Vila ruj 5

  Zunaj se je plast megle držala oddaljenih topolov, ko je K. stala ob oknu in zrla v ravnino pred restavracijo. Onkraj hitre ceste se je vlekel kanal s črno vodo, potem pa vrsta topolov za njimi so se raztezale prazne temnorjave njive, ponekod bolj blede. Polna noči in ljubljenja se je premikala v bokih in čutila rahlo bolečino v vratu, ker je zaspala s povsnjeno glavo, čez njegovo roko. Gledal ga je na pol zagrnjenega, njegove belkaste kosmate prsi, bradico in zarjavelo kožo – res je skrbel, da je bil celo leto zarjavel. Takle, takle … ljubimec … No, pri svojih 65 letih je še … Si s čim pomaga, nisem videla. Čakaj, šel je v kopalnico, morda pa … Zdravnik je, bo že vedel. Je pa sladek, je … Nikoli ne bo povsem moj, nikoli, to vem. In takrat … K. dajva, dajva, poskusiva, potem greva … Pa nisva šla. Moj pokojni, pa … Samo še kdaj pa kidaj, na nedeljo, se je zrinil k meni, zadnja leta, dve ali tri, še to ne, redno je hodil k ljubici v hrvaško Istro. In me je žgalo, prekleto me je žgalo. Pa vseeno … Tale, glej si ga … Kako spi, Dvakrat sva se … No, no … Koliko časa bo to še trajalo. Vem, dokler ne bo dobil mlajše za te vragolije. O ja, kakšno si privošči, saj mi tega niti ne zamolči, ne. Zdaj, ko ve, da … Se me bo zdaj začel izogibati. Jezus, kaj se mi pripravlja, kaj se mi pripravlja, jo je zgubalo v skrb. In inšpektor, ki je to vodil, tisti z belimi brki, tisti, je že v pokoju, mladi pa, hja, pravijo, da ima oster razum, da je še enkrat preverjal vso dokumentacijo in da je izrazil sum, da bi pokojnik zares kar tako izginil, glede na to, da je imel toliko zvez in poznanstev ženskega spola. Zaslišana je bila tudi hrvaška ljubica, ni bilo nobenih povezav, ker ni imela samo njega v oskrbi, no … Moj Dino, vse si je izmislil, pa … Po svoje ima prav, če bi takrat šla, bi ljudje hitro sklepali, da sva se ga rešila, pobrala denar in šla. To pa rada verjamem, da bi bilo tako. Obljube, obljube … Ja, težka jesen bo, težka … Kovček, kovček, prekleti kovček. In on tam v kotu pod kamni ob grmovju ruja … On, on … Zmotil jo je šum rjuh. Dino se je prebudil in se razgalil. Klavrna podoba usihajoče moškosti ji je nadela nasmeh na lica. Nehote se je spomnila tržaškega ljubimca, mlajšega od Dina – Enrico, bančni uslužbenec, ki hoče starejše … Baraba, baraba … Ja, pa moram reči, da je … No, ne bi ta dva primerjala, vsak ima svoj stil.

      »O, že pokonci?« se je čudil Dino, hitro potegnil rjuho čezse, si poravnal blazino in se na pol usedel.

      »Že, že. Sem se že stuširala in čakam, da nama organiziraš zajtrk. Jaz bi, verjel ali ne, jajce na slanini, po ameriško in svež pomarančni sok, pa močno kavo, evo, to bi. Pa ti?« je bila zaupljivo sladka.

      »Jaz pa bi, no, recimo avokado, pršut, malo masla, malo, le za podlago, sok grenivke, oranžado, kavo, to bom naročil. Veš, dol bova morala v jedilnico. Tu ne strežejo v sobah, to ni hotel, to je restavraciji s prenočišči,« ji je pojasnjeval in se raztegoval. Potem pa je v tišino planil droben pisk njegovega mobilnika. Prevalil se je do nočne omarice, zaklonil ekran mobilnika in se ves skrčil. Odložil ga je, poiskal spodnjice, si jih hitro nadel, pa še črne nogavice, hlače in še do kopalnice s telefonom.»Neke sitnosti,« je tiho rekel.

