Višnjevo rdeča obleka

VIŠNJEVO RDEČA OBLEKA

Pogledam nazaj in vidim, kako se moja glava upira bistrosti v sončno in hladno novembrsko jutro.  Do steklokeramične plošče, sem se priplazila in robotsko napolnila kofetiero. Pristavila na žarečo ploščo. Jasno je bilo, da se bom zopet pregrešila. Izpustila, kar je ključno. Ma ja, kaj ko je človeška šibkost toliko močnejša, od ključne pomembnosti zanj. Tisočkrat sem si obljubila: najprej raztezne vaje z jutranjim razgibavanjem in potem kava. Danes jih bom znova zamenjala s srkanjem omamne tekočine in čvekanjem.  Najprej moram poskrbeti za želodec, se tolažim, potem mišice. K vragu, še mišice. In kje sploh so? Nekje izgubljene pod  plastjo maščobe, si upajo vznemirjati vest? Kar zatajijo in zahtevajo, sama pa se komaj vlečem … Kako pa? Vso noč nisem zatisnila očesa in potem, ko sem, so me uposestile sanje … Ura je pokazala, da so trajale pet minut. V moji resnici so se vlekle več stoletij. Vsi tisti ljudje, dogodki. Nasadi vrtnic z majhnimi cvetovi in velikimi bodicami. Kot meč so bile nekatere in ena je govorila: »To  sem jaz, Rosa omeiensis pteracantha. To sem jaz«, je mahala s svojimi bodičastimi vejami in otresala bele cvetove po glavah sprehajalcev! Velika kot drevo.

In kje so se vzeli? Vsi ti  ljudje?  tistih čudnih oblačilih in govorici? Kako naj  po tem, še raztegujem mišice  na  spužvasti blazini? Tako potrebna poguma, tolažbe in kofeina? Traja bitka med zavestjo, podzavestjo  in vestjo. Le kavo rabi moje telo. In spraznitev vse te zmešnjave, ki je naselila možgane v petih sekundah,  minutah, ali bog ve, če ne še v krajših časovnih enotah. Kako zmore vijugasti, dvodelni organ, petminutno vsebino razvleči v vsebino stoletij. In dodati toliko vsega? Kako bi sicer kristalno jasno videla, dolge krinoline, bradate moške z oklepi,  znane obraze z lasuljami, konje ob obali, otroke v kopalkah v peskovniku in ženske v kratkih hlačah … toliko vrtnic in tulipanov na širokih poljih? Vse to pomešano? Kako?

Iskala sem telefon. Razlog več, da bodo počakale. Mišice. Kazalec je nežno poiskal številko med priljubljenimi. Kakšna sreča. Glas na drugi strani in v majhenem kvadratku slika. Povečam, lep ženski obraz. S sredozemskega otoka se oglaša. Moja rešitev.

»A, dobro jutro, kako si? Nič  se ne oglasiš, jaz sem mislila … «

»Zanič! Dobro jutro, grozne sanje sem imela.« prekinem.

»Mhm, mhm …« z druge strani.

“Tudi ti si bila vključena, z izginjajočim obrazom in dolgo višnjevo rdečo krinolino.«

»Kako? V barvah si sanjala?«

»Samo  rdeče odtenke.  In cel regiment sorodstva, vsi, vsi, so bili, razumeš?

Vsi utripajoči in izginjajoči.«

Krohot na drugi strani. Slišim in vidim, kako se  slika smeje in hahlja mojim besedam.

»Ma, dobro, kaj še vedno tvoja podzavest, ni sprocesirala stopnic, izvidov, zemljiškega lista, službe, dvorišča, vrta, vhoda, sosedov, odpadlega potovanja? To ni tako pomembno!«

»Saj nisem sanjala tega … nič od tega.«

»Kaj pa? Me prav zanima, tudi sama sem danes blodila po neznanih krajih z neznanimi ljudmi. Polna luna je bila. Kaže, da je to noč delala nadure v Evropi.

In …?

In besede so erodirale v jutro … Brez ovire.

