7. Veter prihodnosti

12. poglavje

Tri čarovnice so v svoji zmedenosti in neorganiziranosti potrebovale veliko časa, da so sploh dobile sistem in način odpiranja portala. Undorm je izkoristil ta čas, da je pregledal vsebino svojega umazanega in ponošenega nahrbtnika. Sicer se je težko odločil, a moral je pustiti težko, toplo suknjo, ki ga je spravila skozi mnogo zim. Dodobra si je zapomnil položaj hiše in kraja, ter omenil Ivani, naj jakno spravi nekam na varno, saj se bo nekoč vrnil ponjo.

V mislih si je naredil analitičen pregled naslednjih nekaj korakov glede na svoje do sedaj znane informacije. V Ostaorju bo srečal nekega starega čarovnika. To je pomenilo veliko nevarnost, saj je ta čarovnik moral biti izkušen: iz starih časov; iz časov nevidne vojne. Torej, moral ga bo onemogočiti dovolj hitro in pridobiti informacije o uroku in talismanu. Nato mora poiskati dušo. Punčka na obali jezera bo najverjetneje še vedno tam, pri svojih prijateljih in družini.

“Ej.” ga je poklicala ena izmed koščenih čarovnic. Pomislil je, kdaj je nazadnje jedla; izgledala je, kot da že mesece živi v popolnem pomanjkanju. “Počasi bomo.”

Prikimal je, prijel svoj težak nahrbtnik in se opravil v hišo, ki je bila sedaj sumljivo hladna; iz ene izmed sob pa je slišal pritajen, enoličen hum. Sledil je zvoku dokler ni zagledal portala; kaotične zmede rdeče, zelene, rumene in vijolične barve, komaj kaj večje od odraslega človeka.

Debelušna čarovnica je brez glasu, a s premikanjem ustnic nekaj mrmrala, na čelu pa so ji tekle debele potne kaplje, ravno tako se ji je majica pod pazduhami že pošteno omočila. Starejša ji je, kot je vse skupaj izgledalo, pomagala, a njeno krhko telo se je treslo v nevidenem naporu. Obe sta imeli iztegnjeni roki v smeri portala, ki je s svojimi naključnimi tresljaji deloval strašljivo.

“Hitro, prosim.” je s kančkom obupa rekla mlajša.

“Ti prva.” je ukazal, njegov glas ni dal možnosti ugovora. Mlajša ženska je le prikimala.

“Potegni jo s sabo.” so bile njene zadnje besede in pokazala je na starejšo čarovnico, nato pa je izginila v multibarvni megleni zmedi, ki je vzplapolala; kaj se je kasneje zgodilo z meglico pa ni ugotovil, saj je delček sekunde zatem, ko je prva čarovnica izginila, že skočil za njo, za seboj pa je povlekel drugo in zamižal.

Najprej je zazeblo, nato mu je bilo vroče. Instinktivno je odprl oči, in videl, da se je pojavil v zraku, in padel nekaj metrov v globino, naravnost v krošnjo iglavca. Nekajkrat ga je zadela veja, z eno roko si je zaščitil obraz, z drugo pa je na slepo iskal oprimek, ki  ga ni bilo. Končno se je obtolčen ustavil na tleh. Nanj so kapljale dežne kaplje, a to ga ni motilo. Počakal je sekundo, od nekje zaslišal nek šibek stok; in se zavedel, da skozi portal ni prišel sam.

Bolelo ga je vse; pričakoval je, da ima vsaj kakšno okončino zlomljeno. Poskusil je premakniti prste na rokah in nogah in si zadovoljno prikimal. Nato je ponovil proces s celimi rokami in nogami ter ocenil, da ni zlomljeno ničesar; vsaj ne zlomljeno dovolj, da bi ga ustavilo. Počasi, s kontroliranimi premiki se je pobral na noge ter sledil stokom nekaj metrov stran.

Ena izmed čarovnic je ležala v nenaravnem položaju na tleh, med suhimi vejami in listjem. Mižala je, njeno telo pa se je napenjalo v bolečini.

“Upaš premakniti kaj?” je vprašal.

“Catha.”  je šepnila. “Samo Catho rabim. Pripelji jo sem.”

