Zima

ZIMA

Gledam skozi okno. Zunaj naletava sneg. Ljudje so oblečeni v tople plašče in šale. Hitijo. Za sabo puščajo neme sledi v snegu.
»So jim misli prav tako tople kot plašč v katerem so zaviti?« se vprašam. Zimska tišina mi ne da odgovora.
A moje misli so tople. Vsa sem odeta v toplo dlan, ki mi je natrosila sončnih žarkov v srce. V svoji topli sreči odprem duri in se odpravim iskat svojo pobeglo mladost.
Zagledam ga.
Ves v objemu sončnih žarkov. V rdečem pajacu, s pisano volneno kapico z velikim rdečim cofom. Ta mu je bila najljubša kapa .Pisane rokavice sem mu sama spletla. Pramen pšeničnih las mu gleda izpod kape. Rdeči lički, majhen nosek s prav majceno vsiljivo svečko. Gleda me dvoje veselih oči. V njih se zrcali otroška brezskrbnost in nagajivost. V dlan lovi bele metulje otroških želja. Smeje se. Ta smeh, kakor majhen žuboreč potoček. Kako ga pogrešam. Delava sneženega moža in se smejeva. Ko mu za oči zatakne dva črna oglja, mi prav resno zatrdi:
»Mami, gleda me, pa sneženi mož vidi!«
Obrišem mu malo vsiljivo svečko. Zaradi premočenih rokavic, ga zazebe v mali roki.
»Mami, zakaj zima ne greje? Zakaj greje samo poletje?«
V mojih dlaneh poišče toploto. V objemu začuti varnost in se nežno privije.
Samo greti in varovati – pomislim.
Sončni žarki so se stopil. Zunaj še vedno sneži. Žalost je rodila solzo, ki počasi drsi po licu.
In vendar, ko bi me lahko v tej najini oddaljenosti svetlobnih let slišal, zašepetala bi mu:
»Sine, mene pa zima greje!«
Ko bi me le slišal otrok, moj otrok, ki po svetu išče pobeglo otroštvo.

Slavica Uršič