Zdenko Kodrič

FOTO: Igor Napast

ZDENKO KODRIČ

1. Seveda je treba začeti v jutru odraščanja. Kakšen je bil Zdenko kot osnovnošolec – je bil morda radovedno razigran, nemiren; morda pa tudi že takrat nekoliko nagnjen k branju in raziskovanju svetov knjig.

Osnovno šolo sem obiskoval v Cirkovcah na Dravskem polju. Daleč proč od rojstnih krajev svojih staršev. Kot osnovnošolec nisem bil razigran in nemiren. Moj pogled v svet so uokvirila okna stanovanj na Ptuju in pozneje v Cirkovcah. Ogromno oken sem imel na razpolago; v Cirkovcah, na primer, z oken sem vedno videl vse štiri strani neba. Tudi svojo punco in bodoče ženo sem dolgo časa gledal samo z oken. Bral sem rad, prvo knjigo sem dobil v drugem razredu OŠ, drugo pa v tretjem. Sprva knjiga ni bila ne vem kakšna osvajalka našega doma. Pravi knjižni pohod se je začel šele v srednji šoli in potem na študiju v Ljubljani. Ljubljana je totalno odprla obzorja branja. Nisem bral le beletristke, ampak predvsem strokovne, študijske knjige.

2. Študij je bil najprej povsem tehnične narave – kemija. Ampak prišla je znamenita zasedba filozofske fakultete – študentsko vretje leta 1971 in pomemben dan 26 maj. Tam so vas potegnili v kreativno mašinerijo, ki ste ji predani še danes. Kako je torej bilo, ko so filozofsko fakulteto prevzemali študentje. In podvprašanje – se vam zdi, da je danes kaj takega skorajda nemogoče – preveč odmikanja drug od drugega, morda drugačne energije.

V študentsko gibanje sem se vključil maja 1968. Za vedno si bom zapomnil ljubljanski protest proti francoskemu premierju Jacquesu Chaban-Delmasu. Pod njegovim vodenjem vlade so zaprli največ francoskih študentov. Zasedba Filozofske fakultete v Ljubljani je poseben dogodek, v tistem času je bil zame kulturno umetniški vrtiljak. Pisateljski kolega Milan Dekleva me je popravljal in me prepričeval, da je zasedba politično dejanje, kultura in umetnost znotraj fakultetnih zidov pa okrasa. Še zdaj sem prepričan, da je zasedba pri večini študentov bolj odmevala zaradi performansov, koncertov, pesniških nastopov kot pa zaradi političnih zahtev, gladovne stavke, groženj s streljanjem miličnikov med oči itd. Pridružujem se filozofu Mladenu Dolarju, ki pravi, da sta maj 1968 in zasedba FF kulturni ikoni. Na zasedbi nisem imel velike vloge, bil sem intendant. Za aktiviste in umetnike sem nabavljal pole papirja, pisala, ping-pong žogice, šeleshamer za plakate, metrsko blago, škarje, barve, čopiče, krede itd. Igral sem zapornika v politični agitki in prvo violino v jazzovskem bendu. In prav ta nastopa sta me potegnila, kot pravite, v kreativno mašinerijo. Postal sem član znamenitega gledališča Pekarna in začel pisati.

3. Ker ste si želeli postati profesionalni igralec, vam je žal spodletelo. Ni pa bilo zaman goreti za to izraznost. V gledališču Pekarna ste tvorno sodelovali in soustvarjali prepoznavno uprizoritev Gilgameš, ki je bila odmevna v takratnem celem Jugoslovanskem prostoru. Kakšni so bili takrat občutki, zanesenost, vizija ….

