1. Veter prihodnosti

1. poglavje

Bzzt, bzzt, bzzt.

Valdara je dvignila glavo in pogled iz vsebine delovnega zvezka in se naveličano razgledala po mizi, da bi poiskala izvor tihega vibriranja; vsaka motnja učnega procesa je bila dvajsetletnici več kot dobrodošla. Mobilnik je ležal na mizi ob prenosnem računalniku, ki je pri ugasnjenem monitorju predvajal najnovejše glasbene hite. Podzavestno je segla po hladni temnosivi napravici in prebrala sporočilo.

*Gremo na plažo. Te poberemo čez 15 minut*

Njeni drobni prsti so pohiteli čez ekran in vtipkali sporočilo. *Ja in matematika? Ne morem, daj.*

Že čez nekaj sekund je znova zabrnelo. *Si videla vreme? Boš zvečer.*

Črnolaso dekle v višku mladostne energije je seveda videlo vreme. Bil je tiste vrste dan, ki je bil popoln, ki je enostavno moral biti popoln. Višek pomladi, sonce, nebo brez oblačka, v vejah dreves, ki so z vso močjo usmerjala svoje sokove v rast novih, živo zelenih listov pa niti sapice vetra. Še enkrat si je drznila pogledati skozi okno, tja nad strehe predmestja, kjer je stala hiša njenih staršev. Onkraj zadnjih mestnih hiš in drevesnih krošenj ni videla, je pa vedela, da bi lahko zagledala milijone majhnih bleščic, ki so odsevale sončne žarke v gladki gladini jezera Borovoda, ki je imelo enako ime kot mesto, ob katerem je jezero ležalo. Prsti so zopet potapkali virtualne črke na steklu. *Kdo vse?*

*😀 Jaz, Minia, Pa Perot in njegov brat smo z enim avtom. Drugega bo Vid, in kdor bo z njim. 😉 *

*A me pobere Vid? ;)* Nasmehnila se je in v licih je začutila prijetno znano, najstniško ljubezensko toploto, ko se je spomnila na svojega športnega, črnolasega sošolca.

*Samo če hočeš. 😉*

*Ok, grem tudi jaz 🙂 . 15 min.*

Zaprla je pokrov prenosnega računalnika in se pohitela preobleči. Njeno najljubše črno krilo je nadomestilo jeans hlače, ki jih je nosila dopoldne v šoli. Modrček je zletel na posteljo, oblekla pa je vrhnji del kopalk, ki so v predalu čakale še od zgodnje jeseni, a do danes še ni bilo prave priložnosti, da bi jih oblekla. Še bela srajca, za kontrast črnemu krilu: pa brisačo, mobilnik in denarnico je vrgla v torbico, si v ogledalu na hitro popravila pramene črnih las ter odhitela v spodnje nadstropje.

“Mama, grem za par ur na plažo s sošolci!” je zakričala s hodnika proti kuhinji; ko je bila na vratih, je zaslišala le še medel “V redu!” in že je stala pred dvonastropno hišo v predmestju Borovode. Po nekaj sekundah se je usedla na klopco, pod domačim okrasnim drevesom z bledo rožnatimi cvetovi, katerega imena ni poznala, a je na tem mestu rastlo že odkar je pomnila in potrpežljivo čakala na svoj prevoz.

“A gre tudi Vid?” je zaslišala mamo, ki se je nasmejana nagibala skozi okno. Helenina podoba je je bila skorajšnja popolna kopija Valdarine, z le nekaj dodanimi gubicami okrog oči in naključno sivo nitjo med črnimi lasmi.

“Joj, mama.” je Valdara le glasno zastokala in zavila z očmi. “Ja, gre.” in se še malo širše nasmejala. Mama ji je zaželela lep dan se umaknila nazaj v kuhinjo, najstnica pa se je zagledala v svetlo zelene lističe in roza cvetove nad seboj.

Čez nekaj minut se je iz smeri centra mesta pripeljal srebrn avtomobil, v njem pa čedni Vid in njegova starejša sestra.

“Skoči zadaj!” ji je zaklical skozi odprto okno in seveda je pohitela, ob vstopu v avtomobil na hitro pozdravila črnolaso študentko in se usedla na zadnji sedež avtomobila, kjer je že čakala sivo modra hladilna skrinja; polna poletnih alkoholnih in pol alkoholnih pijač.

“Valdara!” ji je z voznikovega sedeža rekel Vid. “Lepo te je videt.” in ji pomežiknil.

“Hvala, tudi tebe.” je nežno dejala. Morala si je priznati, da je bila prav neumno zaljubljena v njegove ogljeno črne lasi, njegovo postavo, ki se je postavljala za eno glavo višje od nje same, njegovo sloko, mišičasto telo, za katerega je skrbel s skoraj vsakim športom, ki je bil na voljo … Lahko bi jo končno že enkrat vprašal na zmenek, si je mislila. To bi bilo zelo lepo.

