Vila ruj 4

V restavraciji so prevladovale zelene in modre luči, nekaj nežno rumenih je sijalo v oddaljenih separejih. Mrmranja so se kopičila, natakarji so diskretno prevažali vozičke, tu in tam zvonili s kozarci. Dino se je ustavil, prijel gospo K. za laket in ji šepnil: »Dragica separe številka 16 sem rezerviral za naju in tudi sobo številka 16. Tak red je tu, da vsaki sobi pripada separe. Z neko ihto ga je oplazila, ni bila navajena, da se drugi odločajo namesto nje.

       »Pa si me kaj vprašal, če imam v načrtih prenočitev?« je živahno glasneje zamrmrala, pri tem pa kazala tisti strog utrujen obraz, poln senc preteklosti.

      »No, saj sva rekla, da bova, ko boš … Obljubil sem ti. O tem sva se takrat strinjala, ne?« jo je Dino umirjal in ji pomagal, da je sedla na zeleno oblazinjen polkrog v separeju. Odložila je torbico, globoko zavzdihnila, zamižala, sklonila glavo naprej, da so se ji podbradki nabrali v simetrične bele gube. Medla rumena luč jo je naredila za groteskno soho nekega očitanja.

      »Dino, moraš razumeti. Hoja v vilo me izmuči. Sedmo leto teče, pa …« je zamolknila in še naprej sklonjena nad brezhiben pogrinjek venela v bolečini.

      »Ljubica, vem. Razumem, razumem. Misliš, da jaz nisem imel očitanj. Ampak situacija je pač bila taka. Sama veš, da je bilo veliko na kocki. In prevzamem krivdo, ker nisva odšla od vsega, tako kot sva načrtovala. Preprosto ni bilo mogoče. Ko sem vse premislil, sem po logiki doumel, da če bi v drugem letu odšla, bi bilo zelo sumljivo, če tudi bi bil njegov osebni račun nedotaknjen še naslednje leta. Sama veš, da je bil račun podjetja povsem nekaj drugega, zato je šlo. No, potem si šla v Trst, jaz sem dobil koncesijo in občasno dežuram na urgenci v bolnici. Zdaj sva, kjer sva. Imava svoja shajanja, svoje sladke ure, imava drug drugega in to je najin zaklad,« je bil Dino nenavadno zgovoren.

      »Dino, težko ti priznam, da … Daj no, naroči že kaj močnega, da me ne pobere, še preden pride kaj dobrega na mizo. A je to tista restavracija s prenočišči, kjer strežejo pravi zrezek, tak, kaj vem …« je nenadoma vzdignila glavo. Teža dne se je počasi razkadila, na obrazu je mrlela rumena luč, v modrih očeh se je odzrcalilo živalsko poželenje po jedi – s hrano je ubijala v sebi vso grenkobo minulosti.

      »Ja, to je ta. Kolega Igor mi jo je predlagal, kirurg. On sem vozi svojo Tanjo, veš,« je hudomušno pripomnil.

      »Ja, ja vsi ste enaki, vsi. Samo žene ne, kaj. Žena naj bo rezerva. No ja, sama sem si tudi privoščila, sem. No pomahaj, naj pridejo s predlogi,« je bila nenadoma sproščeno ukazovalna.

      »Pa bi znameniti zrezek, s krompirčkom in zelenjavna plošča, artičoke, olive, korenček, radič, olivno olje, za predjed gorgonzola in pršut, pa buteljka vina, potem k zrezku pa druga z rdečim vinom, na koncu še hišna torta, kava, pravi konjak, pa še kaj, če boš želela. Bi tako šlo,« je bil Dino ves navit.

      »No, gorgonzola, pršut, dodaj še nekaj črnih oliv, te imam rada, pa nekaj vloženih artičok – saj si rekel, da spodbujajo jetra, da potem pridno presnavljajo, kar pride še na mizo,« se je odtajala.