Ni vedel, kaj naj stori. Videl je položaj njene desne noge in bil popolnoma prepričan, da je zlomljena. Nad njo ni bilo drevja, da bi vsaj malenkostno ustavilo padec, zato je bil prepričan, da nima dobrih možnosti za vsaj dostojno preživetje; mogoče bi mu uspelo nastaviti nogo, da bi počasi šepala, a ni mogel vedeti, če ima notranje poškodbe. Hotela je drugo čarovnico, ki jo je povlekel za sabo; šepetala je njeno ime. Bil je v precepu: razumel je njeno verjetno poslednjo željo, a potreboval jo je. Ni vedel, h komu v Ostaor mora in glede na način,  kako so prispeli, ni bil prepričan, da je sploh kaj bližje svojemu cilju.

Pogledala ga je. “Pripelji jo.” je šepnila.

Prikimal je. S bolečinami je se premikal in razgledoval, a druge čarovnice ni bilo videti nikjer. Saj sem jo potegnil za sabo. In nato se je spomnil, da je pristal na drevesu. Pogledal je proti oblakom, prešteval veje, skozi katere je padal komaj nekaj trenutkov nazaj, in nekje na pol poti do vrha drevesa, kakih pet metrov nad tlemi, videl mlahavo telo. Ni se obotavljal; odložil je nahrbtnik in pohitel, kolikor je lahko v svojem stanju, ter se počasi prebijal skozi težke in mokre veje, dokler je ni dosegel. Dihala je, a bila je v podobno mizernem stanju kot tista, ki je ležala na tleh. Odmislil je vse motnje in se spravil v stanje nekakšnega transa, ko je vsaka njegova misel delala v smeri reševanja problema. Vedel je, da mora paziti na njeno hrbtenico, opazil je, da je roka zlomljena v podlahti, ko je privzdignil njeno telo in je zanihala. Na njegovo srečo je bila zelo lahka; kot je tudi sklepal po njeni zahiranosti in koščenosti. Odmislil je svojo bolečino, ki je grozila v naslednjih nekaj sekundah.

Poiskal je dobro vejo, da je lahko počepnil pod njo, ter se z ramo naslonil v njen trebuh; stisnil je zobe, ko so se njegove pretolčene mišice napele, ter jo dvignil. V nezavesti je zastokala. Potreboval je dolgih nekaj minut, da se je vejo po vejo spuščal proti tlom, medtem ko se je dež okrepil.

Prinesel jo je k mlajši čarovnici, ki je drgetala v bolečinah in mrazu; saj je bila oblečena le v lahko poletno srajco, ki se je mokra limala na njeno kožo in navadne jeans hlače; ni ga pogledala.

“Tukaj je.” je revsnil in jo, kolikor toliko nežno odložil na tla. Potreboval je nekaj sekund, da se je predihal skozi bolečino.     

Ležeča ni odreagirala, zato jo je sunil z nogo.

“Kaj?” je šepnila, komaj glasneje od dežja okoli njih.

“Tukaj je.” je ponovil.

“Kri. Kri.” je zmogla reči, preden se je nagrimasila v bolečinah.

“Kaj?”

“Njeno…” nekajkrat je vdihnila. “Kri. Ureži jo…” spet je predihala skozi bolečino. “in daj…”spet nekaj vdihov, “da popijem njeno kri …”

Skomignil je, v roko prijel roko starejše, ter z nožem, ki ga je potegnil iz toka za pasom, naredil dovolj veliko zarezo, da se je temnordeča kri takoj pocedila. Na hrbet je zvrnil mlajšo, ki je le zagodrnjala in ji rano položil na ustnice. Ni vedel, kaj počne, ne kaj bo sledilo. Ni maral nevednosti, a druge poti v tem trenutku ni bilo. Vsaj za zdaj.

Nekaj sekund se ni zgodilo nič, nato je opazil, da je naredila požirek, nato še eden. In nato še eden, ki mu je sledilo neko nedoločljivo vibriranje, ki je prihajalo od nje… S svojo roko je prijela roko nezavestne čarovnice in si jo še močneje pritisnila na obraz.

Storil je korak nazaj, v desnici še vedno stiskajoč svoj nož, ki ga ni nikoli zapustil. Tresenje se je ojačalo; pijajoča čarovnica se je zamolklo zasmejala in zakašljala, da je izpljunila kri iz svojih ust.