      »Sitnosti, saj,« je rekla in si popravljala lase pred ogledalom. Vzela je puder, šminko, kremo in si dala opravka z dodatnim urejanjem.

      Dino je prišel nazaj sveže obrit, nadišavljen in v očeh mu je gorela nemirna svetloba. Slišala je, da se je z nekom pogovarjal, a ga ni hotela vprašati, kaj je moral takole zjutraj urejati, če ima cel vikend prost. Počakal je, da si je dokončno uredila obraz. Pobrala sta stvari, vmes komentirala zoprno vlago, ki se vleče iz furlanske ravnine in to samoto – do mesta je skoraj še petdeset kilometrov. Spotoma ji je razlagal, da bo moral popoldan nadomestiti mlado zdravnico, ki ji je zbolela hčerka – tako to je, kovačeva kobila je bila vedno bosa. Ni mu povsem verjela. Zatapljala se je v prinesen zajtrk in si mislila: Začelo se bo z dodatnimi dežurstvi, z odmikanjem … E moj Dino, stara lisica sem, ne boš me! Kar slutim, kako boš stisnil repek med noge in ajde, gremo. Beg od stare K, beg. In če bo treba, če bo prišlo vse na dan, bom povedala, bom! Kaj me je pa nagovarjal. In v tem zamisleku so jo ujele njegove napete oči za zlatimi očali.

      »Kaj premišljaš Ljubica?« jo je vprašal z malo priprtim glasom.

      »Kaj, kaj, saj veš, kaj me žre, no. Mislila sem, da sem že zadosti močna, da se vile rešim pa, saj vidiš, žre me,« je stesnjeno rekla in pomazal s kruhom ostanek maščobe.

      »No, zdaj bi bil čas, da te vozle presekaš. Skušal bom najti varianto, da te razvedrim. Kaj vem, bi šla na krajše potovanje, recimo v Švico, ki je tudi pozimi zanimiva. Z vlakom, recimo, tam to vse funkcionira. Smučala ne boš, to vem, ker nisi nikoli, ampak zanimivi kraji pa so. In tiste lepe pokrajine, smreke, gore, jezera, a, kaj praviš?« jo je skušal odvleči.

      »Ne, ne, ne pride v poštev. To jesen imam veliko dela s podjetjem, saj veš. Še vedno sem zagnana in hočem, da posli tečejo gladko. Saj veš, če nisi kar naprej na preži, te goljufajo, zdaj z nafto, zdaj črnimi prevozi, pa trgovina v Trstu. Ne, ne, do pomladi bo hudič. Pa še ta prodaja,« je rekla in se spet zaklenila v bled molk.

      »Joj no, denar, denar, denar,« je zavzdihnil Dino.

      »Pravi mi to očita, pravi,« mu je vrnila.

      »Saj ti ne. Hočem reči, da bo potrebno malo reorganizacije, če hočeš zvoziti ta problem brez golobjih psiholoških poškodb. So taktike, ki učinkujejo,« se je delal pametnega in besede zamašil z režnjem pršuta.

        »Ti in tvoje taktike. Ne skrbi zame, svojo bom izbrala in jo izpeljala. Če me ceniš, mi ne vsiljuj nasvetov, v katere, tak občutek imam, tudi sam ne verjameš, ker je to le neka psihološka, včasih celo psihiatrična teorija, ki je namenjena le goskam, ki slepo verjamejo v doktorje. Jaz ne!« je pribila.

      »Ti ne, ti ne. Jaz nisem zate zdravnik, jaz sem samo tvoj Dino,« se je cinično zasmejal.

      »Moj, ja,« je zavzdihnila in čutila tisto prikrito samoto, ki jo bo namesto šala ogrinjala na razsežni tržaški terasi.