      »Prav, domenjeno,« je vehementno rekel in pomahal natakarju, ki je v brezhibnih črnih hlačah, v beli srajci in z rdečim metuljčkom drsel mimo po preprogi. Ustavil si je, izvlekel beležnico in čakal. K. je pomislila: tu so še staromodni, nobenih pametnih naprav. Najbrž pa se že lahko plačuje s telefonom, bomo videli. Natakar se je priklonil in odrinil voziček, da je malo zvenknilo.

      K. je dolgo vrtela vino v kozarcu, ga ovohala, potem pa naredila dolg požirek, pocmokala in rekla:

      »Sadna nota, dobro si izbral.«

      »Hvala« je Dino pomignil, si popravil pozlačen okvir očal in z vilicami nabodel lep kos pršuta, ga podržal proti luči, da je rdeče zažarel in ga teatralno nesel k ustom.

      »Veš, tisti, no kandidat, je računalničar. Misli zelo resno, mlad, no, pri štiridesetih, misli dol iz Ljubljane preseliti sedež podjetja. Računalniški programi in to. Pa še izvoljenko ima, nista še poročena. Baje slika in to. Si kar predstavljam mlado damo na terasi,« je K. mlahavo govorila in mlela pršut in gorgonzolo.

      »Potem je odločitev že skoraj potrjena. Mislim predpogodba in to, sta uredila, kaj?« je Dino vprašal.

      »Sva,« je prikimala.

      »In kakšen bo načrt praznjenja?« je postajal Dino hladen.

      »Takole, do novega leta bi šli ven vsi pomembni kosi pohištva, potem pa še drugo. Veš, kaj me najbolj skrbi?« je zabolščala vanj.

      »Kaj?«

      »Kam sva dala kovček in torbico z njegovimi dokumenti. Ti si mi omenjal, da si jo skril, dobro skril na podstrešju, kjer še ni betonske plošče. Tam so samo deske na debelih tramovih, spodaj pa še en lesen strop, dvojni tramovi, veliko prostora. Ne vem, kam hudiča si dal tisti kovček. Takrat si mi rekel, da si ga dobro skril. Misliš, da si upam kar sama razmetavati celo podstrešje, da bi ga našla in uničila. To me tako prekleto skrbi,« je pripila in jezno zapičila vilico v preostanek gorgonzole.

      »Ah, daj no, daj no. Čakaj, da pomislim, podstrešje, podstrešje, soba, samo ena soba … Pa veš, da ne vem več dobro, kam sem ga … Čakaj, pod omaro … Ne, ne omare nisem premikal, tepihi, hja … Pa res ne vem. Tako hitro je bilo. Ti si hotela, da tisto obdržiš, misleč, da bi za sodnijo … Ne vem, kaj si imela v mislih, rekla si, da tistega ne bova sežgala v centralni kurjavi. Vse drugo, kamenje nad grobom, grmovje, vse drugo je bilo brezhibno. Avto je šel na tovornjak, ta pa ga je odpeljal na hrvaško in v predelavo – saj veš, znajo to, znajo. No plačal sem dva tisoč evrov za tisto akcijo. Truplo pa, med drugo in tretjo uro je bilo, saj veš, ko si me poklicala … No, tam ga niso iskali. Še cel mesec sem trepetal, ker sem imel za tisto noč trden alibi, bil sem dežuren na urgenci. Osebju sem rekel, da grem za eno urico na zrak, da se mi spi, če bo nuja naj me pokličejo. Torba, tvoj mali poslovni rjav kovček, hja, hudiča no. Če me ubiješ, se ne spomnim, kje sem ga na podstrešju skril, res ne. Zavedam se resnosti tega. Če bo Ljubljančan stavil ploščo, bodo tisto podirali, mogoče bodo samo radovedno pogledali in odvrgli na odpad, če pa ga odprejo, prebrskajo in nesejo na policijo, potem sva v zosu,« je Dino mrakobno rekel.

      »Pa če bi šla v iskalno akcijo, recimo naslednji vikend?« je gospa K. zavzdihnila.