Po kakih dvajsetih sekundah tišine je črnolasi šofer avtomobila spregovoril. “Torej, Valdi. Imaš kaj časa za konec tedna?”

“Mogoče.” je z nasmehom rekla Valdara in dovolila mislim, da so ponorele v domišljiji.

“Za kako pijačko, ali kaj podobnega?” je pripomnil, medtem ko je s pogledom ostal osredotočen na cesto pred seboj.

“Ja, pokliči, pa se bova zmenila.” je smehljaje rekla, in se zagledala skozi okno, da slučajno kdo v vozilu ne bi opazil njene vse bolj očitne rdečice.

Vrvež na glavni plaži jezera Borovoda je bil vsakdanje raznolik. Zadnji dan delovnega tedna je za nastavljanje pomladanskemu soncu, igranje in uživanje izkoristila pestra paleta prebivalstva objezerskih vasi in obeh večjih mest, Borovode in Ozorina; najpogumnejši so že plavali v hladni vodi, medtem ko se je v gorah daleč na vzhodnem obzorju še vedno držal sneg. Vid in Valdara sta se poslovila od Furlane, Vidove starejše sestre, ki je opazila svojo družbo, sama pa sta se usmerila na drugo stran, kjer so že bili zbrani njuni sošolci in prijatelji. Po veselih vzklikih in pozdravih so se prve pločevinke že začele odpirati in razpoloženje se je dvignilo na novo raven.

“Vid, glej tja.” je rekel Perot, velik in debelušast fant rjavih lasi in natančno vrgel zmečkano pločevinko.

“Ah, ne glej naravnost vanjo, spremenila te bo v žabo!” je zakričal njegov brat in vsi so se zasmejali in pogledali v smer, kamor je ciljal Perot. Zmečkana pločevinka je pristala le nekaj centimetrov od svoje tarče.

Kakšnih dvajset. Trideset korakov od njih je sedelo skoraj komično bledo in vitko dekle z dolgimi, bleščeče svetlimi lasmi. Oblečeno je bilo nič kaj zavidljivo, v isto nevpadljivo sivo majico, ki jo je nosila že dopoldne v šoli, iste modre, na nekaj mestih umazane in raztrgane jeans hlače. Gledalo je v knjigo, katero je Valdara lahko prepoznala kot učbenik zgodovine. Alani Kastelman je bila šolska izobčenka, in najstniška leta so bila njen pekel.

“Kaj sploh dela tukaj?” je tiho vprašala Minia, medtem ko se je nazaj posvetila pitju piva.

“Mogoče govori z ribami.” je nekdo pripominil. Nova salva smeha.

“Blub blub, Alani, kako si?” je glasno zaklical Vid, pospremil pa ga je glasen smeh. Dovolj glasen, da se je Alani obrnila k njim.

“Kaj pravijo ribe?” je proti njej zaklical Perot, Alani pa ga je le žalostno pogledala in se obrnila proč, po nekaj sekundah pa se še bolj zatopila v učno snov: na to se je skupinica le še glasneje zasmejala in še nekajkrat preizkusila svojo natančnost z izpraznjenimi pločevinkami.

Kmalu zatem je Alani le tiho vstala, pobrala tistih nekaj pločevink, ki so jih njeni sošolci vrgli proti njej in se odpravila. Valdara je z njenega izraza na obrazu predvidevala, da komaj zadržuje solze, in za trenutek se je počutila slabo, krivo; v otroštvu sta vseeno bili najboljši prijateljici. Gledala je za njo ko je odhajala; zazdelo se ji je, da je že tako koščeno dekle še malo bolj shujšalo; do točke, ko bi kdo že rekel, da je preprosto presuha in že meji na hiranje ali bolezen. Vprašala se je, kdaj je svetlolaska nazadnje sploh jedla. Alani je nekje daleč od njih zmečkane pločevinke vrgla v koš za smeti.

“Valdarca, še eno?” jo je iz zamišljenosti zdramila Brina, ponujajoč ji zarošeno zeleno-rdečo pločevinko.

“Ja, še eno bom ja.” je prikimala, četudi ji okus pive ni bil preveč všeč; a za Vidovo družbo je bila pripravljena potrpeti še nekaj grenkih požirkov.

Naslednjih nekaj ur je minilo v klasičnem mladinskem zbadanju, mežikanju med nasprotnima spoloma in včasih tudi med istim, smehu in dobrem počutju. Ko so se že odločili, da se bodo odpravili proti domu; ko se je sonce že približalo zahodnim gričevjem daleč proč na drugi strani jezer je Perot tišje in resneje omenil vsem zbranih.

