor. Zadovoljen s to ugotovitvijo, je čakal, da ga sprejme gospa Olga.
Okrog sedmih je zelena svetloba v kabinetu gospe Olge dajala potrebno intimo za umirjen pomenek. Inšpektorju se je zdelo, da kar plava v mentolu, tudi dišalo je po mentolu. Opazil je, da gospa pije metin čaj. Videl je njen zrel obraz ženske blizu šestdesetih let, njeno urejeno pričesko, bele, ne več tako drhteče roke in domačo tuniko, nek plašč, podoben gejšinim ogrinjalom, na nogah pa je imela preproste rdeče copate, s črnima cofoma. Diskretno je bila naličena; šminka se je ujemala z barvo negovanih nohtov, okrog vratu pa je imela zelen svilen šal – očitno je bila zaljubljena v zeleno.
»Vidim, da je zdravilo le delovalo. Delujete mi sveže in umirjeno,« je nalomil tišino Zigmund.
»Oh, dragi inšpektor, vse to, veste … Če sem odkrita, ne krivim te države, teh ljudi tu; krasni ljudje so to, ti Slavljani, samo, saj veste, slava, denar, to … In to, da mi ga ukradejo mrtvega, to, veste … Ja, zdravilo je čudovito prijelo. Vse je pod nadzorom, mislim moje zdravje. Doktor Miljenko je v stalni videopovezavi s specialisti, ki mu svetujejo, katero in kakšno zdravilo. In ta Poljak, ta nežna dušica, zna tako lepo aplicirati stvari. Mojster je, brez bolečin te vbode. No, za zdaj sem sposobna odgovarjati na vaša vprašanja. Do večerje imava čas, torej celo uro. Kar začnite,« se je ugnetla v pogovor.
»Tako, torej. Ste imeli že kdaj prej, kakšna izsiljevanja?« je vprašal Zigmund.
»Ne, ne, nikoli, nikoli,« je Olga odkimala in pripila metin čaj.
»Pa ste opazili, mislim vaši varnostniki, kakšna pogostejša smukanja okrog vile?«
»Ah, naš Mičo me je vestno obveščal, kaj vse so videli, kaj se dogaja. Po smrti moža je bilo nekaj več firbcanja, ja,« je prikimavala.
»To razumem, to še nič ne pove. Če bi kdo fotografiral grob, vem, neumno vprašanje, se opravičujem. Logično: oboževalci, turisti so ga masovno slikali, to vem. Torej tu se začenja zgodba. Težko bi iz vse te množice izluščili potencialne kriminalce. Grob je bil varovan tudi s kamerami, posnetki predhodnih dni so vestno spravljeni, smo preverili, pa ne moremo tu začeti. Ste morda dobili kakšno nenavadno pošto, elektronsko sporočilo?« je Zigmund vprašal.
»Ne tudi, ne. MIly bi mi povedala. še vedno dobivam veliko sožalnega pisanja, to ja,« je bila Olga naveličana. »Veste, dve uri so me ti od FBI mučili z vprašanji, sita sem jih, res,« je bila Olga vidno utrujena.
»Jaz bom krajši. Torej nobenih pisem, sporočil … To lahko izključiva. Vi osebno koga sumite?« je vprašal in se dotaknil skodelice čaja – njemu so postregli pravi čaj, tako je hotel.
»Ne, ne … kje pa … Sem v takem stanju, da težko razmišljam v to smer, veste. Najela sem vas, ker vem, da vam nobena podrobnost ne uide. Tile od FBI iščejo neko večjo zaroto, jaz pa slutim, da so to naredili na pol amaterji, ki jim je do hitrega zaslužka. Samo to lahko rečem, samo to,« je Olga prikimala in si tolažilno omočila ustnici z, zdaj že ohlajenim čajem. Tudi Zigmund je spil čaj, skoraj na dušek, malo pomlel z ustnicami in nadaljeval.
»Teorija o amaterizmu je vsekakor na mestu. Jaz osebno že imam nek konstrukt, za zdaj ga bom obdržal zase. Naredil sem si seznam, koga vse še moram zaslišati in jih tudi bom. O poteku vas bom obveščal, vsak dan okrog enajste ure dopoldan,« je bil Zigmund hladno prepričevalen.