      »Naslednji vikend, ne bo šlo. Hčerki sem obljubil, da jo peljem v Bohinj. Samo še zagovor diplome ima, čaka na termin. Še letos bo. Pravi, da bo takoj vpisala magisterij. Hoče biti pulmologinja. Navdih je dobila, ko je videla, kako je Korona ljudi zdelovala. Bolj kot sem ji govoril, da je to dolgotrajen proces, da, ah,« je Dino odmahnil z roko.

      »Saj bi lahko v tednu. Bi si že vzel dve uri časa. Moral bi  ga poiskati, moral, in uničiti. Vse je tam, vozniško, ključi tovornjaka, ta novega mercedesa, pa dokumenti, potni list osebna, bančne kartice, vse, njegova mala potovalna torbica, vedno pripravljena, tudi kondomi, tudi, pa viagra, pa …« je vzdihnila.

    »Ne zganjaj patetike. Takole bova zastavila, drug teden bom imel čas. Lahko skupaj preiščeva podstrešje, če prav se mi zdi, da si potem dala še nekaj kosov pohištva prenesti gor, kaj?« se je Dino skušal odmakniti od problema. Umikal se je v senco, mala bela bradica se je iskrila z roba svetlobe.

      »Ja, v sobo so nesli eno omaro, ja, pa še nekaj starih preprog, dve iz njegove sobe, polita s kavo … Pa, še … o ja, še. Sosed, tisti, ki malo kmetuje, tisti je pomagal. S sinom sta nesla gor nekaj stvari, lani že, ne še pred lani, ja. Potem sem pa bolj malo hodila. In kako ne veš, kam si dal, kako ne veš,« je bila K. vsa toga.

      Premolk je zdrobil natakar, ki je pripeljal pribor in popravil pogrinjek. Za njim je prišel drugi z vozičkom z glavno jedjo. Dino je gostobesedil o odlični kuhinji in o hrani, ki da nahrani živce. Po slaščici, sladoled, prelit z vročimi višnjami, sta se spet vrnila k podstrešju.

      »Potem sva dogovorjen, naslednji teden greva v vilo in pogledava, kako in kaj, a?« je K. spet zaobrnila pogovor po kratkem premolku, ko si je Dino oddihoval ob kozarcu rdečega vina, primernega za vse, kar je pojedel. Namrščil je bele obrvi, se popraskal po ščetinju podbradka in momljaje rekel:

      »Ja, lahko kar rečeva. V torek pridi v Sežano in greva. Domenila se bova kar pred Vilo, oziroma, bolje v njej. Jaz bom šel z zdravniško torbo, če bi kateri zijalast sosed kaj ogledoval. Tako bova naredila, kaj?« se je vdal njenemu vztrajnemu prepričevanju, vedoč, da je popolnoma pozabil, kam je v tisti nori noči res vtaknil tisti prekleti rjav mali kovček z dokumenti. Vse je bilo tako na hitro. truplo, potem sežiganje, potem, ja, ja. Pa kamenje, pa apno, pa … Posul sem ga z apnom, stresala nekaj vreč zemlje, čez pa kamenje in ostal je v črni vreči … Mrtev, dokončen …

      »No, na to se pije,« je K. zavzdihnila in prijela kozarec, zdaj že malo bolj vedre volje, skoraj takšne kot včasih, ko sta se dobivala v drugih hotelih in motelih.

      »Bova naročila butelkjico za v sobo in mineralno vodo?« je Dino vprašal in že malo omotnjen skušal ujeti ritem živahnosti.

      »Če ne bo preveč,« jo je zaskrbelo.

      »Daj no, oba imava visoke fiziološke meje,« se je Dino zahahljal in se v hipu zresnil – zasekala ga je misel. V kaj sem se hudiča zapletel s to, to, to pogoltno babo. Za seks je odlična, za partnerstvo, katastrofa … In če … Podstrešje. Kaj si nor, da bi tam premetaval stvari, kaj pa veš … Prah, mišji iztrebki, ne, ne … Kako se bom tega rešil!?

      »Ja, ja, vi zdravniki. Učite eno, delate drugo, tako to je. Ti, pa če bi v dokončno pogodbo, ah nič,« je k odmahnila z roko.