Zaslepilo ga je in vanj je udaril nekakšen udarni val, da se je opotekel nekaj korakov nazaj; njeno telo je oddajalo neko energijo, ki je kljubovala dežju, kaplje so se odbijale od nevidne opne, raztegnjene čeznjo. Njen smeh je postal glasen, skoraj maničen in skobacala se je na noge ter, še vedno smejoč, gledala nekam prazno predse. Nevede je brcnila v skoraj-truplo  njene prijateljice pred seboj, se še vedno nekam zamaknjeno smejala, dokler je ni zadelo nekaj. Z nohti si je raztrgala kožo na roki ter naslonila rano na usta ležeče.

Po nekaj sekundah se je ves proces ponovil še pri drugi; še pred minuto komaj živi čarovnici sta sedaj stali pred njim, se manično smejali in oddajali nezemeljsko silo, ki je odbijala dežne kaplje meter nad njunima glavama.

Undorm je pozabil na svojo bolečino; preživetje je bilo prvo. Stopil je še nekaj korakov nazaj, aktiviral svoj ročni ščit in čakal, opazoval, analiziral. Ni vedel dovolj, kaj se je dogajalo pred njim, a slutil je, da je povezano s njunim pitjem krvi; misli so mu ušle k vampirjem in podobnim krvosesnim stvorom, a to je bilo znanje iz drugega časa, za katerim ni bilo več veliko sledov.

Čarovnici sta bili evforični; sunkovito sta se ozirali naokoli, dokler se nista obe zagledali vanj. V njunih očeh je bilo nekaj bolnega, nečloveškega. Začutil je nekaj, česar ni čutil že dolgo; postalo ga je strah. Mlajša se je še kar smejala, medtem ko ga je gledala, starejša pa ni dala prevelike pozornosti nanj, ampak je nadaljevala s razgledovanjem po okolici. Dežne kaplje so se še vedno odbijale od nevidne bariere nad njima in še vedno padale po njegovih oblačilih in glavi.

Nekaj bi jim moral reči, si je govoril. Preveriti, kako odzivne, kako prisebne so.

“Vse v redu?”

Mlajša je preveč entuziastično prikimala. “Čudovito. Prečudovito.”

“Veš, kam moramo?” je vprašal. Sedaj, ko je adrenalin začel popuščati, je čutil, kako se mu iz želodca dviguje slabost kot posledica potovanja skozi portal.

“Mhm…” je  nekako čudno, nagajivo, šaljivo prikimala. Sedaj ga je pogledala še druga, starejša. “Ostaor.” je le rekla.

“Kje smo?” je spet vprašal, ko je bolečina, ki je bila posledica padca skozi drevo, dovolj močna, da je ni več mogel ignorirati.

Spet se je oglasila mlajša. Z roko je pokazala nekam v neko nedoločljivo smer. “Tam. Ostaor.” Besede so se ji zatikale v grlu.

Skoraj kot na ukaz so vsi trije bruhnili iz sebe vsebino svojih želodcev; Undorm je bil prvi, ki se je pobral iz predklona, medtem ko sta se čarovnici še vedno borili s trebušnimi krči. Končno je starejša vstala in se opotekla, nato pa pomagala mlajši na noge.

“Gremo, dokler naju drži.” je le rekla in stopila k njemu, z dlanjo odrinila njegov ščit ter se mu nasonila na ramo. Pekoča bolečina mu je preplavila telo, a premakniti se ni mogel, le nerodno se je opotekel ter se komaj obdržal na nogah, medtem ko je bolečina počasi izzvenela.

“Pozdravila sem te.” je le rekla in stekla v deževen gozd, s starejšo čarovnico le kak meter za njo.

Potreboval je sekundo, da je organiziral misli; nato pa se odločil, da mora storiti, česar ni nikoli hotel. Zaupati jima je moral.

Odrinila je njegov ščit. Ščit, ki je bil zasnovan, da negira čarovnijo, je čarovnica kratkomalo odmaknila, kot bi bil iz kartona. Ni mogel vedeti, ali je to zaradi potovanja skozi portal, ali zaradi stanja, v katerem sta bili čarovnici.