»Ni me zbudila ura, danes. Glasna srkajoča množica brez konca, je bila v sobi. Poleg mene.  V postelji. V vsakem kotičku je bil kdo in nekaj zahteval … Glavo sem imela zabetonirano in telo gumijasto. Hotela sem vstati in jih pregnati, a nekaj me zaustavljalo  in mi ni dovolilo. In oko je bliskovito nekaj zaznalo. Mislila sem, da bom oslepela. Kot slika v filmu, se je pred mano odvrtela  podoba pokončne osebe. Bila je prečrtana. Dve rdeči črti sta se stikali pod njenimi prsmi in tvorili  črko iks. Bila je neznanega spola in izgovarjala tvoje ime. Da je ti, me je prepričevala.

Moja potreba je bila jasna, vstati in te postaviti navpično. Najprej se je zdelo, da lahko, da te dvigujem, že uravnavam tvoje telo in ga obračam v smeri urinega kazalca. Oh, super,  to zmorem! In nato spregledam. Vrtela se je le črka iks. Prepletena je bila s tkanino tvoje rdeče obleke. Začutila sem nemoč. Tvoje telo je  pred menoj vztrajalo v pozi, malo nad horizontalnim. Obleka se je vlekla po prostoru. Za  hip je sanjska ti, obrnila glavo. V neznan, obraz, se je spremenila. S podočnjaki. A, bil je topel, prijazen, in premikal je ustnice. Pripovedoval! Ne vem kaj, zdelo se je, da prosi pomoč, ko se je naenkrat zaslišalo: »Padam, padam, padam! Pomagajte, pomagajte, pomagajte!«  In ti v rdeči obleki si izginila, jaz pa sem s postelje šokirana zrla v veliko rdečo črko iks, ki  je trdno stala ob  postelji. Groza. Napol budna.«

Na drugi strani, v telefonu, se je obraz uokvirjene slikice nasmihal.

»Veš in kriki so odmevali po vsej hiši, slišali so me, ko sem te besede vpijoč ponavljala. Dokler vrata v spalnico niso močno zaropotala in me zbudila v mlahavost, in stanje, ko  glava in telo nočeta biti v stiku. Izvotljena moči volje in energije … Ne čisto prepričana ali sem v postelji, ali nekoga dvigujem, ali uravnavam, ali, ali, ali? Ali dvigujem tebe? Tvojo rdečo obleko, črko iks. Kje pravzaprav sem? Srce je ponovno  zavzelo ves telesni prostor in  nabijalo … Pritisk … Poganjala sta ga panika in strah. Krožila sta  po krvi in vsem prostoru. Jaz pa nemočna sredi velike postelje. Skrčena v minimalno. Objeta v lastni fetus. Tako. In zdelo se mi je … Ne, ne, ne, videla in čutila sem, da me postelja stiska kot pločevino, in doživljala, da se spreminjam v tanko plast pleha. Oh, in željo po vztrajanju v topli postelji, sem zaznala in mrzlo jutro. In dan. Sobota je. Vsega tega sem se zavedala in navidezno razumela. In vse me je bolelo. Nisem ločila med res in sanjami. Ne takoj. Napol budna, sem precizno poniknila v čas svoje pred-natalne stopnje, ko še nisem bila ne moški ne ženska, in čutila vso  tesnobo. Skupek tiste, ki je že enkrat potovala skozi telesa vseh mojih prednikov in se zgostila v meni. In vztrajala. Vseh prednikov naše družine.  Vseh generacij. Nekdo z znanim obrazom, se je trudil nekaj povedati. Bil je zaskrbljen, a dobronameren. Govoril je nerazumljiv, tuj jezik. Bilo je mučno. Bosonoga sem se splazila k oknu, previdno iskala stik s tlemi; se  razgledala skozi  ogromno stekleno steno. Vse je dobro, sem se tolažila, modra ploskev je tam, kjer je bila včeraj … Prepredena z belimi lisami. Odprto morje, me je jasno pobožalo, vabilo in s svojim dekorativnim barvnim odtenkom sporočilo, da poletje vztraja in z vidno simboliko kaže, da ne namerava v  orbito, in da hoče čas in prostor jemati jeseni.

Vse se mi je pomešalo  kot  kratki skoki, so prihajale in izginjale podobe, sanj in resničnost jutra. Obotavljala sem se, opogumljala, ignorirala bolečine.