»In koliko časa bo še vse to trajalo, ta cirkus!? Veste, zavedam se, da smo tej državici in temu lepemu kraju naredili škandal, da jih to vznemirja; slišim to. Moji služkinji, tu iz vasi, mi povesta. Obe obvladati angleščino, in kuhar Janko, včasih je bil ladijski kuhar, tudi pove, kakšen je ljudski glas. Ja, moji Ameriški kolegi iz filmskega sveta, me prepričujejo, naj prodam to posestvo in pridem nazaj na Florido. Ne, nikamor ne grem, nikamor, tu bom. Najbrž že veste, naredila bom veličastno grobnico. Moj C. si je izbral ta kraj, ker se je hotel odmakniti od vseh. Utrujen je bil, bolan … Vedela sem, da ne bo dolgo. Ni pristal na operacijo, ki bi mu malo podaljšala, rekla bom, trpljenje. O medicinskih podrobnostih ne bom razpravljala: to je samo najina stvar, najino trpljenje. Ko sem prvič prišla sem dol, me je to spomnilo, na našo družinsko posestvo, samo, da so tam bili borovci, tu pa smreke, lepe, visoke. To me je prepričalo, in pa ta mir, dokler naju niso odkrili. Potem sva ustvarila režim brez obiskov, zdaj pa spet: na grob hodijo; do vile ne, ker so povsod table, da je prepoved približevanja. Prvo poletje tu, oh. Ti vonji po senu, po gozdu, in zgoraj zvonci krav, nad gozdičem: pa hrana, sveže mleko, skuta, maslo … Ne, Amerika nima tega več, nima. Lora je bila tudi navdušena, ker je tu našla prepotrebni odmik, kadar študira novo vlogo. Osebje sva nabrala kar tu, le Mily je prišla z nama, drugi pa so več ali manj domačini, razen Mičo je tujec, Srb, lojalen, dober organizator varnosti. Ponujale so se nam razne agencije, samo … saj veste, niso več zanesljivi. Za Miča sem izvedela iz priporočil nekega srbskega igralca v Ameriki. Cel svet je ena sama vas,« se je Olga le nekolik razprla; celo nasmehnila se je. Tale nasmešek, je pomislil inšpektor: da, še vedno je krepostna dama, Rusinja.
»No, hvala za zaupanje. Veste, ko sem prejel obvestilo, sem nekaj časa, če sem iskren, kar dolgo okleval. To, da ukradejo krsto, ne, takega primera še nismo imeli. Da so ukradli otroka, to ja, pa seveda kakšen zapleten umor in to … Krsta pa, nenavadno. Razmišljal sem celo, da je bila ta kraja v bistvu neka slaba potegavščina, pobalinstvo bi rekel. Agent FBI je celo namigoval, da je bila to lahko širša akcija. Veste, oni vidijo aspekt zarote, ker je bogastvo vedno podvrženo neki mamljivosti. Poznamo primere, kjer se je dogajalo, da so bogate družine nadzirali in izbrali primeren trenutek za akcijo. No, po svojih navedbah ste imeli relativni mir zadnja leta; nobenih ekscesov ali izsiljevanj, zato bomo to že dognali, kdo vas je spravil v tako neprijeten položaj. Takoj jutri bom šel in zaslišal še eno osebo, katero, to za zdaj ostaja skrivnost. Moram biti oprezen in skrbno filtrirati informacije. Omenil pa sem že, da vas bom vsak dan sproti obveščal okrog enajste ure. Pisal vam bom elektronsko poročilo, na družinski naslov, pa vam ga bo vaša tajnica posredovala. Bo tako v redu?« je Zigmund vprašal in spet zakljukal z močnim kazalcem nežen porcelan.
»Bo, seveda bo. Na večerji pa ostanete, kaj. Veste naš kuhar je mojster za pripravo divjačinskih jedi. Za nocoj sem organizirala intimno večerjo, midva in Mily, vsi drugi bodo jedli prej, eni pozneje; tudi vaša sodelavka se je odločila za pozno večerjo. Stregel bo kar Joško, naš kuhar. Pripravlja srnin hrbet z brusnicami, sladica, menda nekaj s smetano, skuto, neka zloženka, pa gozdni sadeži, maline, borovnice, ne vem, bežno sem to prebrala. Za vino je poskrbljeno, imamo nekaj odličnih letnikov, lahko izbirate med redečimi in belimi, pa tudi pivo imamo, samo v steklenicah. Kmalu bo večerja,« je Olga zavzdihnila in ga pogledal z motnimi modrimi očmi, v katerih je še spala neka neutolažljiva svetloba.