Skozi podrastje so se prebijali s skoraj nečloveško hitrostjo: Undorm je kljub svoji kondiciji in moči komajda uspel slediti od neznane energije gnanim tekačicam pred seboj; V redkih presledkih, kjer je bila pot manj naporna, se je trudil razmišljati in analizirati situacijo, a dlje od tega, da jima je kri dala neko nadnaravno moč ni prišel. Tekli so morda že kakšno uro, ko so prišli do bolj strmega in prepadnega terena, kjer so se drevesa dovolj umaknila, da je bilo nekje v daljavi videti morje, malo južneje od njihovega položaja pa veliko pristaniško mesto, ki se je kopalo v soncu, medtem ko je njih še vedno bičal hladen dež.

Moral se je ustaviti in globoko zadihati, medtem ko sta ženski tekli naprej. Na hitro je ocenil svoj položaj, če je tisto mesto res bilo Ostaor, kot je predvideval in upal, je to pomenilo, da ima pred sabo še cel dan hoje ali teka ter skoraj gotovo prenočitev v tem vremenu, če se ne bo kaj izboljšalo. Izbire ni bilo, moral jima je slediti.

Pot se je začela polagoma spuščati, kar mu je dovolilo, da je bolj lahkotno tekel; kmalu se je začel približevati tekačicama daleč pred njim; skozi podrastje so se večkrat spotaknile, kar ju je upočasnjevalo, sam pa je bolj premišljeno in z večjo mero izkušenj odbiral svoje korake. Po nekem težko določljivem času; po soncu se namreč ni mogel orientirati, saj jih je še vedno pral dež, ki je padal vse močneje je ulovil priključek z čarovnicama pred njima; vsake toliko je ulovil besedo, kot bi se pogovarjale, a besed je bilo premalo, da bi lahko ugotovil temo pogovora. Je pa zato imel čas razmišljati; predvsem o njuni nenaravni ozdravitvi. Nekaj je imelo z krvjo, ki sta si jo podelili, a tak pojav mu ni bil znan. Vedel je, da so čarovniki imeli svojo moč kot posledico mutacije njihove krvi; teorij o nastanku mutacije je bilo več, a o pitju krvi ni vedel ničesar, razen bajk o vampirjih … ki so seveda nekje morale dobiti osnovo.

Tista, ki je prva tekla, starejša, se je ozrla, in videla, da jima neutrudno sledi. Zmanjšala je svojo hitrost, da jo je mlajša prehitela in ulovila korak z Undormom, da je tekla skoraj popolnoma vzporedno z njim.

“Molči in poslušaj, dokler sem pri pameti.” je rekla.

Prikimal je in preskočil vejo, v katero se je zapletla, z roko jo je ujel in jo potegnil k sebi, da ni padla.

“Počasi naju bo spustilo. Ne dovoli, da spet pijeva ena drugi. Ne dovoli. Razumeš?”

Spet je prikimal.

“Ne dovoli. Prosim.” je še enkrat rekla, in zazdelo se mu je, da ga je iskreno rotila a skozi dež in glas korakov po listju in mogel točno razumeti kaj je mislila s tem.

“Smo prav?” je le vprašal.

Zadihano je prikimala. “Ja. Mislim.” pomigala je z glavo naprej. “Ona bo vedela več. Samo…” je začela, a izgubila sapo. “Samo pomagaj nama.”

Prikimal je. Opazil je, da se je začela vse bolj spodtikati in se opotekati, a je še kar nadaljevala s tekom. Prva, mlajša, je že opazno upočasnila svoj korak, dokler ni le še hodila, in se po nekaj minutah ustavila.

“Sedaj se bo začelo z njo.” je rekla starejša. “Mene še malo drži. Oprosti.”

Undorm se je začel ozirati naokrog. Sedaj je predvideval, na čem so bile tam, pri debelušni čarodejki. Prostor ni bil najbolj primeren za kampiranje; četudi je dež začel pojenjati in se mu je zdelo, da se bo do konca dne že zjasnilo.

“Koliko časa imam? Tu ne moremo ostati čez noč.”

“Pohiti.” je šepnila starejša, in se nestrpno prestopala, mlajša pa je že nekam odsotno gledala predse in le stala tam.

Stekel je v neko naključno smer v upanju na najdbo boljšega prenočišča. Upal je na kakšen previs ali večjo skalo, ki bi vsaj nekoliko zaščitila vsaj eno stran, a gozd je bil na vse strani enak, listavci vseh vrst, bodičasto podrastje in po tleh razmetano skalovje in kamenje. Gotovo bi lahko dobil boljšo pozicijo v kolikor bi imel čas, a ni vedel v kakšno stanje obsedenosti oziroma odvisnosti se bo vrnil.

