Veter obljub 12

 »Kaj pa ti ob tej uri, Leon?« Sonja zaspano odgovori.

      »V soboto grem domov, pa sem hotel, da to veš,« je Leonov glas raskav in ves poten drhti.

      »A si sporazumno prekinil pogodbo?« je Sonja pravniško hladna.

      »Ne. Spremembe. Renovirali bodo, koronski ukrepi so se ublažili, saj veš, ne. In tako bo nekaj časa novi kar od doma delal, sem bo hodil samo v kontrolno sobo, domačin, z druge strani v Istri. Sam vozi hitri čoln in to. Pa so mi ponudili možnost, da grem. Itak bi mi avgusta potekla pogodba in nisem je nameraval podaljšati, saj veš. Mislil sem, da bi jo, najprej, ja, zdaj je drugače,« potrto reče.

      »Kako drugače. Zakaj drugače. Pa ja me ne boš začel obtoževati, da sem ti sesula življenje. O vsem sem ti napisala, ti pa mi niti odgovoril nisi. Zdaj pa me pokličeš na tak dan. Menda veš, da je danes ponedeljek, 11. april, in sem bila cel dan v pisarni, ker … To sploh ni pomembno. Prosila sem te, da nisi nadležen. Seveda me lahko še kdaj pokličeš in pišeš, to sem ti v mejlu omenjala, ne pa ob takih urah, Leon. Prosim, res ne. In še enkrat se ti opravičujem, če sem te tako zelo prizadela. Če bi vedela, da nisi za avanture, bi te odklonila, zagotovo. Mislila sem pač, da si kot vsi drugi, da si želijo ženske kdaj pa kdaj, in to … Ja, vem, v zmoti sem bila in sem naredila kot sem, oprosti če moreš, če ne …« Sonja zamolkne.

      »Nič te ne obsojam. Samo to sem ti hotel prijateljsko sporočiti, da bom opustil samotarjenje na svetilniku. In hvala, ker si poskrbela za starševski grob namesto mene, zdaj bom lahko sam,« reče Leon.

      »Ponudila sem ti iskreno tovarištvo, no reciva prijateljstvo, ki se je pač zapletlo z ljubeznijo, ne tisto, no. Saj veš, kaj mislim, saj sem ti že vse razložila. Ne omenjaj mi groba, da ne bom imela kakšni neprijetnih asociacij. Veš, da sem ti rada pomagala, in tudi v bodoče, če bo treba, ti bom pomagala, samo razumi, Leon, se je pač zgodilo, razumeš to?« Sonja postaja razdraženo nestrpna.

      »Razumem,« škripne iz Leona.

      »No, lepo, da si me obvestil, kako je s tabo, zdaj bi pa šla k počitku. Jutri greva z Robertom k mojemu zobozdravniku, popraviti si mora dva zoba, preobleke in stare plombe, take reči. Jaz bom imela le redno kontrolo. V službi pa imam zdaj eno noro zadevo. Nekdo je podaril gozd Cerkvi, mimo volje  dediča, Cerkev pa noče izplačati zakonitega dednega deleža, cela reč, ti rečem, cela reč. Leon, lepo se imej in, ja, če se ne slišiva, vesele velikonočne praznike, ne,« Sonja sladkasto navibrira, kakor da je še vedno v žaru eterike telesa, ki se vname in dogori v objemih in spremešnini telesnih sokov.

      »Hvala enako, in, ja, lahko noč. Pa oprosti, no, malo sem tak, no … Ni važno, no. Lahko noč,« Leon nacincari.

      Še nekaj rečeta o prevozih in o hladnem vremenu. Potisne telefon od sebe in počaka, da se modrikast ekran ugasne. Zdaj mu obraz osvetljuje zaslon prenosnika. Smrkne, se živčno presede in pomisli: Tako bo zdaj to, sama vljudnost in samota, tako bo. Res neumno, da sem jo poklical ob tej uri. Ja, taki heroji smo, ko malo spijemo, taki. Vino dela nore heroje, to se ve. Nič, v dežurno sobo moram deseta je že mimo, pa kaj.