»Sliši se odlično. Ja, moja sodelavka Sandra bo spodaj v mestu, na terenu. Zbira informacije po hotelih, po vseh štirih, pregleduje seznam gostov, delo pač. Veste, jaz pristopam k stvari strašno sistematično, nobena podrobnost ni odveč. Nekateri mi očitajo staromodnost, no ja,« je Zigmund zavzdihnil in preložil levo nogo na desno.
»Ne, ne, pozanimala sem se. Vi ste tako zelo natančni, čisto po nemško, čeprav ste Avstrijec, kaj?« se je Olgi zahotelo pogovora, da bi odmislila težo v sebi.
»Ja, rojen Dunajčan, južni del Dunaja, skoraj v predmestju. Študiral sem kriminalistiko in psihologijo. Kariero sem začel pri Dunajski policiji, nabiral izkušnje, potem pa se je pokazala priložnost, da odprem lastno agencijo. Smem vprašati, kako ste vi prišli iz Rusije v Pariz?« je Zigmund načenjal blagost pogovora.
»Oh, devetdeseta leta, ko se je vse rahljalo. Dobila sem mednarodno štipendijo za študij igralstva v Londonu in sem šla, za vedno … Potem je sledil Pariz, gledališča, snemanja, pa spet London in nazadnje ZDA, tam pa, na nekem snemanju pride C. C.. Bila je ljubezen na prvi pogled, veste … Strogo me je gledal, si gladil brčice, jaz pa zelena, vsa v pudrih in šminki, v raztrgani obleki – igrala sem nepomembno vlogo pretepene vlačuge … Njegov scenarij, neka melodrama, ne prav uspešna. Režiral je nekdo drug, začetnik, tečen … O, naslednji teden me je že povabil na večerjo. Še danes vem, kaj sva jedla: orado sva naročila in artičoke, za posladek pa neko sadno torto, pila sva pa belo francosko vino, saj ne vem katero, tega ne vem več … In potem plaža, sprehod in … Konec je bilo Olge, konec … Uredil je, da sem do konca odigrala, potem me je angažiral pri resnejšem filmu, kjer sem bila druga igralka, tokrat bolj psihološko poglobljena vloga. In tako je šlo, dokler nisem prav hitro zanosila, potem, potem je zahteval, da sem samo mati in popravljavka njegovih številnih scenarijev, ker sem kar dobro obvladovala to obrt; scenaristiko, to sem naknadno potem študirala v ZDA. In tako je potem najino podjetje začelo rasti skupaj z najino Loro. Se mi je kar zdelo, da bo tudi ona hotela biti igralka. Doma se je že kot punčka preoblačila, se spakovala in delala male scene. Ja, ni bilo sploh kaj drugega verjetno, da bi bila kaj drugega. Bojim pa se, da jo bo ta travma stala trenutne kariere. Vem, kako je v filmskem svetu. Ne dovoli ti, da bi izostajal; zasebnost je umaknjena, ni zasebnih tragedij. Denar je vložen, snemanje se mora končati v predvidenem roku. Tako to gre. Ta industrija požira zasebnost, je ni,« je Olga zavzdihnila.
»To rad verjamem. Filmi, da … No, jaz sem kot študent rad zasledoval kriminalni žanr, včasih kakšno grozljivko. Po pravici povem, da so se mi nekatere zdele otročje. Dobra kriminalna zgodba pa me je povlekla, vedno … Tudi veliko knjig sem prebral, zato sem potem vpisal še kriminologijo. In potem skorajda ni bilo časa za filme in knjige. Še malo in bom šel v pokoj, potem si bom to lahko privoščil, za zdaj pa se mi zgodbe dogajajo. In ta, ta je izziv,« je Zigmund pomenljivo prikimal.
Zmotila ju je ena od služkinj in najavila, da je Joško že pripravil pogrinjek v mali jedilnici.