Vrnil se je in takoj opazil, da so obe kot ubiti ležali na tleh. Edini dokaz njunega življenja je bilo dihanje in občasen trzljaj okončin.

Za trenutek se je oddahnil in se nadihal, nato pa takoj začel iskati rešitev. Še vedno ju je potreboval, saj ni vedel h komu v Ostaor mora; čeprav bi verjetno v nekem doglednem času odkril njegovo tarčo in se počasi prebil do njega. Rešitev z vodičkami je bila vsaj v teoriji hitrejša. Za zdaj.

Pojavilo se je veliko neznank. Kako dolgo bosta ženski v takem stanju? Kakšno bo stanje, ko se bodo pobrale, in predvsem, kako nepredvidljivi bosta? Gledal ju je; na sklepih so konci kosti prav grdo pritiskali na kožo, njune noge so bile tako tanke, da se je čudil, da so ju toliko časa nosile v tem tempu. In starejša ga je prosila, da naj pazi nanju, ko se prebudita. Dobro, akcija.

Najprej je odložil nahrbtnik in zvlekel vsako k svojemu drevesu. Nato je poiskal v nahrbtniku tanko, a močno vrv ter ju zavezal, da se ne bi mogle doseči. Podvomil je v kvaliteto vozlov in mogoče nekontrolirane izbruhe energije iz njunih teles, a za začetek bo. Nekaj več časa mu je vzel ogenj, saj je moral dobro preiskati bližnjo okolico, da je dobil dovolj dovolj suhega vejevja, da je lahko s svojim kresilnim priborom zakuril majhen ogenj. Medtem ko se je ukvarjal z ognjem, je tiho oprezal za morebitnim gozdnim življem. Zadovoljno si je prikimal, ko je kakih petdeset metrov nižje od njihove pozicije videl mlado srno, ki se je pasla pod košatim drevesom, kamor se je zatekla pred dežjem. Zopet je posegel po nahrbtniku, iz njega izvlekel črno podolgovato aktovko, kjer je bil spravljen zložljiv lok s tetivo ter deset puščic. Rutinirano, brez razmišljanja, je sestavil lovsko orožje ter se počasi, z tihimi koraki začel približevati plenu.

Pomislil je, da je plen prevelik za njih tri; a verjetno bi lahko nekaj mesa okadil ter si ga shranil za prihodnje dni; velik del živali pa bo v vsakem primeru zavržen.

Nadaljeval je počasnim približevanjem nič hudega slutečemu plenu, počasi in neslišno, hkrati pa se je še kamufliral s podrastjem in drevesnimi debli; dokler ni bil dovolj blizu, da ga je srna zavohala, saj je dvignila glavo in se ozirala naokrog za neznanim vonjem. Čakal je nekaj minut, skrit za visokim in gostim grmom, na katerem so rasli živo oranžni plodovi: ni jih poznal, zato jih je pustil in tiho napel lok. Ko je srnica obrnila glavo v drugo smer, je vstal in v delčku sekunde sprožil.

Žival se je splašila, stekla, a se po nekaj metrih zvrnila.

Ko se je vrnil k čarovnicama, je ogenj že skoraj ugasnil in spet je potreboval nekaj časa, da ga je razplamtel dovolj; nato se je posvetil čiščenju živali. Začel je z odstranitvijo notranjih organov, ki jih je odnesel globlje v gozd, da ne bi privabljal mrhovinarjev, nato pa s svojim nožem odrl kožuh. Začelo se je mračiti in dež je pojenjal. Večer je preživel ob rezanju divjega, trpkega mesa na trakove in pečenju nad ognjem; vse skupaj pa je spremljala pesem živali in narave okrog njega, medtem ko sta čarovnici še vedno nepremično spali in v spanju trzali ter govorili njemu nerazumljive besede.

Noč je preživel kot že nešteto noči prej; v spalni vreči, polsedečem položaju, v lahnem spanju, kjer ga je zbudil vsak nenavaden zvok. Slišal je večje zveri, ki so se borile za ostanke mrhovine: sumil je medvede. Nekje proti jutru so se ženski zbudili, a nato spet zaspali. Ena izmed njih je bruhala. Pomislil je, da bo pot do Ostaorja trajala predolgo, v kolikor bodo dekleti naslednjih nekaj dni komaj odzivne.