Vpisal sem se na ljubljansko akademijo za gledališče, gladko opravil sprejemce, vodil študentsko organizacijo, s profesorji in sošolci obiskal Grčijo, a vse to me ni navdušilo, študija sem se nepričakovano hitro naveličal. Je pa res, da sem tri, štiri leta igral v Pekarni, v nekdanjem pekarniškem obratu na Tržaški cesti. Najprej nas je vodil Lado Kralj, ki je režiral Zajčevo igro Potohodec, potem sta sledili predstavi Gilgameš 1 in 2, režiral ju je Ivo Svetina, kariero pa sem zaključil z Božičevo igro Kako srečen dan v režiji Matije Logarja. Strašno vznesen in ponosen sem bil na Pekarno in njeno gledališko usmeritev. Nekaj novega je bilo v Ljubljani; nov gledališki koncept, nova igralska perspektiva in tehnika ter ponižno približevanje revnemu gledališču, ki ga je zasnoval Jerzy Grotowski. Mnoga gostovanja po Jugoslaviji in Evropi so potrdila naša pričakovanja: bili smo unikum. Publika se nam je priklanjala. Ta gesta je bila izjemna. Uživali smo nad naklonjenostjo beograjskih in torinskih gledalk in gledalcev.

4. Tudi glasba vam je dala vzgib, da ste se izrazili – bobnali ste, pisali besedila, bi nekaj rekla tudi o tem?

V srednji šoli sem poslušal bende kot so The Hollies, Alarm, LSD, The Generation, Homemakerse, Rolinge, The Beatles in Kameleone. V Ljubljani so se glasbena obzorja razširila do skrajnosti, obiskoval sem koncerte, kupoval plošče v Trstu in Münchnu, z rocknerola in psihadeličnega rocka sem preklopil na jazz in hodil na vse mogoče festivale. Milesa Davisa in Keitha Jarretta sem poslušal v Beogradu novembra 1971, na Dunaju in v Italiji spet nekoga drugega. Pozneje sem za pankovska benda Center za dehumanizacijo in Razzle Dazzle napisal nekaj besedil in začel bobnati. To obdobje ni bilo kdo ve kako briljantno; Ljubljana, zasedba fakultete in Pekarna so zame nepozabne postaje kreativnosti.

5. Ljubljana je vas »okužila« z večplastno kreativno silo, pa ste kljub temu bežali v Cirkovce, kjer ste dogradili hišo in kjer je bila poslej vaša kreativna baza. Od tam so prihajali sunki kreativnih valov, ki so pomembno zaznamovali slovenski dramski in literarni prostor. No, ker se vam je en študij izmaknil, ste poprijeli drugega in postali ste novinar, uspešen, prodoren, koncizen in na nek način politično jezljiv. Kaj vam je dalo novinarsko delo?

Sredi sedemdesetih let sem se vrnil v Cirkovce. Mimogrede: vas je znana po Folklorni skupini Vinko Korže, preplesala je pol Evrope, ime pa ima po cirkovškem gostilničarju in dramatiku. Zaposlil sem pri Ptujskem tedniku, in ko sem dobil prvo plačo, sva se z mamo zmenila, da bova zgradila hišo. Začela sva sama, končali pa trije: mama, moja žena Metka in jaz. S Ptuja sem odšel v Maribor k Večeru in v tem časniku delal do upokojitve. Ko zavrtim čas nazaj, me zmeraj ujamejo iste podobe. Nisem spadal v kategorijo raziskovalnih novinarjev. Nekaj zgodb je bilo ekskluzivnih in relevantnih, zlasti intervjujev, a premalo, da bi se štel za raziskovalnega časnikarja. Večerova kolegica Tanja Milakovič mi je rekla, Kodrič, super novinar si, super kolega, ampak na vrh gore pa se nočeš povzpeti. Imela je čisto prav. Manjkala sta mi talent in pogum; včasih za kakšno zgodbo nisem imel dovolj znanja, na srečo pa sem bil vztrajen, komunikativen in jezen na politiko.

6. Zdaj pa je čas, da se pomeniva o vašem pisanju – tega je kar nekaj. Če se najprej dotaknem dramatike. Dobili ste Grumovo nagrado za uprizoritev dramskega teksta Vlak čez jezero. Nedvomno vam je to dalo veliko motivacijo, da ste še ustvarjali dramske tekste. Koliko je pravzaprav vseh dramskih tekstov in uprizoritev?