A, pogojevale so vse. Moje vstajanje in premikanje. Sama sebe sem spominjala na igralko v upočasnjenem  filmu. Ne duha ne sluha o skoku telesa iz postelje predpreteklih let … To je bilo. Enkrat. In sicer, kaj pa naj  se zgodi drugega, po napol prečuti noči, in grozovitih sanjah in težki mori? Lahko? Ali razumeš, kaj ti govorim?«

Slika na telefonu se smeje. Oblikuje izzivalne grimase, oči sprašujejo …

»Ja ti se  smeješ, medtem, ko se jaz še sedaj tresem od obupa, ker  te nisem mogla postaviti pokonci, s tisto tvojo rdečo višnjevo krinolino in te umakniti  iz prečrtanega iksa. Te dvigniti!« Ti se kar smej! Ali  si sposobna to razumeti? Saj še sama komaj razumem? Budilko sem avtomatično poklopila, jo utišala s treskom po plastičnem dvignjenem  koščku, kjer piše off. Jo prevrnila in to v sekundi pozabila. Sanje so me pogoltnile, v nadaljevanje in tega sem se zavedala kasneje. Položaj »off«, je bil dokaz … Zavest je medtem kupovala minutke želenega spanca v objemu puhaste odeje. Nabirala je obresti  toplega. Le obrnila  sem se, potuhnila. Da me noben zvok ne bi mogel dohiteti in me jutro ne bi še enkrat zmotilo. Hvala Bogu, me budi klasična budilka, ne telefon, na katerem, ne znam zbrisati ponovitev. Ne maram ga! Saj! Ničesar, kar tekmuje z mojo vztrajnostjo, ne maram. Običajno se giblje v diametralno nasprotni smeri tistega kamor moram. Želim. Ma ti to veš. Tudi v sanjah se soočam s konflikti med moram in hočem. Čudno. In višnjevo rdeča obleka?  Iz katerih časov? Nikoli je nisem videla na tebi … Razen tega se spomnim  nekaterih smeri iz sanj, smerokaza na cesti:«Calle apium. Calle delle saline.«  Tam naj bi šla, a ne vem, kje je? In kaj pomeni to srečanje

z napisanim? Ulice so tesno zbite … Ne poznam kraja … ne predmeta … ne človeka …

»Ne poznam tega kraja,« sem  govorila v snu in tiščala v odejo vsa zlomljena, zmedena …  in prebujena v občutek stiskanja, pritiska sesajoče množice in neprijetne senzacije, za katero ni mogoče najti besed.   »Poznaš, poznaš, tam si bila doma.« je rekla neznana oseba v višnjevi obleki …In ni bila ti.  Kaj to pomeni? Kdo je?

In budni možgani,  še vedo polni sanjskih figur, so se lagodno prilagajali in počasi sublimirale v nič jutra. Prebrali so: »Samozvanka si! Usurperka!«

To je pisalo na drugem smerokazu. Ne vem kaj to pomeni. Kaže, da tudi  možgani, kljub telesni prebujenosti, hočejo nazaj in prostor jemljejo budnosti! Oprosti moji zmedenosti. Obotavljajoče in težko jutro je za mano. Pozabila sem že, da sem prebedela pol noči in uro avtomatično poklopila. In da so se pojavili glasovi. Od daleč. Ne telefona.  Roka je ponovno impulzivno tresknila po plastično štrlečem  koščku. Obrnila sem se in hrepenela po sekundah tople postelje … jo užiti,  medtem, ko se je dušeča množica hotela  soočiti z mano!

»Nočem!« sem kričala, ko je potem pregnana iz moje sobe, polnila trg pod našim oknom in se stekala v stranske ulice. Polnila jih je s čudno govorico. Nisem razumela. Ne kaj delajo, ne kaj hočejo. Izgubljena sem bila. To zavedanje, da si v tuji množici, da te nihče ne razume in da nič ne razumeš, je izčrpavajoče. Uničujoče, veš, uničujoče … Nato, neki namigi od  nekje, zamegljeni, šepetajoče pripombe: »Kako ne razumeš? To je jezik tvojih prednikov … »Mojih prednikov?« sem spraševala. In res nekateri obrazi v množici so  postali prijazni, znani. Množica pa me ni pustila, da se prebijem do njih … če mi je uspevalo, in sem bila blizu, so spremenili obraz. Bila sem izgubljena. Včasih, ko sem bila že tik pred njimi, in se jih hotela dotakniti, so naenkrat izginili;  ali še huje, vsi, popolnoma vsi okoli mene, so v hipu postali enaki. In nisem več vedela koga iščem. Enaki, razumeš, kako naj najdeš karkoli iščeš, če je vse enako. Iskala sem rdečo obleko. Nič. Depresija. Jezna sem bila … razbijala bi, ko so se spreminjali v glave brez teles, v obrazne maske, v vesoljce. Oddaljevali so se moji predniki, za katere je sprva kazalo, da so vsi ob meni na zakletem trgu, da hočejo  biti z mano. Izginjali so v množici. Čeprav so sprva prijazno  gledali in je nekdo z dolgimi sivimi lasmi  zatulil: »Uročili so te. Višja sila. Nekdo. Plačilo za predpotopno slabo delo, si postala. Vračilo za dolg!«