Jutro je prineslo hladen zrak, a sonce; njegovo najljubšo kombinacijo. Čarovnici, sta bili zbujeni, a odsotni; le ležali sta tam, prazno gledajoč v tla pred seboj. Mlajša je nekaj neslišno mrmrala, a nikakor ni dala vedeti, da je opazila, da je zvezana, ali da hoče novo dozo krvi. Ta faza mogoče če pride; je pomislil. Nasmehnil se je. Precej slaba menjava, je pomislil. Nekaj ur evforije za vsaj kak dan, mogoče še več popolne nebogljenosti. Po drugi strani, si je moral priznati; včeraj so bile praktično mrtve, in danes niso. Mogoče, v ekstremnih primerih…

Vstal je, si pretegnil zatrdele mišice in navajeno pospravil svojo opremo v nahrbtnik. Pojedel je nekaj trakcev divjačinskega mesa ter se odpravil v gozd opraviti biološke potrebe njegovega organizma. Med čepenjem nad majhno jamico, ki jo je izkopal, je prisluhnil. Gozd je bil tih; le nekje daleč je bilo slišati zvoke, ki so najbolj spominjali na motorno žago. Hkrati se je napel in sprostil; mogoče bi lahko do Ostaorja dobil prevoz. Tako bi bil manj odvisen od regeneracije žalostno izgledajočih žensk.

Ko se je vrnil v svoj kamp, sta bili ženski bolj aktivni, če bi lahko tako temu rekel. Kot ranjeni živali sta se poskušali plaziti ena proti drugi, a sta zaradi vrvi ostajale na mestu, pridobili sta le odrgnine na rokah. Vseeno je pripravil in aktiviral svoj ročni ščit; take vrste previdnost ga je že večkrat ohranila pri življenju.

“Hej.” je poklical, preverjajoč njuno prisebnost.

Odgovora ni bilo, le grleni zvoki boja s samim seboj ter omejitvami, ki jih je nanju postavil Undorm. Nekaj minut ju je gledal, nato pa se odločil, da bo poskušal slediti zvokom motornih žag, ki ga je slišal prej.

Kmalu so glasovi postali glasnejši in čistejši, in skozi podrastje se je lahko približal dovolj blizu, da je lahko opazil nekaj delavcev, ki so izsekovali drevje; drugi so rezale veje, tam sta bila tudi dva kamiona, namenjena prevozu hlodov. Prikimal si je, ko je ocenil situacijo; bil je dovolj trdno prepričan, da bi si lahko izgovoril prevoz proti dolini in naseljem, ki so tam ležala. Kolebal je med tem, ali naj se dogovori za prevoz takoj, kljub temu da ne ve, koliko časa bosta punci še v nepokretnem stanju, ali naj najprej preveri njuno stanje in se nato odloči. Po nekaj minutah opazovanja se je odločil za prvo možnost; dovolj je izgubil časa na njun račun. Če ju ne bi potreboval, bi ju pustil sredi gozda z prerezanimi vratovi.

Neustrašno je zakorakal proti čistini v gozdi, namerno tako, da so ga delavci čim prej videli. Nekateri so ga pozdravili, nekaterim je le prikimal in se odpravil naravnost k najbližjemu kamionu, na katerega so se ravno namenili naložiti hlode.

“Si ti šofer?” je vprašal prvega moža, ki je vlekel cigaret. Odkimal je in pomignil k naslednjemu, ki je stal kakih deset metrov proč.

“Si ti šofer?” Je znova vprašal.

“Ja, zakaj?” ga je s sumničavim pogledom preletel majhen, zavaljen možic.

“Do kdaj boste danes tu?” je nadaljeval Undorm.

“Kaj hočeš?”

“Prevoz, enkrat danes. Dobro ti plačam. Brez vprašanj.”

“Kam rabiš iti?”

Undorm je pomislil, da je možak dober sogovornik. Brez ovinkarjenj, brez nepotrebnih besed.

“Ostaor, ali čim bližje.”

Debeluh je prikimal. “Kdaj?”

“Ne vem še. Te počakam malo nižje na poti? Ne bi rad preveč oči.”