Čeprav sem si vzel nekaj let literarnega molka, duh pekarniškega teatra ni zamrl. Imel sem občutek, da lahko tudi kot faliran igralec povem nekaj gledališkega. Prvo igro so mi uprizorili v SLG Celje. Za kratek čas preskočil na prozo in začel pisati roman o prekmurskem slikarju Ludviku Vrečiču Lajošu. Na tretjini romana sem se ustavil in se odločil za dramo Vlak čez jezero, v kateri bo glavni junak omenjeni slikar. Ko sem jo končal, sem jo poslal v ljubljansko Dramo in odgovorili so mi, da je v tekstu več romanesknih kot dramskih premis in naj iz igre nastane roman. Priporočila nisem upošteval, kakšno leto sem še delal na igri in jo poslal na natečaj za Grumovo nagrado. Prišla je skozi žirantsko sito, uprizorili so jo v Prešernovem gledališču Kranj, režiral jo je Milen Korun. (S honorarjem sva si z ženo kupila pohištvo za spalnico!) Napisal sem okrog 20 iger, uprizorjene so bile štiri. S pesnikom Borutom Gombačem sva napisala še pesmi in dialoge za muzikal Kurentova svatba. Leta 2012 so ga uprizorili na Ptuju v okviru Evropske prestolnice kulture.

7. Pisanje poezije vas je na nek način pahnilo v literarne orbite. Leta 1986 vam je izšla prva pesniška zbirka: Biti Oven v hudih časih. Se spomnite tega sentimenta, kako je bilo, ko ste prvo svojo knjigo podržali v roki, jo polistali …

Zbirke sem se razveselil. Še posebej zato, ker je izšla v svežnju še s tremi ali štirimi avtorji, med katerimi je s svojo poetiko izstopal Brane Bitenc. Moja poezija se je namenila prestopiti postmoderno mejo, z zadnjimi močmi je zajela protestniški duh, ki je še bival med študenti, in prinesla nekaj ruralnega v slovensko poezijo. Moram priznati, da je ne jemljem več v roke, ne prebiram verzov, še naslovom pesmi se ne spomnim več. Tako se mi je brezobzirno odtujila, da bi najraje zajokal. Z nobenim drugim literarnim delom nimam takega površnega razmerja. Takrat sem si rekel, Kodrič, ne dotikaj se poezije, ne napiši niti enega verza več! Dolgo časa res nisem pisal. Navzlic temu ukazu, sem izdal še dve zbirki. Zarečenega kruha …

8. Ker pa ste pisateljske registre razprli na polno, so sledili tudi romani – menda jih je dvanajst, poleg treh pesniških zbirk, scenarijev za dokumentarne filme, zgodbic za otroke, radijske igre … No, prvi, Blaženi Franc Rihtarič, je bil nek nasnovek za vse ostale prepričljive zgodbe. Roman, Škornji zaplešejo opoldne, pa je nedvomno dosegel veliko bralcev in imel odmev v celotnem slovenskem prostoru. Snovanje romana nedvomno zahteva več časa in potrpljenja in daje pisateljskemu cehu tisto prepoznavno težo. Zanimivo bi bilo zvedeti, kako začenjate pisati roman – so to lističi z načrti, so to zapisi, konstrukti: morda pa vas žene ihtasto ustvarjanje, tako da ko sedete stvar leti, leti. Vsak pisec ima neko svojo upovedno taktiko.