      »Če želiš, se lahko še malo zapeljeva na okrog, ob dveh moram biti v šempetrski bolnici, na urgenci bom zamenjal kolegico, pa do sedmih zjutraj, do nedeljskega jutra. Bog pomagaj tako sem jih razvadil, da se kar zanesejo name, da včasih vskočim. No, saj plačajo, to že. Raje pa bi bil s tabo cel vikend. Sicer tokrat nisva tako načrtovala, naslednji pa že lahko, kaj?«

      »Ne vem, Dino. Malo miru bom rabila. Sama sem šla v to, sama moram to razvozlati. S sestro sem domenjena, da ji bom pomagala urediti ene papirje, nekaj ne gre skupaj z eno banko. Knjižbe so drugačne kot bi morale biti. Lahko da gre za administrativno napako, lahko pa da je kaj drugega. Financerji hočejo imeti vse čisto. Pri nas je drugače, drug sistem, deloma je evropski, drugo pa. Italija je tako birokratska, bog se usmili. Še dobro, da imam podjetje registrirano v Sežani, da tam urejam vse, kar je treba. Pa kaj bi ti o tem govorila, ti imaš svoje skrbi, jaz svoje. Ne, naslednji vikend bom s sestro,« je bila odločna.

      »Hotel sem ti samo ponuditi oporo, saj veš,« je bil mehak, s prepletenimi prsti v podbradju in z nagnjeno glavo v desno.

      »Če te bom rabila, te bom poklicala, prav,« se ni dala prepričati.

      »No prav. Grem poravnat račun. Lahko se potem odpraviva v Trst,« je bil Dino spet ves napet.

      Gospa K. je spokojena sedela na terasi, odeta v debelejši kopalni plašč in srkala metin čaj. Imela je navado, da je tik pred nočjo pila tak čaj na terasi in gledal, kako se v mestu in pristanišču prižigajo luči. Za trenutek je podržala skodelico, da se je še zadnji pramen oktobrskega sonca ulovil v steber pare. Tudi na naši terasi je bilo tako, čaj popoldan, poleti kava, limonada, revije … Zdaj bo pa vse prodano, če bo. Ne da mi miru, kovček. Včeraj sem bila gor, pregledala omare, vzdignila tepih, nič. Dino pa mi je rekel, pa kako ostro, da on nima s tem nič več. Kako nima, kako nima … In da ne bo prišel na čaj, ker da ima nujno pot v Ljubljano. Kar naenkrat hodi večkrat v Ljubljano. Ima novo? Ponoči nisem spala, pa sem premišljala, kaj pa če bi šla lepo na policijo in vse priznala. Kaj bi se zgodilo. Najprej bi seveda bila ob vso dediščino, imetje bi zamrznili, potem zaslišanja in Dino … On me je nagovarjal, on, mi je slikal beg od tega, od papirjev, od urejanja dokumentacije, od prepirov s šoferji. Madona, da bi šla. A kar tako. Ne, ne, nič ne bodo našli, nič. Če bodo podirali strop, bodo. Pa če bi poklicala bodočega lastnika in mu svetovala da … Ko bo enkrat prodano, se ne bom več imela pravice vtikati, ne. Zagrebla bi rada to, zagrebla, kot sem mojega … jo je stisnilo, da ji je roka pošteno zatrepetala in je nekaj zelenkastega čaja pljusnilo čez pozlačen rob skodelice na krožniček, kjer se je kapljica kmalu razlezla v zelenkasto packo. Zdaj je že skoraj, joj … Kaj bom naredila za prvi november. Tako rada bi vsaj malo postala tam ob njem, ob ruju … Nobeno leto mu nisem prižgala sveče, nobeno. Pa je bil tako … Na začetku, ja … Ko me je osvojil, prva leta zakona, o … Živelo se je, gostilne, pojedine, potovanja, obleke po naročilu, čevlji iz Milana, zdaj … Toliko je bilo vsega … Znal je služit denar. In ko je z motorjem šel … rdeč šal, jaz pa zadaj, o … Kakšne vožnje so to bile čez Kras, kakšne … In potem se je vse tako končalo … Tista noč, mali curek krvi, po bradi, zevajoča usta – takoj sem vedela, da je konec. Dino je bil v trenutku pri meni. Ne vem, kaj me je gnalo v spalnico, ob pol dveh zjutraj, natančno vem, pol dveh … In dihanja ni bilo, ni bilo njegovega glasnega smrčanja z odprtimi usti. Potem pa vreča, apno, noč, tišina … Jaz in Dino … Že deseto leto …