Šofer je le skomignil. “Dobro, če te vidim, ti ustavim. “

“Na svidenje. “

Undorm je s hitrimi koraki izginil v gozd, medtem ko so ostali strmeli za njim. Pohiteti je moral, saj ni hotel zamuditi tovornjaka. Potreboval je nekaj minut, da se orientiral pravilno, saj je zapustil čistino in gozdarje v drugi smeri, kot je tja prišel, nato pa končno našel njegov borni kamp s dvema prebivalkama. Punci sta bili zbujeni, na njegov prihod sta se medlo odzvali premikanjem oči. Ena izmed njih je z obrazom ležala v svojem bruhanju, druga pa ga je le gledala.

“Lačni?”

Tista, ki je ležala v bruhanju, je prikimala, a izgledalo je, kot da nima moči za kaj več. Odkimal je z glavo in preklel sam sebe, ker se je spravil v to situacijo, a prepričal se je, da to počne zaradi Adore; da ga bodo ti čarovnici spravili do nekoga, ki mu bo pomagal. Že tako je njegova življenjsa misija napredovala v nekaj tednih več kot zadnjih nekaj desetletjih. Požrl je svoje sovraštvo do čarovnikov in vsega čarovniškega in se spravil pomagat nebogljenima ženskama. Poskrbel je, da so pojedle nekaj pečenih trakcev od prejšnjega dne ter naredile nekaj požirkov vode. Še enkrat več se je izkazalo, da je njegov nahrbtnik imel vse, kar je potreboval v danem trenutku; je pa opazil, da je bila plastenka z vodo skoraj prazna, kakšnega potočka pa ni opazil.

Razložil jima je načrt z prevozom čim bližje Ostaorja, starejša je vsaj izgledala, da poskuša slediti njegovim besedam, mlajša je še vedno nekam prazno zijala predse; je pa toliko napredovala, da je sedaj lahko samostojno sedela, brez da bi se prevrnila. Tudi ena proti drugi niso več silile, a vseeno so bile še vedno privezane. Dan se je že ogrel, vedel je da je poldan že mimo, zato je skušal pohiteti in ženski spraviti na noge čimprej.

Iz enega od globljih in dobro zakamufliranih žepov nahrbtnika je potegnil nepremočljivo vrečko, v kateri je bila večja količina bankovcev in kovancev. Na hitro je preštel, v vrečki je bilo dovolj denarja, da bo lahko kupil gozdarjevo tišino. Vsaj za nekaj dni, nato bo tako ali tako že dovolj daleč. Na to je računal.

Končno je bila starejša dovolj pri močeh, da je lahko stala in hodila. Mlajša je še vedno bolj vegetirala kot kaj drugega, zato si jo je poveznil čez ramo in jo kar odnesel. Bila je dovolj lahka, da mu ni predstavljala prevelikega bremena. Druga mu je sledila, čeprav ni bila še prepričana v svojih korakih in se je pogosto zapletala in spotikala. Vzelo jim je debelo uro, da so prišli v bližino čistine, kateri so se izognili ter se skozi podrastje prebili na novo nastalo pot, ki so jo uporabljala prihajajoča in odhajajoča vozila.  Počitek ob strani poti sta ženski izkoristili, medtem ko je Undorm čakal in oprezal za pravim šoferjem. Videl ga je, ko je vozil globlje v gozd s praznim tovornim delom tovornjaka, nato pa počakal in se umaknil, ko se je drug tovornjak vračal v dolino. Končno je pomahal pravemu, ki se je ustavil.

Spravil je punci na noge, jih skorajda zvlekel do tovornjaka ter jih začel nalagati skozi sovoznikova vrata v kabino.

“Ej, mislil sem, da sam tebe peljem.” je začudeno rekel, medtem ko je le gledal naokrog.

“Brez vprašanj. Tukaj imaš.” je odrezavo rekel Undorm in mu ponudil bankovce.

Šofer ni takoj vzel. Bil je preveč presenečen; količina denarja je bila primerljiva s tistim, kaj je zaslužil v enem mesecu. “Resno?”

Undorm ni umaknil roke. Čakal je, da bo voznik vzel ponujeno. “Resno.”

“Pizda, za tak dnar vas peljem k sebi domov in vam še večerjo skuham.” je tišje dejal in počasi, kot da ne bi verjel, kaj se res dogaja, prijel ponujene bankovce.

“Brez vprašanj. Vozi sedaj.” je rekel Undorm; motor tovornjaka pa je čez nekaj trenutkov glasno zarohnel in startal proti civilizaciji.