Vse to, kar ste pravkar našteli sodi k začetkom. Dodal bi samo še eno reč: potrebujem mir. Na začetku priprav me nemir ne moti, ko začnem, pa zahtevam totalen mir. Kako ga doseči? Kako utišati hrum s cest in z neba, kako ptice prepričati, naj za božjo voljo ne čivkajo in krakajo, naj psi ne lajajo, naj mačke ne mijavkajo, naj veter ne zavija okrog voglov hiš, naj bodo otroci tiho, naj vnukinja ne poje, naj žena hodi po prstih, naj poštar ne zvoni, naj me kolega ne kliče na pivo … Ko končno prebrodim to fazo, sem na konju, lahko pišem brez skrbi. Mogoče še ta posebnost: tik pred pisanjem sta na moji desni in levi strani velika kupa izbranih knjig, med pisanjem jih ne prebiram, iz njih ves časa vejejo dobre misli, dobri napotki. In ker knjige dišijo, je moja soba prava dišavnica. Pišem med osmo in trinajsto uro – podobno tlako je opravljal tudi pisatelj Andrej Hieng – večeri in noči niso zame pravi čas za nabijanje po tipkah, še popravljanja se težko lotim v tem času. Sem kar vzdržljiv, lahko tipkam osem ur, seveda, z nekaj minutnimi premori. Kljub temu pa nisem plodovit. Ne morem si predstavljati, da lahko človek napiše dva, celo tri romane v enem letu. Blazno! Za Škornje, gre za roman o Pohorskem bataljonu, sem potreboval tri leta.

9. Ko sva že pri romanih, ne morem mimo Trampolina, ki je bil izvrsten projekt – tudi v svetovnem merilu, saj ste k ustvarjanju internetnega pisanja povabili okrog 40 avtorjev, sodelovalo jih je 17. Delo je potekalo na specifičen način. Vsak avtor je imel tri dni časa da dopiše zgodbo. In roman je potem izšel tudi v analogni obliki, torej kot knjiga. Bi pojasnili ta svetovni fenomen pisanja romana.

Projekt za infarkt. Internetski roman se je začel z mojim pritiskom na tipko računalniške tipkovnice. Prvi znak je bil narekovaj, drugi pa črka P. S tema znakoma sem se fino zafrknil. Ves čas sem si dopovedoval, da moram začeti s črko I, ki naj bi pomenila internet, če že ne I, pa R, ki naj bi pomenil roman. Ker so se na dan začetka pisanja v prodajalni računalniške opreme nagnetli številni radovedneži in novinarji z beležkami, kamerami in fotoaparati, sem se zmedel in pritisnil omenjeni znak in črko. Zaradi tega sem moral spremeniti vsebino romana. Kljub tej nerodnosti, je projekt, ki je bil del Dnevov knjige v Mariboru, uspel. Začeli smo 11. 1., ob 11. uri, leta 1999. Internetska ideja se ni popolnoma uresničila, če bi se, bi bil Maribor senzacija. Do takrat so se na spletu že pojavili tako imenovani hiperteksti, prednjačil je pisec Michael Joyce. Zakaj nam ni v celoti uspelo? Zato, ker nismo našli ustreznega računalniškega posrednika, računalniško platformo in računalniške opreme za posredovanje številnih linkov. Roman je na splet posredoval računalničar Mladinskega kulturnega centra Maribor. Imel sem sicer boljšo solucijo za posredovanje teksta na svetovni splet – to je bil Večer, ki je imel odlično infrastrukturo. Žal vodilni Večera niso imel posluh za mojo literarno inovativnost, ki je med drugim pomenila tudi tole: bralci internetskega romana bi lahko gledali pod pisateljske prste, opazovali bi njegovo pisanje, tvorbo stavkov, popravke itd. Če se vrnem k avtorjem: kmalu so uvideli, da takšno pisanje, pisanje na daljavo, ni enostavno; prvič, treba je prebrati tekste, ki so že objavljeni, drugič, prisluhniti zgodbi, in tretjič, računati na izvirnost teksta in hiter odzivni čas. Za branje in pisanje le trije dnevi … Še pred kratkim je bil roman Trampolin na svetovnem spletu. Odmevi nanj pa ugodni.

10. Čisto obrtno, pa zelo nujno če prav že kar tečno vprašanje – kolikokrat svoje literarne tekste pregledate, črtate, preden stvar odpahnete od sebe.