Ko sem bila tam zgoraj, me je soseda vprašala, tista oddaljena, novo hišo imajo, menda imata z možem v najemu neki lokal nekje na krasu – soseka novih bogatašev ratuje. Pa me je spraševala, če je vila že prodana in take. Razložila sem ji, da je v prodaji, da je predkupna pogodba že sklenjena, več pa ji nisem hotela povedati, babi fibrbčni, grozljivo pobarvani in umetna blondinka. Takrat pred leti, sta še gradila … Vem, da je izginotje ponudilo veliko ugibanj, pa je kar obveljal trač, da je najbrž odšel  z ljubico, ali pa so ga pospravili in je v kakšnem breznu, ker da je bil velikokrat v igralnicah in so sumili na morebitne dolgove, pa tudi, da se je najbrž ukvarjal s sumljivimi posli in so ga tekmeci spravili – take krožijo po soseski in mestu. Mi povejo, mi. Najemnik našega gozda in travnika mi pove, ja. Briga me, skrivnost bo šla z mano. Čakaj, pokličem Dina … številka trenutno ni dosegljiva, pokličite kasneje. Kaj za boga je pa zdaj to!? Vedno je imel telefon vključen, vsaj tistega, s katerim sva bila na zvezi. Vem, da ima tri številke, pa … Tudi druga, samo tajnica … ne, ne, ne bom mu puščala sporočil na tisti drugi telefon, Tako sva dogovorjena. Pa kaj je zdaj to … Dobro, lahko da je na kakšnem predavanju in je telefon izključil. Poskusila bom po osmi zvečer. Oh, te skrbi. Kovček, kovček, kovček, rjav … In dokumenti, ključi, kondomi, ustna vodica … Čaj se je začel ohlajati in temneti. Gledala je temno zelenilo, ki je prehajalo v rjavo zgoščenost. Spila je preostanek in skodelico, zelo dragoceno, položila na srebrn pladenj. Sonce je že odplulo onkraj pristanišča, med črne hiše so zacvetevale oranžne in zelene luči, pa tiste nove razbeljene in sikajoče v mrak. Čutila je, da v noge prezeba. Šla je v dnevno sobo in zaprla steklena vrata na teraso. Noč bo težka, si je šepnila. Živčno je preklapljala televizijske kanale, a ni našla nič ustreznega. Komaj je čakala, da bi bila ura osem, ob taki uri si je dovolila klic in se je vedno odzval. Vmes je poklicala sestro in ji zaupala, da je danes na psu, da je bila spet na Krasu in da ne zmore več. Da je vsa bolna, ko gre gor, da mora vilo čim prej oddati, da bo tega konec. Sestra jo je tolažila in ji predlagala, da bi šli na dobo pico, ker da danes ni še nič poštenega jedla. Pa je rekla, da ne, da bo počasi začela z dieto, ker da je ultrazvok pokazal, da ima žolčne kamne,  za zdaj asimptomatske, da pa se to lahko hitro sprevrže v težavo. Ni ji pa povedala, da se ji Dino, prvič, v teh letih ne oglasi. In sestra ji je začela razlagati, da je bil v trgovino danes fin gospod, z belimi brki, ki je hotel kupiti kavni komplet, ženi, za šestdeseti rojstni dan. Klepetal da sta o Krasu, o lepi jeseni, pa take. In potem da jo je spraševal, od kod in tako. Pa da je omenjal, da ve, kako in kaj je bilo v vili Lavanda, da je tragično vse skupaj in da je zdaj na prodaj. In da je govoril, kaj vse so si ljudje izmišljali, pač mestni trači. Ni pa hotel zaupati s čim se je ukvarjal, ne. Z belimi brki, se je K. zamišljala. Da to ni upokojeni inšpektor … Inšpektor J. Že takrat je imel bele brke, bele obrvi, čakaj, šestdeset let … Njemu jih je zdaj potemtakem 75 let, ja … On, pa ravno k