“Ne bom vas plašil, ampak tam zadaj je en čudak, ki že vsaj petnajst minut bulji v nas.”

Seveda so se vsi hkrati obrnili, da bi preverili resničnost in težo trditve. Za njimi, ravno dovolj daleč, da se niso čutili ogroženi, je naslonjen na drevesu stal odrasel mož, neobrit in neostrižen, umazan; z jeznim, mrkim pogledom. Ob nogah je imel nahrbtnik. Ko je zagledal, da so se obrnili, se mu je izraz na obrazu spremenil v mešanico veselja in presenečenja. Brez da bi umaknil pogled z njih, se je sklonil, prijel nahrbtnik in se jim počasi začel približevati, dokler se ni ustavil na kakih dvajsetih korakih. Njegov pogled se ni premaknil; zazrt je bil samo in izključno v Valdaro.

“Ti.” je le šepnil, njo pa je zmrazilo. Ni deloval kot brezdomec, izgubljeno ali zmedeno, pijano, kot bi po navadi brezdomci bili, ampak odločeno, prisebno. Dovolj prisebno, da je bilo prav strašljivo. Opazila je, da ima na boku opasan nož. Postalo jo je prekleto strah.

“Ej.” si je drznil reči Vid, ko se je postavil med njega in njo in tako prekinil fiksiran pogled. “Kaj hočeš?” je nadaljeval, slišati bolj pogumno, kot se je počutil. Tudi sam je opazil nož.

“Pokličemo policijo?” ja polglasno dodala Brina, bolj sebi kot komu drugemu.

“Nič.” je dejal vsiljivec. Njegov glas je bil raskav, utrujen. “Lepo te je spet videti, Adora.” je še pripomnil in znova poiskal Valdarin pogled. Po le kakšni sekundi se je brez besed obrnil in odkorakal. Še dolgo so gledali za njim. K nobenemu avtomobilu na parkirišču ni stopil, le hodil je, s dolgimi, močnimi koraki proti zahodu, proč od mesta, proti zahajajočemu soncu.

“Kaj pri pizdi?” je končno šepnila Minia in si popravila pramen rjavih las, ki ji je zdrsnil čez oči.

“Valdara?” je rekla Brina. “Kdo je bil to?”

“Kako naj vem?” je hotela vzklikniti, a več kot šepniti ni zmogla.

“Ampak gledal je tebe.” je nadaljevala Brina. “Govoril je tebi.”

“Pridite, gremo domov.” je zaključil Vid in vsi so se strinjali.

2. poglavje

Sonce je že zašlo, ko se je odločil za primeren prostor v redkem gozdu, za prenočišče. Sledil mu ni nihče, o tem je bil prepričan, a to ni bilo važno. Končno se je zgodilo. Po neskončnih letih je držala svojo obljubo. Videl jo je: bila je živa. Potlačil je razburjenje in se osredotočil na glavno stvar, ogenj. V neposredni bližini je nabral dovolj dračja, da je lahko zakuril velik ogenj, ki ga bo grel čez noč; kuhati ni bilo potrebe, saj ni imel kaj kuhati. Od dopoldne mu je ostala še pest pomladnih jagod, ki jih je sedaj pojedel in se odžejal z vodo, ki jo je v vojaško čutaro natočil v potoku. Raztegnil je še umazano in na nekaj mestih že raztrgano spalno vrečo, ki jo je imel v nahrbtniku, ter se udobno namestil ob ogenj.

Hrbet mu je že hladilo, obetala se je še vedno hladna noč, kljub toplemu dnevu.

“Adora.” je končno spet dahnil. Dovolil si je majhen, trden nasmeh. Zagledal se je v ogenj, še vedno z nasmehom na ustnicah. Obljubila mu je, da se bo vrnila; verjel ji je, a bilo je že tako dolgo nazaj. Sedaj je spet videl njeno telo, točno tako, kot se ga je spomnil. Drobno, na videz krhko, ljubko. Valoviti črni lasje, tiste prodorne oči, ki so videle dlje in globlje od vseh. Ja, telo je bilo njeno; le mlajše. Ko jo je zadnjič poljubil, je bila starejša. In hladna, mrtva. Sam je moral izkopati njen grob in vreči njeno telo vanj. Pozabil je že, kje je to bilo, a še vedno se je spominjal ledu, trde zemlje, polne skal in njegove jeze ter žalosti.

“Kje pa je tvoja duša, Adora?” je vprašal ognjene plamene. Odgovorilo mu je pokljanje lesa in sova, ki se je oglasila nekje v bližini.

“Našel te bom. Obljubil sem ti. Spet bova skupaj.”. Prikimal si je, a zaspal ni še dolgo.