Videl sem jo ob mrzli reki/ svetloba v vinu.

Videl sem jo ob mrzli reki / Svetloba v vinu

Pozno poletje ali zgodnja jesen, tam nekje, nedoločljivo. Toplo, soparno pozno popoldne, ko se sence že začnejo daljšati, utrujeni ljudje začnejo odlagati svoja orodja; spočita mladina začne razmišljati o večernih avanturah in nočnih ljubeznih. Tista ura, ko velik kozarec, poln bledozlate fermentacije grozdnega soka … ah kje; tista ura, ko ne potrebuješ jackpota … tista ura, ko je edina stvar, ki manjka duši in telesu, kozarec vina. In nato še en.

Zamižim. Čutim tekočino, ki steče po grlu, poboža brbončice in ravno dovolj otopi um; ravno dovolj, da je svet za trenutek lepši, mirnejši. Pa znova odprem oči, je na mizi pred mano še vedno čaša na tankem peclju, ki kljubuje gravitaciji in fiziki; v čaši pa sonce, manjše, manj svetlo, a toliko lepše. Na tankem lističu stekla se ustvarijo, tokrat brez kljubovanja fiziki, odtenki od UV-ja do IR-ja. Prozoren kelih tekočine življenja, veselja, žalosti in smrti si drznem močno prijeti in na vsebino delovati s centrifugalno silo; v zamaknjenosti spremljam kakih ducat različnih pojavov, za katere sem verjetno že slišal, jih mogoče tudi razumel, a ti sedaj niso pomembni.

Ko zaprem oči, mi v temi vek še vedno plešejo fokstrot vse barvne nianse, obenem pa migetajo drobne kresnice; čutim bitje srca, čutim tok krvi v drobnih kapilarah, ki objemajo moja ušesa in oči, in zazdi se mi, da slišim šumenje … objame me hladna energija; stojim ob Mrzli reki. Ne vem kateri, možnosti je več, sem nekoč prebral. Svet okoli mene je znan, a drugačen, dovolj drugačen, da hočem raziskovati, se podučiti in vedeti. Stvari, ki bi morale biti tam, ni več, in tiste, ki so, so drugačne kot v mojem spominu. Po koraku ali dveh sem že drugje, kot bi moje superge imele moč iz otroških pravljic, kjer z enim krakom premagam neko imaginarno, težko določljivo dolžino, kot recimo sedem lučajev. Na tak način se sprehajam po neznano znani pokrajini in že sem na privzdignjenem platoju, ki je nenavadno enak tistemu, ki ga poznam, od koder mi seže oko daleč na vzhod in zahod. Prav tu nekje pod mano se srečujeta, zahodne široke, brezkončne ravnice, proti vzhodnemu neskončnemu hribovju. Nedaleč je tudi štirinajst stolpov, povezanih z debelo kamnito kožo, ki je notranjost bitja varovala pred zunanjimi vplivi. Ena izmed Fluvium Frigidum, hudourniške narave, je mirno ločevala zeleno dolino.

Nekaj novih korakov in sem na drugem hribu, tudi tega prepoznam, čeprav na njem ni lovskega dvorca. Nekoč bo, si rečem. Hrib, poraščen, ne nudi primernega razgleda; in po novih nekaj korakih, dolgih nedoločljivo razdaljo, recimo sedem lučajev, sem na visokem robu, gledajoč dolino. Ta rob dobro poznam; za mano neštevno dreves, ki bodo poimenovana Trnovski gozd, okrog mene od burje, ki ta trenutek miruje, utrujena drevesa: lahko bi temu šaljivo rekel bonsaj na vetrni pogon. Dolina pa ravno taka, kot jo poznam. Oblika V, več dreves sicer in manj hiš kot v mojem spominu; še druga Fluvium, večja, bolj stalna kot prva, rojena iz kamna; poznam njene oblike, ovinke in okljuke, ki so sicer opazno drugačni od modernejših, a geolog ali kateri drugi strokovnjak bi že videl in prepoznal prve jasne znake erozije in naplavin.

Nekaj zmoti neskončni mir zgodovine. Nekaj na obzorju; najprej na zahodnem, in nato na vzhodnem. Nekaj, o čemer se bo govorilo. Nekaj, o čemer se bo pisalo čez tisoč let. Tisoč šeststo trideset, točneje. Pa tudi prej in kasneje. Zahod proti Vzhodu; nekje ob mrzli reki. Nekje, kjer bo hladen, sunkovit, večinoma suh veter spremenil potek zgodovine. Nekje, kjer svetloba ravno prav greje zemljo, medtem ko jo burja hladi; nekje, kjer bo nekoč nekdo pogledal v lom svetlobe skozi nekaj tisočletno tehnologijo obvladovanja sladkorja in glivic in v nemogoče tankem lističu utekočinjenega in nato ohlajenega kremenčevega peska videl zgodovino.

Oblaki se kopičijo, prepoznam tisto dviganje sil narave, ki se pripravljajo. Vem, da je čas, da grem. Videl sem jo, dolino ob mrzli reki, v svetlobi vina in vetra.

Odprem oči. Spremenilo se ni nič, skozi čašasto obliko še vedno prihaja svetloba, ki je do mene prepotovala nekaj deset milijard metrov in se nato razdelila v vse barve od UV do IR. Roka avtomatsko seže proti fiziki kljubovalnemu peclju in začuti hlad; naredim globok požirek in znova zamižim.

Dominik Kobol