Naenkrat so si podajali  šop rdečih tulipanov, povezanih z rdečim lepilnim trakom. In izginili v nič. Tema. Nato okrogla svetloba, ki je vrtela mene in glasove. Ko sem sledila smeri glasu, je utihnil in slišati ga je  bilo za mojih hrbtom, nad glavo, levi ali desno od mene, ali celo pod mano … Iz tal je prihajal glas, si misliš? Bilo me je strah. Besede: pričanje, krivo, po krivem, zapovedi, dogovor, prevara, zamolčanost, prikritost, zahrbtnost, zaštrigano, so se prebijale do mojih ušes, iz niča in nikoder …

Zbegana sem se trudila razumeti! Edino pridevnik  »zaštrigano«, mi je bil znan. Ko k nekemu dejstvu ne najdeš smisla, ko ni vidna povezava med dogodki in ne prepoznaš njihovega sosledja … Prehudo, pa saj to so sanje, in sporočale naj bi. Ničesar ne najdem, lastne uničenosti od zmesi navideznega dogajanja,  ki je trajalo le  kratek čas … Veš, kako je govorila nona. Ko je sanjala, je zjutraj povedala, kaj in kako se bo zgodilo. In kaj lahko  čakamo. Dobro ali nič dobrega! In smo čakali! Ona je verjela. Sanje so bile kot vremenska napoved. Če nekaj ni razumela, so prišle vmes štrige. Ker sicer bi  ona razumela. Ni druge. »Delajte dobro, se zgodi, lahko čez tristo let! Plačilo za slabo. V različnih oblikah. Kleli vas bodo en dan.«

Nisem razumela, ne tedaj, ne sedaj. Ničesar, nič ne razumem … Govorim in govorim … Ti kaj razumeš? Pogovarjam se s sliko na telefonu … »In brez pravega začetka in konca so te sanje, povzetek trpljenja, nemoči so.«

»Ah, ne jemlji tega preveč resno, sanje so sanje. Združijo vse kar je možno, morda so posledica, negotovosti, prošnje po pomoči, preživetih dni v čakanju izvidov.  Ne vem, ne vem! Morda je to vzrok? Izvidi! Služba! In vsi ti specialisti, ki mislijo, da vse vedo  … bulijo v papir in računalnik, ne, ne, človek jih ne zanima, le stanje, ki, ki, ki, ga oni lahko razumejo …« pove govoreča slika na drugi strani. Z otoka blizu Afriki.

»Ja morda imaš prav, včasih res dajejo vtis, kot da gledajo čudo, ki še vedno hodi, a po njihovi presoji in znanju ne bi smelo. In dvomim, vedno bolj, kako naj tiste lise v katere se tako pametno zazirajo in jih razlagajo, povedo, kaj in kdo sem jaz in potem še to večno stanje  hipotetičnosti … Ki tudi meji na sanje. Hipoteze ne  omogočajo preživetja … zlasti ne, ko se bolečine selijo in vztrajajo v telesu.

Nismo samo  soma, to vem … A, kaj naj s tem?« je pogovor zavil v križišče druge smeri, o soncu, ki je žgalo, o oljčnem olju, ki ga ne bo, o poletju, ki vztraja, o izpostavljenosti vseh nas nevidnim silam, in preizkušnjam, kaj bo? Kako bo?

»Mmm, je odgovarjala slika na telefonu, si popravila  razpete lase in rekla … ah morava končati,  na vratih zvoni, verjetno je dostava. Pa, pa.«

Glas in slika sta izginila. V hipu.

V kabinetu, sem vsa prežeta od navidezno stoletnih sanj, na knjižni polici brskam za sanjsko knjigo. S skodelico kave  na globoko v fotelju se bom zleknila, preverila in še knjigo simbolov, bom prelistala …

»Da vidim?«