Vrtnica

Ne spomnim se več zagotovo, kdaj sem prvič vstopila v ta mali košček samote. Vem, da me je obdajal prostran travnik. Čutila sem, da se je ta kraj šele rodil; kipel je od moči, ki se je zrcalila v prelivajočih barvah zelenja … Sprva je bilo samo to, prazna planota, sčasoma pa sem vedno, ko sem vstopila vanj, odkrila nekaj novega, prešinila me je celo misel, da se meja obzorja oddaljuje, da mi konca sveta ne bi nikoli uspelo najti, in se ga zato nisem niti trudila iskati. Ob enem mojih obiskov se mi je na poti znašla lesena ograja. Spraševala sem se, kaj počne tukaj, kdo jo je postavil, saj je ta kraj vendar samo moj … moj! Malo sem se sprostila ob misli, da ne omejuje celotne pokrajine, ampak le del, kot da bi ščitila nekakšen vrt.
Kljub začetnemu negodovanju ograje ni bilo težko preskočiti in podala sem se v raziskovanje. Takrat sem jo prvič zagledala. To je bila prva cvetlica, ki sem jo videla rasti tu. Bila je še čisto majhna, a neizmerno lepa. Vrtnica. Drobni zeleni listki so kot nekakšna krona obdajali čudovit živo rdeč cvet, poganjajoč iz tedaj še kratkega stebla, ki je svojo lepoto pred morebitnimi vsiljivci branil z majhnimi trni. Posedla sem se poleg nje in (jo samo) gledala. Nekoč sem slišala, da naj bi rože bolje uspevale, če se z njimi pogovarjaš, nekaj v tem smislu. »Kdo si?« mi je ušlo z jezika, še preden sem pomislila na nesmiselnost svojega početja. Slišala seveda nisem ničesar, a vrtnica je z mano vendarle spregovorila. Brez besed sva si povedali vse, razodela mi je skrivnosti tega kraja, me poučila tudi o stvareh, izvirajočih iz sveta iz* katerega sem prihajala jaz. Prešinilo me je, enkrat, med njenim pripovedovanjem, da nočem zapustiti tega kraja, kjer je vse tako mirno, tako čudovito, čisto. Zaslutila je mojo željo in me opomnila, da čeprav sem tu vedno dobrodošla, spadam v tisti drugi svet, kjer pa ni bilo vse tako lepo, in me je včasih, ko sem pomislila nanj, zabolelo.
Leta so tekla, no mislim, da so morala, saj je bil vrt vedno bolj poln, raznoliko cvetje bujno v rasti s sladkim vojnem in barvami v vseh odtenkih je počasi zapolnjevalo moj kotiček. Saj ne rečem, da jih ni bilo prekrasno opazovati, a te cvetlice so bile svojeglave, govorile so, venomer so govorile, mene pa nikoli poslušale. Samo moja vrtnica je prisluhnila moji besedi in bila pripravljena sprejeti deročo reko težav in nesmislov, ki sem jih prinesla s sabo. Najini pogovori pa so bile čedalje krajši, večkrat jih je zmotilo čebljanje drugih rastlin. Videla sem, da je tudi njo motilo, zato sem jo vprašala, kako jih utišati in če se jih da nekako umakniti. Nelagoden občutek sem dobila, ob tišini, ki sem je bila deležna in nekakšnem namigovanju, ki mu nisem bila kos.
Le stežka sem se prebijala do nje, vrt se je popolnoma razrasel z rožami, grmi, cvetočimi drevesi. Med vsemi bleščečimi cvetovi sem komajda prepoznala svojo vrtnico, ki za čuda ni več rasla, bila je tam, še vedno lepa, toda šele ko je bilo skoraj prepozno, sem spoznala, da jo je dušilo.
Kot vsakič, ko sem bežala pred resničnostjo, sem znova vstopila v vrt. Omama tisočerih vonjev, spojenih v eno samo gmoto, me je takoj prevzela. Občutek zmedenosti zaradi dišav je potisnil moje potrebe po tolažbi vstran in me namesto tega popeljal skozi svojo stvaritev. Čeprav se mi je zdelo, da sem te poti že tisočkrat prehodila, se mi je naenkrat vse zdelo tuje. Nisem prišla po to … kaj sem že iskala …? Mislim, da sem nekaj pozabila …? Kaj že? … Zapeljale so me stran, proč od kraja, ki sem ga iskala. Wau, teh barv pa še nikoli nisem videla, to tudi prvič vidim, mogoče je tu še kaj novega, samo malo bom raziskala, se bom vrnila pozneje, po tisto … po kaj že? No, saj je vseeno …
Znova sem se zavedala, ležeča v travi, s hudo omotico. Zrak je bil težak, skozenj pa je rezal kiselkast vojn. Nekaj me je močno bolelo, kot da bi mi nekaj manjkalo. Takrat sem opazila, kako se nadme steguje na stotine stebel, ovenčanih z razbohotenimi cvetovi, ki so delovali nič kaj prijazno. »Nočem več!« me je prešinilo. »Zadosti mi je, vsega je preveč, hočem … hočem … Mrzlično sem iskala svojo rešitev; kaj me je spodbujalo, kdo me je podpiral, kdo učil, kdo tolažil … V obupu, ki ga je povzročala nemoč, sem se poskušala dvigniti, a me je teža rastja vztrajno potiskala k tlom. »Pomagajte, naj mi prosim kdo pomaga … vr… vrr… vrtnica!! VRTNICA, kje si, pomagaj mi! Zalil me je val olajšanja, ko sem se spomnila svoje zaveznice. Upanje, ki je začelo tleti v meni, mi je dalo moči, da sem se iztrgala iz primeža in kljub trnju, ki mi je rezalo kožo, populila plevel, zagrinjajoč mi pot do rešitve. S pridobljeno svobodo gibanja sem se pognala v iskanje svoje cvetlice, a vsepovsod prepletene rastline so delo zelo otežile. Ker na vidiku ni bilo nobenega drugega izhoda, sem z golimi rokami pričela trgati korenine iz objema zemlje. Nikjer je nisem mogla najti. Usedla sem se med kaos, ki je bil včasih moj čudoviti vrt. Idej mi je zmanjkovalo, iskanju pa ni bilo videti konca. Takrat, ko je vame znova silila nemoč, sem pomislila, da bi jo priklicala tako, kot sva se včasih pogovarjali, sedaj, ko je v zraku ponovno vladala tišina. Po več poskusih sem začutila tih klic, ki je zvenel tako slabotno, da me je srce zabolelo. Stekla sem proti kupu razritega plevela in ponovno segla proti prsti. Našla sem jo, drobno, z uvelimi listi in polomljenim steblom. »Bog, kaj sem storila.« Z ihto sem odrinila vse, kar je oviralo mojo vrtnico, v rokah sem podržala njeno glavico, ki je bila zamazana z rjavo prstjo. Oprosti, vedno si bila tu, vedno si se odzvala na moj klic, jaz pa se nate nisem ozrla. Žal mi je, zdaj vem, vem, kaj si mi skušala povedati. Jaz sem prinesla vse te rastline sem, moja pozornost jih je negovala, moje popuščanje krepilo, moja bolečina in žalost je bila njihova moč. Toda v resnici sem vedno potrebovala samo tebe, ti si moja resnica, ti si ljubezen, ki sem jo iskala (potrebovala).
V naslednjih obiskih sva z vrtnico obnovili vrt; spet je veter mršil prostrani travnik, zrak je bil ponovno svež, mir je zopet polnil vse kotičke krajine. Tam sredi raja sva skupaj z vrtnico opazovali lepoto tišine …