Vile

Kdor še ni taval sam po gozdu in slišal zavijanja volkov, ki odmeva med debli, da njegovega izvora ni mogoče prav določiti, ne more razumeti prvinskega strahu, ki ga je takrat doživljal mladi Tibej. To je tiste vrste strah, zaradi katerega ti zastane srce, telo zalije hladen pot in noge se same po svoji volji prenehajo premikati in ni je sile, ki bi jih vnovič prepričala v hojo.

Glasno demonsko tuljenje volkov je donelo med golimi prepadnimi stenami, ki so kot nemi velikani v bledi mesečini bdeli nad smrekovim gozdom, ki je poraščal njih vznožje. Po bregovih so se vlačile razparane meglice, ki so se srebrno lesketale pod polno luno. Le nekaj njene svetlobe se je prebijalo skozi goste veje smrek in osvetljevalo pot tavajočemu mladeniču, ki je že ves dan izgubljen blodil med nerazločljivimi debli.

Tibej se je bil izgubil tistega popoldneva. S preostalimi hostarji se je vračal domov, ko mu je korak zastal in je izgubil svoje tovariše iz dogleda. Skušal je steči za njimi, a zdaj, ko je o tem premišljal, je spoznal, da je moral zgrešiti stezo, saj bi jih drugače moral dohiteti. Begal je med smrekami in skušal najti nekaj, kar bi ga spomnilo in pomirilo, da je tam že bil in bi mu pomagalo, da bi našel spet pravo pot. A bolj kot je iskal, bolj je zahajal v osrčje brezmejnega gozda, kamor ljudje niso pogosto potovali in tisti pa, ki jih je pot vseeno zanesla tja, bodisi iz takega ali drugačnega razloga, so se vrnili s strašljivimi zgodbami o stvareh, ki ljudem niso najbolj domače in z njimi raje nimajo opravkov.

Navkljub tuniki iz fino tkane volne, ki mu jo je stkala izvoljenka, je mraz tresel Tibejevo telo in groza, ki jo je prinesla temna noč, se je zažrla pod njegovo kožo. Tolažil se je vsaj s tem, da ni več čutil gladu, saj mu je strah skrčil želodec. Med hojo se je spotikal ob zahrbtne korenine, ki so silile iz zemlje, in nekajkrat je padel, da se je komajda ulovil z rokami, ki so bile že odrgnjene do krvi in rane so ga skelele.

Pod smrekami ni bilo podrastja. Debela plast odpadlih iglic je dušila njegove korake in ravno ta skrivnostna tišina, ki sta jo občasno nasilno prekinila volčje tuljenje in sovji skovik, je bila še najbolj strašljiva. Pogosto se je ustavil, prisluhnil samoti in se ozrl na vse strani. Čeprav ni nikogar videl, se je počutil, da ga nekdo ves čas neslišno spremlja in preži nanj. Kdaj se mu je zazdelo, da je v črnini videl še temnejši obris telesa, ki se je premikal med debli, a te misli je hitro pregnal, saj bi drugače padel v globok obup.

Mukoma se je opotekal naprej skozi hosto, ko je nenadoma zaslišal šibak zvok žuborenja. Zaustavil se je in pozorno prisluhnil. Da, prav gotovo je to bila voda in to ga je vzradostilo. Strah, ki ga je do tedaj tlačil, je nekoliko pojenjal in praznino, ki jo je pregnani strah zapustil, je napolnilo upanje. Sledil je šumu in kmalu je pred seboj zagledal majhen potoček, ki se je srebrno blesketal v mesečini. Naglo je stekel do njega in se vrgel na tla med praprot in z mehkim mahom poraslo kamenje. Sklenil je dlani, jih pomočil v hladno gorsko vodo in hlastoma pil.

Ko se je odžejal in izmil rane, je počepnil in razmislil. Odločil se je, da je najbolje, da sledi potoku. Ob njem je bilo svetlejše kot med smrekami in tako bo lažje hodil. In ker vsi potoki vodijo do neke večje reke, bo tako lažje odkril, kje je, če ji bo sledil.

Lažjega srca je tako hodil nekaj časa ob potoku navzdol ob njegovem toku, ko je v daljavi zaslišal slabotne človeške glasove, ki jih šum tekoče vode ni preglasil. So mar to bili gozdarji ali oglarji in je naletel na njihov tabor? Skoraj stekel je naprej, ne meneč se za prikrite korenike in majavo kamenje. Potok se je kmalu v slapu spustil čez skalni previs in tu se je mladenič ustavil, saj so bili glasovi že bolj razločni. Jezika ni prepoznal, kar ga je prestrašilo. Prav tako bi to lahko bili razbojniki, ki sredi gozda skrivajo svoj plen. A ko je bolje prisluhnil, je bil prepričan, da so glasovi ženski, saj so bili preveč prijetni in prijazni, da bi tako govorili možje med sabo. Skoraj nekaj očarljivega in mamljivega je bilo v teh glasovih in odločen je bil, da ugotovi njihov izvor, ne glede na morebitno nevarnost.