moji sestri … Samo da … Pa menda ja ne … Preiskava je bila zaključena, dokumente imam. Kaj pa veš, lahko, da je bilo vse formalno zaključeno, vohljajo pa naprej, ker jim je kdo tako naročil. O Madona, no … Zmešalo se mi bo, zmešalo … Inšpektor J. Dobro, lahko je naključno prišel v, no, zdaj bom rekla našo trgovino, ker smo eksperti za porcelan, to že. In kavni kompleti so res nekaj posebnega, dragi, ampak lepi. Mogoče je to le naključje, mogoče pa … Vidiš, to sem pa pozabila vprašati advokata, kdaj zastara pri nas v Sloveniji tak reč. Če je sodišče izdalo dokument, da je pokojni, dokončno pogrešan in pokojni, potem … Joj, joj, beli brki. O, spomnim se tistega dolgega razgovora, kar naprej si je gladil bele brke, udarjal s svinčnikom po mizi, prelagal nogi in me spraševal: Greva od začetka. Zvečer ste šli v tisto pomožno spalnico, ker ste imeli gripo. Doktor Dino je potrdil, ker je on vaš družinski zdravnik. Ni skrivnost, da smo tudi njega zaslišali, se razume. V zapisniku piše, da ste šli v svojo sobo okrog pol desetih, drži? Pa sem mu pokimala in je zahteval, da se jasno in glasno opredeljujem, da kimanja ne more navesti v zapisnik preiskave. In potem, kaj sem brala, do kdaj … In zakaj smo javili, da ga ni, šele po, skoraj tridesetih urah. Izginil je iz četrtka na petek, deževen, in malo meglen večer, nenavaden za kras. Pa sem rekla, da je imel navado včasih kar oditi in se mi je javil šele pozno zvečer, če je šel kam daleč. Zato da nisem zganjala panike, v petek zvečer ga ni bilo, v soboto zjutraj tudi še ne, potem pa sem klicarila, pa je bila številka nedosegljiva. Nikoli ni ugašal telefona, tudi to bi bil znak, da je vse v redu, ker pa ni bilo odziva vse do devete zjutraj, sem pač šla na policijo in prijavila. Tudi zaradi bolezni sem bila še bolj panična, nisem še povsem okrevala po gripi. Dino to lahko potrdi. In prav ta prostodušni Dino, to ga je zmotilo, napel je košate obrvi in me vprašal: Pa vam je Dino, mislim doktor Dino, več kot zdravnik. In sem mu priznala, da sva dobra zaupna prijatelja. In še je spraševal. Kaj ste počeli potem ponoči, tisto noč. Rekli ste, da ste zaspali pozno, okrog enih, ne. No, vročina je proti jutru popustila, zdravila ste jemali po predpisani shemi, v petek ste preždeli nad papirji v pisarni spodaj, oddali ste nekaj računov, kar smo ugotovili, preverili smo vse vaše računalniške dejavnosti, tak je pač protokol preiskave. Za vas je bil to še en njegov skok, kaj? In se mu mogla pritrditi. In še je vrtal. Pa kljub temu, kolikokrat ste poskusili poklicat? In sem res sem, kar sva se z Dinom tako dogovorila, če bi preiskovali moj telefon. In sem mu odgovorila: Parkrat, kaj vem, ne vem točno. Vam bom jaz povedal, osemkrat, osemkrat ste ga poklicali, nazadnje okrog desetih zvečer. Telefon je bil vseskozi nem. Nobena lokacija ga ni zasledila, kar je zelo čudno. Popolno izginotje. Zdaj bova prešla na vprašanje intimnega življenja. Koliko čas nista več, mislim nista v isti spalnici. Pa sem kar ustrelila, dve leti. In je rekel: Gospa, se opravičujem, ampak tak je potek preiskave. Moramo raziskati vse vzgibe, vse okoliščine. To, da je imel izvenzakonska razmerja, to smo že dognali in