Bivanje s končanim tekstom je nekaj časa prijetno. Kar naprej ga prebiram, znova in znova od začetka, potem se nekje na tretjini napisanega ustavim in spet od začetka. Moram priznati, da so začetki, tako imenovani auftakti dobri, polni pričakovanja – predvsem zato, ker jih tolikokrat preberem. Tako branje traja nekaj časa, potem sledi nadaljevanje, treba je prebrati še dve tretjini. Ko preberem, besedilo natisnem, in sicer samo 20 strani. Popravim in popravke vnesem v računalnik, potem spet sledi 20 strani in tako vse do konca. Ko je ta proces končan, berem še enkrat, tokrat na zaslonu. Tekst po tem branju kak mesec, dva počiva in nato ga preberem še enkrat. Včasih odpade več strani, včasih le kak odstavek, včasih se zgodi celo ekstrapolacija. V tej fazi tok zavesti odpade. Zgodi se tudi najhujše: rečem si, ta roman je zanič!

11. Pri tako raznovrstni ustvarjalnosti se seveda postavi vprašanje, kako začutite, kdaj je čas za daljši tekst, kdaj je to samo kratka proza, kdaj pa poezija – ta je, tako se mi zdi, že nekoliko v opoziciji.

Po navadi imam v mislih roman. Vedno daljši tekst. Najprej brskam po spominu, in ko ugotovim, da nečesa nisem predelal, se lotim teme. Druga perspektiva je dogodek. Recimo v slogu pisateljice Annie Ernaux, ki je svojo knjigo celo naslovila DOGODEK in druga besedila. Svoj dogodek vidim skozi okno svoje hiše, avta, vlaka; z romanom me povežejo časopisna novica, članek, reportaža; presune me lahko samo stavek, zgodba nekega človeka, tudi zaradi dane obljube sem napisal roman ali dva. V pisanje me je pognala celo slika Drevored, umetniško delo prekmurskega slikarja Vrečiča. Nekje daleč se zdaj porajata zamisli o govoreči fotografiji in kakšnem romantičnem tekstu o vesoljskem inženirju Hermanu Potočniku Noordungu.

12. Svojo kompleksno kreativnost ste nadgradili tudi s fotografijo – Digitalni akvareli recimo pa še nekaj drugih opaznih projektov je bilo. Tudi v fotografiji ste našli neko izpovedno svojskost. Kaj vam nudi fotografija?

Ko sem raziskoval poreklo fotografije in nastanek fotografskega aparata, sem bil presenečen nad starostjo fotografiranja. Prve fotografije so nastale sredi 19. stoletja. Prva je bila posneta z okna. Me je kar vrglo, ker sem sam človek okna. S tremi ali štirimi fotografijami sem pred leti konkuriral na Emzinovem natečaju za najboljšo fotografijo. Uvrstili so me v ožji izbor in to je bil ključen argument, da sem se posvetil fotografiji. Ker imajo senzorji mojih fotoaparatov po nekem naključju tehnične napake, so fotografije nenavadne. Nekatere imajo vijolični štih, druge so zabrisane, tretje pa narejene v impresionističnem slogu. Na zadnji razstavi sem razstavljal velike fotografije, natisnjene na platnu. Zanimava reč! Fotografija je shramba neskončnega in počasnega časa.

13. Ker imate razvid nad kompleksno kulturno vrvežavico – kako vidite stanje slovenske knjige danes, torej v času, ko je vse vrednoteno skozi dobiček.

Prvi vtis je: knjig je kot listja in trave, pišemo vsi in vsi vse vemo o pisanju in knjigi. Ta dejstva me ne skrbijo. Problem vidim drugje, nakazali ste ga že vi, dobičkonosnost se je povzpela nad dobro knjigo, nad dobre avtorje, nad bralce, ki so v dobičkonosni vojni nekoliko izgubili kompas, ki jih je še pred desetletjem vodil k dobremu, najboljšemu leposlovju. Zdaj smo pisatelji, bralke in bralci v začaranem krogu. Imam občutek, da se ne bije boj med dobro in slabo knjigo, ampak obstaja spopad med samimi dobičkonosnimi knjigami, iz katerih pa so neupravičeno izrinjeni novi, mladi literarni upi. Medijski knjižni recenzenti bi morali opozarjati na nespodobnosti v literaturi in založništvu.