Prihulil se je in previdno pogledal preko skalnega previsa in med smrekami je uzrl svetlobo in temne obrise človeških teles.  Ljudje so bili od njega oddaljeni kvečjemu kakšnih sto sežnjev. Previdno in tiho se je spustil preko skal in prihuljen se je premikal od debla do debla čedalje bliže svetlobi, čeprav bi najraje kar stekel tja.

Ko je bil le še nekaj korakov oddaljen, je obstal kot prikovan. Česa takega še ni uzrlo njegovo oko in zbal se je, da gre zgolj za prikazen in da se njegov um igra igre z njim. Svetloba je prihajala iz široke gozde jase. Nad njo so lebdele številne sveče, ki so gorele v različnih pisanih barvah in jaso razsvetljevale kot toplo poletno sonce. Po bujni travi so tekale bosonoge mladenke, nekatere oblečene v dolge bele obleke  druge povsem gole. Sredi jase je na tleh s prekrižanimi nogami sedelo dekle in igralo na piščal, a njenega zvoka ni slišal, čeprav bi ga moral. V dolgih lanenih laseh je to dekle imelo venec spleten iz travniških rož in tak okras je sedaj opazil tudi na večini glav ostalih deklet.

In takrat se je zavedel, da to niso bila dekleta, temveč vile. Zasanjano jih je gledal in želel si je stopiti bližje, da bi jih še bolje videl, a kaj ko se je bal, da bi jih s tem pregnal in razblinil čar na tej jasi.

Vila v osredju je takrat odložila piščal in pogledala proti mladeniču, kot da bi že dolgo vedela kje se skriva.

»Ne boj se, človeški sin. Pridi sem,« je zaslišal prijazen in nežen glas, a vila ust ni odprla. Glas je obstajal zgolj v njegovi glavi.

Ni imel moči, da bi se uprl temu vabilu. Noge, kot da bi se premikale same od sebe, so ga ponesle proti jasi. Nekaj čarobnega je bilo v njenih besedah. Vile so se razmaknile in ga nasmejane sprejele medse. Obkrožile so ga in v glavi je ponovno zaslišal njihov glas, ki je bil tako mamljiv.

»Pleši z nami,« so ga prosile. A v prošnji je bilo obenem čutiti tudi ukaz, ki ga je fant bil primoran izvršiti. Tudi če bi se želel upreti, te moči ni premogel.

Objela ga je prva, vila blede polti z dolgimi in kodrastimi črnimi lasmi, in brez besed sta zaplesala na jasi. Njen dotik svilnate kože je bil hladen, a ne neprijeten. Vanj se je zastrmela s svojimi vijoličastimi očmi in mladenič pogleda ni mogel umakniti. Saj ga niti ni hotel. Kmalu ga je objela naslednja. Ta je imela lasi medeno zlate barve spletene v številne kite in svoje žametno golo telo je privila prav ob njega. Tudi ona se je vanj nepremično zazrla. Imela je oči smaragdno zelene barve z zlatim obročem okoli zenice. Hitro sta se vrtela preko jase in ko je vila za hip umaknila pogled, je mladenič pogledal na tla in videl, da lebdita nad tlemi.

Še mnogo vil je tisto noč plesalo z njim in zadnja ga je prijela za roke tista, ki je prej igrala na piščal. Zavrtela sta se in vse preostale vile so naredile krog okrog njiju. Takrat ga je vila močno objela in razprla tanke ustnice. Med njima sta se zasvetila dva tanka čekana, podobna kačjim strupnikom in ustnice si je obliznila z razcepljenim črnim jezikom. Z dlanjo je šla skozi njegove lase, sprva nežno in ljubeče, potem pa jih je grobo zagrabila in mu povlekla glavo nazaj. Zažrla se je v njegov razgaljen vrat, da je topla kri bušnila iz rane in oškropila njeno snežno belo obleko, da so se madeži škrlatno svetili v jasni svetlobi na jasi.

Ko se je naslednje jutro začelo beliti med nemimi debli prastarega gozda, so grofovi lovci, ki so pred sabo gonili divjad, na jasi med bujno travo naleteli na slečeno truplo mladeniča, ki je s spačenim nasmehom umrl v luži lastne krvi.