identificirali, je možato rekel, kako ga vidim. Prti tem si je spet šel čez bele brke in dolgo držal prst pod nosom, dolgo je razmišljal, potem pa vprašal: Ste osebno poznali katero od njegovih ljubic. Nisem, sem mu ogorčeno odgovorila. Vedeli pa ste zanje, kaj? Kar ni odnehal. Vedela, sem ja, saj jih ni skrival. Zadnje čase je bila najbolj vroča tista Hrvatica. Pa me je pogledal s privoščljivim nasmeškom, pokvarjenec stari. Smo jo že zaslišali, podrobnosti ne bom navajal, ker je to v interesu preiskave. Kakšna je bila potem noč iz petka na soboto. Najprej nič, sem mu pojasnila, ker je včasih poslal SMS tudi ponoči. Ponoči, okrog treh pa nisem več vzdržala, vzela sem dormicum in zaspala, do osme, zjutraj pa, saj veste, šla sem na policijsko postajo. Ja, sledi avta so bile na pesku, na asfaltu jih nismo mogli dokazati, ker je ponoči rahlo deževalo. In od tam naprej je vse samo ugibanje. Nobena kamera ni zabeležila malega terenca, na nobene bencinskem servisu, na nobeni avtocesti. To nam daje misliti. Zato sklepam, da do rezultatov ne bomo prišli prav kmalu. Če je izbiral samo lokalne ceste, potem je težav še večja. Neki indici so šli tudi v to smer, ker smo zvedeli, da je močno prijateljeval z mlajšo študentko v Ilirski Bistrici. Tudi ona je bila zaslišana, žal pa je nemogoče, da bi šel z njo, ker je trenutno v Mariboru, pri svojem fantu. Toliko o tem. Hišna preiskava je dokazal, da je bil v tisti noči še doma, da je zvečer bil v kopalnici, kar ste potrdili, potem pa se je očitno ponoči odpravil. Natančne ure nismo dognali, ker je to težko, veste. Vi ste pa tisto noč globoko spali, ker vam je zdravilo za zbijanje vročine dalo spanec. To je potrdil tudi zdravnik, vaš prijatelj doktor Dino. Predpisal vam je lajšalo za bolečine v sinusih, antibiotike, zaradi možne okužbe tudi z bakterijami, kar so potrdili tudi krvni tresti, ki ste jih dopoldan naredili v zdravstvenem domu. Prejšnji večer vam je samo omenjal, da bo moral v kratkem na pot, ni pa povedal, kakšno in kam. Potem vam je namignil, da bo v nedeljo doma, in da če boste zadosti pri močeh, da vas nekam odpelje na močno kosilo, da vas postavi pokonci. To vam je dopoldan zagotavljal tudi po telefonu, ta pogovor imamo, žal, tako to je. Gremo v detajle gospa, tako to je. Bodite brez skrbi, vse je v okviru zakonodaje in vse je v smislu zaščite obeh vpletenih. Javnost o tem ne bo obveščena, dokler nimamo trdnih dokazov, kako in kaj. Za zdaj lahko operiram samo z domnevami, je rekel, se naslonil nazaj in končno odložil svinčnik. In potem je začel, spet in spet. Kam je hodil ob vikendih. Igralnice, največkrat igralnice, ali pa zaprte družbe, kjer so igrali poker za čedne vsote. Dobro, to smo zaznali, vemo, preganjamo, kolikor se da, a je meja med privatnim in javnim zakonsko ohlapno opredeljena, je še rekel in spet prijel svinčnik. Nekaj si je zapisal. In takrat sem dobila občutek, kakor da sem spet pri psihiatru, kot pred leti, ko sem prvič ugotovila, da me vara … Ja, ja tisti pogovor, beli brki, ja … In je nadaljeval: Veste, hišna preiskava je dokazala samo to, da je možakar bil doma, da je šel. Odtisi, ki bi dokazali, da je šel tisto noč po preprogah, niso bili