      »Kaj si imela v mislih,« se je Dino Nagnil daleč naprej pod krog rumene luči.

      »Za vrt imava garancijo. Dosegel si, da je v prostorskih aktih tak kot je, da se ga ne sme spreminjati, razen vzdrževalnih del. Kaj pa če bi tudi za vilo sprejeli akt, da s sme renovirati na način, ki bi bil predviden od spomeniškega varstva – imajo jo v registru. Saj veš, imeli smo velike probleme z okni, fasada je morala biti obnovljena po njihovih standardih, streha prekrita s soglasjem. Če bi dali še zgornjo ploščo, bi uničili originalne nosilne lesene konstrukcije, to sem mislila. Zavedam se, da bi bodočemu lastniku na ta način onemogočila voljo do lastne organizacije notranjih prostorov, ampak …« se je zamišljeno ustavila.

      »No, nemogoče ni, pa …« je Dino pomolčala in na hitro spil preostanek vina.

      »Kaj?«

      »Veš, to bi zakompliciralo prodajo, vsaj zdaj, ko je gospod bil na ogledu. To bi morala narediti pred ogledom. Vem pa, da si že pošteno živčna in bi se vile rada čim prej rešila. Šaro bo verjetno dal odpeljati na smetišče, če pa bi … Ja klinca no, se najdejo norci, ki bi nesli kovček z dokumenti na policijo. Mogoče pa tudi ne, kaj pa veš. In vprašanje je, če bi ga sploh našli. Kolikor se jaz spoznam na tehnologijo renoviranja, gre vse na grobo; zrušijo, na kup zrinejo in nalagajo in odpeljejo. Videl sem že to, pri kolegu, ki je kupil staro hišo. Podrli so strope skopaj s preostalo šaro. Za malim bagrom so zajemali in nalagali. No pri vas, bi najbrž najprej zrinili na balkon, od tam pa na tovornjak. Ja no, bova pač najprej preiskala, potem se bova pa odločala,« je Dino zaključil.

      »Veš, trapa sem bila, da sem tiste dokumente hotele obdržati, vem,« je K. bila spet na robu joka. Šobila se je, si prislanjala kozarec, roka se ji je rahlo tresla.

      »Po toči zvoniti,« se je Dino hahljavo razrahljal.

      »Če bi takrat res šla, pa so te bile same debele obljube, same obljube,« je spet zastavila nervozen pomenek.

      »Lubica, dajva si že nekrat mir s to preteklostjo, no. Sama veš, da se je situacija obrnila, dobil sem koncesijo in to. Pa tudi ti nisi bila več prepričana, da hočeš iz teh krajev. Po tistem sva bila pač oba v mineštri, no. Tablete si mu ti dajala, ne jaz. Jaz sem ti samo napovedal, kakšen scenarij se lahko zgodi, in se je. Malo po malo, krvavenje, če poči ena sama mala žilica, ker je bil nagnjen k kapi, družinska obremenjenost, stresno življenje in to. Sam sem mu predpisal ta zdravila pa še vsa druga, za uravnavanje sladkorja, za pritisk in to. Potem se je pač zgodilo. In kot zdravnik vem, da bi obdukcija razkrila toksične doze zdravil za redčenje krvi – samomor bi bil zagotovo izključen. Zapleteno je bilo. In da nisem šel vstran, je razlog tudi v tem, da sem poznal podoben primer v Avstriji, kjer je bila v glavni vlogi zdravnica, ki je potem pobegnila z ljubčkom v Ameriko. In to je bilo najbolj sumljivo, našli so jo in jo obtožili. Dokazali so ji krivdo. Na podoben način se je rešila moža, bogatega hotelirja na Tirolskem. Vidiš, jaz sem vse lepo premislil. Končno bi pa lahko dal vlogo za razvezo in s teboj na novo zaživel. Tudi o tem sem premišljal. Pa bi bilo spet sumljivo, češ, aha, oni dohtar, pa ona podjetnica sta ga zagotovo spravila, da sta pobasala njegov denar. Dobro, na računu podjetja si bila pooblaščena, na njegovem osebnem računu pa ne. Ostal je nedotaknjen in to je še najboljši alibi, da je možakar res izginil neznano kam. Čustva, draga moja, čustva meglijo razum. Nor sem bil nate in sem še, v postelji si edina, ki mi je do sedaj pričarala tak ognjemet, to ti lahko priznam. Sicer pa, ko bo vila prodana, ko bo vse za nama, bova pa šla za cel mesec ali tudi več na križarjenje. Sklenil sem, da se ne bom več šel skrivalnic, z ženo ne spiva več skupaj, že dve leti ne, toliko da veš. Med nama je stvar že zdavnaj mrtva. Sama pa veš, da sem še dedec in da …« je Dino zavil.