14. Literarna kritika je pri nas precej zakrnela – mislim na pravo in odkrito kritiko, saj se javno samo povzdigujejo dela, ki so izšla pri štirih opaznih založbah – manjše ne dobijo javne besede. Ni se še zgodilo, da bi se javno kakšno knjigo kritiško raztrgalo – nismo še zrela kritiška demokratična skupnost, zagotovo ne. Seveda, kdo pa bi plačal negativno kritiko; morda iz arzenala privoščljivosti in zavisti … Vam je bila kritika večinoma naklonjena. Kaj Vi menite o kritiških sitih pri nas.

Ko jaz govorim o kritiških sitih, imam velikokrat v mislih prispodobo razmerja med očetom in sinom. Oče je tisti, ki drži gosto sito in ne dovoli, da bi skozenj prišlo preveč zrnja; sin pa je tisti, ki žice v mrežici širi s svojimi prsti in skozenj potiska ne samo zrnje, ampak tudi pleve. Je sin v tem primeru upornik zoper očetovo prevlado ali je poskusni zajec, da pretenta očetovo nečimrnost in nespretnost? Mimogrede: čeprav smo politiku Janezu Stanovniku nadeli ime oče naroda, je bil zadnji, avtoritativni oče na naših tleh Franc Jožef. V očeh mlajših generacij je cesar kmalu izgubil moč in avtoriteto očeta. Postal je le figura, maska preteklosti. Da ne bi popolnoma izgubil svoje avtoritete, se je obrnil k ljudstvu, k množici. Zanjo pa je značilno, da se hitro navduši nad vsem, kar je novo, da ne rečem populistično in zabavno. Nekaj podobnega se dogaja v založništvu in kritiki. Manj znani avtorji ne morejo brez posega avtoritete skozi kritiška sita, po drugi strani pa so dosedanji kanoni na situ nedotakljivi, četudi z njih visijo jezikovne, podobarske in vsebinske pleve.

15. Kot vesten vitez slovenske besede, kako vidite stanje jezika ob vse večjem pritisku globalnega trenda, da se uporablja angleščina kot edini sporazumevalni atribut. Torej, stanje slovenščine danes.

Nesporno je angleščina atribut na vsakem področju. Slovenščina ji z množico izdanih knjig močno kunkurira in prepričan sem, da našega jezika ne bo nadomestila, niti pregnala z naših tleh.

16. Imate kakšen nov literarni projekt?

Večjega projekta nimam. Ubadam se s kratkim esejem, ki bo imel v sebi več literarnega kot esejističnega. Pišem nekakšno literarno esenco za generacijski in umetniški projekt dveh mest, Celovca in Ptuja. Prvič se bo zgodilo, da bom v tekstu omenil svojo mamo.

17. Ker ste deloma tudi zares naš, Primorec – Gorjan! Vaša mama je bila rojena na Predmeji. Imate kakšen spomine na te naše kraje. Vas mika, da bi jih še obiskali?

Spominov je bolj malo. Ostali so zaradi maminih pripovedi. Moja mati … Moja mama je bila doma pri Kolenčevcih. Rodila se je leta 1921. Med drugo svetovno vojno je bila partizanska kurirka. Pripovedovala mi je o gozdarski hiši, o pošti tridesete partizanske divizije, o požgani Predmeji, pobitih ljudeh, o nabiranju malin in kopanju ledu za Italijane. Takrat je tudi rekla, da si nikoli ni mislila, da bo v življenju zagrnila več grobov, kot prekrila svojih postelj. Kakšna shakespearovska bravura! Ko sem obiskoval osnovno šolo, sem med počitnicami obiskoval Goro, za vedno so se mi v spomin vtisnile ceste, ki to niso bile. Tudi v študentskih letih sem noč ali dve prebil pri Kolenčevcih. Nazadnje sem Predmejo videl pred dobrim desetletjem, pa še takrat sem se ustavil le pri hotelu. Rad bi šel skozi Predmejo, Trnovski gozd, se spustil v Tiho dolino, obiskal spominski park, Bošnarjevo brezno in Štumbro.

Hvala za iskrene odgovore: Na daljava sme se pogovarjal: Bojan Bizjak