več možni, ker ste naročili sesanje preprog že v petek popoldan, tako kot vsak teden – tudi to smo preverili pri čistilnem servisu. Počistili so preproge v dnevni sobi in na stopnišču – vsak petek popoldan ste jih naročali, med peto in osmo uro. Ob sobotah vam je kopalnico očistila gospa iz soseščine, pa kuhinjo in obrisal prah in posesala obe spalnici, kabinet in pisarno. Preverili smo tudi njo – ničesar sumljivega ni opazila, vse je počistila kot vedno. Dal sem preiskati okolico hiše, nič nenavadnega, v kotu vrta je bil renoviran suhozidni zid, pomagal je doktor Dino, ki je ljubiteljski suhozidni mojster. Vidite, vse smo preverili, prav vse. Moram pa priznati, da so zidovi dr Dina res stara kraška tradicija. Svoje posestvo je zgledno opremil z njimi in tudi vaš vrt je zdaj dobil dokončno obliko. Preveril sem, niso več dopustni posegi, zdaj je v aktih o urejanju krajine. Ne bodite zmedeni, nismo iskali trupla, če to mislite. Iskali smo sledi dodatnih vozil, to smo iskali. Izkušnje imamo draga gospa, izkušnje. Nam nič ne uide, je še rekel ni se delal možatega, popravil si je suknjič in spet pogladil brke. Beli brki, beli brki usode. Pa zakaj mi je morala to povedat, zdaj pa to, ti beli brki. Prepričana sem, da je to bil inšpektor J. Vem, da je naslednje leto zadevo predal mlajšemu, ta me je še enkrat poklical na zaslišanje, bolj formalno, a je spraševal neumnosti. Če vem, kje vse je pokojni hodil zadnja leta, če vem, koliko je zaigral denarja, če vem, koliko prijateljev je imel in s kom je bil sprt. Noro, res. Zadnji dve leti nisem vedela skoraj nič, ne kam je šel, ne s kom se je zares družil, nič. Med nama je bil molk. Občasno je preverjal račune, plače šoferjev, račune za gorivo, finance nasploh. Prevzemal je kašno daljšo furo, to še vedno. Ob nedeljah sva hodila na kosila v restavracije, raziskovala sva jih, Istra, Dolenjska … To še, da sva dajala videz zakoncev, se mi zdi. Ampak ta mladi, ta črnolasec, ta je bil kar naprej na preži, češ, da je izginotje nedefinirano, da je še vedno v mednarodnih poizvedovanjih, da je zagotovo nekje še živ. Pa sem mu omenjala, da je to zelo čudno, ker je njegov račun še vedno nedotaknjen, sicer zablokiran od sodišča, dokler se ne pojavi in se izkaže, da je živ. Pa je odnehal. Nazadnje mi je sporočil, da bo še enkrat pregledal vse njegove stike in po možnosti še koga zaslišal. Pa je vse potihnilo. Tišina, potem je bila moreča tišina. Bolela me je ta tišina. Dino je bil še dvakrat zaslišan, on zna govoriti, njemu dela logika. Vse je tako naštudiral, sledi, telefon, ja, telefon, nesel ga je do ceste in tam iztaknil baterijo, mislim uničil ga je. Ker mi je govoril, da znajo izslediti, do kje je bil še dosegljiv, potem pa nič več. In tisti mladi, me je spraševal, če sem opazila, koliko perila je vzel seboj, če … Norec, mar sem mu jaz štela gate. Nisem, cunje sva prala, kadar sva pač prala, potem pa v sušilni stroj in … Ja kar je bilo fine robe je peglala pomočnica, dvakrat na teden, če je bilo treba. O, smo živeli, smo. No ja, saj še. Perilo mi pere Kitajka, zlika … Kam smo prišli, kam. Včasih so bile služkinje Slovenke, zdaj pa tudi že Kitajke, ej, ej, je gospo K. vznemirjalo.