      »Naj ti rečem, da si kurbir,« je K. nezadržno rekla.

      »Kakor hočeš. Za dobrim konjem se vedno vzdiguje prah. Nič ne skrivam pred tabo. Tu in tam si najdem potešitev, ker si ti pač večino časa v Trstu in se kar nekam odmikaš. Vem, prvo in drugo leto, po … Vem, takrat se je tvoje telo zaklenilo, zdaj pa je že čas, da obereva še zadnje češnje, kaj?« je postajal Dino raziskren.

      »Češnje, ja, češnje,« se je K. zahahljala in si dotočila rdeče vino, čilskega porekla.

      »Pustiva preteklost, nazdraviva prihodnosti,« jo je spodbujal.

      »Pa bi, mislim, to s Križarjenjem. Kdaj si mislil, na pomlad, takoj po prodaji vile?«

      »Najprej počakajva, da bo akt prodaje vsaj formalno urejen, da dobiš nakazan denar, potem pa lahko načrtujeva. Tokrat bom jaz vse plačal, na potovanju pa lahko zapravljava tudi nekaj tvojega denarja, če bi se seveda strinjala, sicer ni nujno. Saj veš, da mi privatna praksa gre, da so storitve kar pošteno plačane. Ljudje so darežljiv, kadar jim gre za zdravje. Dostikrat pomislim, če bi toliko vložili v preventivo, bi mi zdravniki imeli manj dela. Vse je prenažrto, leno, neaktivno in bolno. Stanje civilizacije je, tako kot je. Ti pa se kar držiš, ker tebi vlada duh, to bo to. A ti verjameš v to. Mislim, da duh obvladuje meso, to. Tega te še nisem vprašal, v teh desertih letih, kar sva skupaj,« jo je zapletal v besedno štrenje.

      »Ah, daj no, duh, Bog, angeli, meso … Nisem ženska, ki bi o tem mozgala. Samo živim, uživam, rada imam moško moč, to … Duh pa telo. Sile in to. Pa zdravljenje z bioenergijo in te fore. Daj no, nikoli se nisem o tem spraševala. Mi smo trdna rodbina, uživaška. Bo, dokler bo in kakor bo. Za enkrat se imam dobro, veliko se smejem, družbe mi ne manjka, tudi moške, če že hočeš vedeti. Pa ne misli, da legam kar pod vsakega, ki se mi približa. Ne, cenim svoje telo in sem ga, to zdaj vem, preveč šparal samo zate.  Duh, telo, daj no. Birma in prejmeš svetega duha,« se je K. malenkost zahahljala.

      »Šparala zame, šparala zame, daj no. Kakšne so pa te izjave. Dobro veva, kakšen ogenj naju je združil. In takrat pred leti, pozabljaš draga moja, da sva … Pa pustiva to, pustiva, da se lep večer ne sprevrže v komedijo. Bi še kaj, ti še kaj naročim, morda …« je Bil Dino darežljiv.

      »Ničesar več, zadosti. Upam, da imajo zgoraj tudi tuš …« je mehko rekla in zamencala z bedri, se vsa vroča predala večeru, za katerega je vedela, kako se bo končal.       »Potem, lahko greva. Formalnosti bom urejal zjutraj. No, sva,« je Dino ognjevito rekel, podkrepljen z ustrežljivim nagonom