      Bledo aprilsko jutro komaj zaznavno trga oddaljen mrak nad morjem. Stoji na pomolu, drhteč v mrazu, ki je lebdeč nad vodo kot nekakšna ledena zavesa, pripravljen, da skrije vso neprespanost, ki ga je izčistila alkohola, a mu dala navretek misli, da je še ves opotekav in začuden, ker je tudi morje tako zelo gluho. Nemi valovi, nemi valovi, si ponavlja in stopa sem in tja. Mislim, da sem zrel za konkreten počitek. Ko bom prišel domov, bom zagotovo dva dni kar spal. Zdaj je čas, da se vzamem v roke, kot se temu reče, si očita. Sonja in njena hotenja, Sonja, lačna moškega. Najbrž bo to po njeni mami. Govorilo se je, da je bila kot mlada živahna, in njena teta, tista, ki že vrsto let dela v Trstu, pa nihče ne ve, kaj. In zakaj ne morem preprosti pozabiti tega, zakaj, povej ti gluho morje, ki komaj malo plivkaš. Osamljen galeb je pivknil nad njim, kar je pomenilo, da so v bližini ribiči in se vračajo z nočnega lova – zdaj čistijo in mečejo odvečen in neraben ulov nazaj v morje. Privzdigne daljnogled in se obrne na sever. Res, kakšnih tristo metrov vstran zagleda staro ribiško barko, v mraku – vidna je zaradi svoje okrušene beline. Na vrhu kabine in ob straneh je videti reflektorje. Taka služba, se zamisli. Ponoči si na morju, potem … Koliko alkohola prenesejo ti fante, ej, ej … Nekajkrat so se že ustavili ob pomolu, mi podarili kakšen lep kos – no, vsaj to, vsaj ribe znam zdaj kvalitetno pripraviti. Saj ni težko, ponev, olivno olje, sol, česen, to je vse kar rabiš, drugih začimb ni treba. Riba je riba. Naša mama jih je rada jedla, o ja. Povaljala je sardelice v moki in jih ocvrla, o ja, dobra reč, dobra. Kje so tisti časi, kje. Take smo jedli na veliki petek, tudi letos bo veliki petek, prazen bo. In pomaranče in pirhi in šunka, pa cekar za v cerkev s posebnim prtičem. Potem pa česanje v veži in cekar in hoja k popoldanski maši. Jaz nisem nikoli nesel, Katka pa. In kako je bila smešna s kitami, s cekarjem, v visokih škornjih, v plaščku, pa ti gre, žvečilni gumi in dela balone … Menda jo je enkrat župnik opomnil, da … Vem, zamerila mu je, ker ji je predlagal, da bi jo posebej pripravljal za birmo. Pa ja, ni se hotela učiti tistih dogem, ne. Že kot smrklja je župniku zabrusila, da jo ima Bog rad, ker da doma uboga in je pridna v šoli, da več ne rabi narediti za Boga. Spor je razreši Tone, saj, saj … Pa jo kar malo pogrešam, to našo potepinko, jo, ga ošvrkne na pomolu. Naveličan mraza, se pogrbi, popravi daljnogled in hoče nazaj v zgradbo. Na tretji stopnici se ustavi, ker nenadoma zasliši, da so se valovi zganili. Pogleda po gladini, grbe vode so se začele dvigovati – spremembe, spremembe. Nič več ne bo gluhih valov. O, veter, veter sprememb, glej no. Kaj so že napovedali, ja, da se bo okrepil južnik tudi v kvarnerskem zalivu in da bodo popoldan nevihte. Pa spet. Muhasti april, saj. No, vsaj megle ne bo, te ne maram. Že doma je nisem, si reče. Pregleda z daljnogledom bledi horizont, že rahlo našminkan z rdečino jutranje zarje. Taka veličastna svetloba, to sonce. Kako je Kristus lahko hodil po vodi, in kam je dokončno šel po vstajenju. V nebesa, k očetu … Mar se bom kar naprej to spraševal in skušal dognati logiko, ki nam ni dana. Saj, Grga, Grga, še ga bom bral, tudi doma. K sreči še niso prišli po njegove datoteke, korona in to. Vse sem si skopiral, prav vse. Pa tudi nekaj dnevnikov, ki so fotokopirani, pripravljeni za kasnejše branje. Kot zgodovinar sem pač brskač po arhivih. Samo Bog brska po arhivih duš, samo on, ki režira naša življenja. Bog vedi, kakšno vlogo mi je še dodelil. Moral bom začeti praktično razmišljati, kaj zdaj. Dobro, prišel bom domov, prezračil, zakuril, pregledal, kako in kaj. Kupiti bo treba to in ono, kar nekaj sem privarčeval. Ja, kje pa naj bi na otoku zapravljal, le kje. Grga je vse zapravil za alkohol, za ženske, za drogo ne, saj mu je rastla na vrtu – zanj je je bilo dovolj. Vsi so vedeli, da jo goji, še policisti, pa … No, kako pa naj bi jo prodajal, na otok ni bilo dovoljeno, če pa je šel s čolnom na Cres, je pa menda trčil ob konkurenco, tako je nekaj malega pisal v svojih zapisih. Koliko ljudi že kadi kanabis, a? Ja no, ljudje morajo pozabiti, da so, da so potem uporabni sužnji kapitala, tako bi se lahko reklo. Se pravi, takole, zdaj najprej močna kava, kos sira, vitaminski sok, potem … Sonja, Sonja … Vse je napisala, vse je povedala že sinoči, zdaj bodo to samo še gluhi valovi. Antonu se še nisem zaupal. Zdaj ima on druge sladke skrbi. Dobil je boljše mesto, ker se je izkazal, ker se je unesel, pa so ga premaknili v mesto v škofovski urad, da bo pomožna delavna moč, ker so mu našli kvalitetno zamenjavo. Delal bo v Celju, ne v Mariboru, kar mu je še ljubše. Pred dnevi je pisal, da bo za veliko noč že v Celju in da bo začel z rednim delom v maju. Do takrat da bo pač seznanjan z administrativnimi posli in mu bo dodeljen uvajalec. Kdo bi razumel to cerkveno hierarhijo in notranja trenja. Pa če bi mu danes dopoldan vendar napisal, kako se je razpletlo s Sonjo. On je mislil, že takrat poleti, da se bo to ugodno razvijalo. No ja, nekaj časa je res kazalo, pa … Ja, napisal mu bom, ja, obzirno, na kratko. Prepričan sem, da bo takoj poklical … Ah, ta naš Tone. Če kaj, potem cenim pri njem molčečnost in zavzetost. Če se česa oprime, to izpelje, to pa res. Popravil je župnijo, prekril cerkev, dal pospraviti to in ono, organiziral ljudi. Znal je te reči, znal. Morda je bil včasih še preveč ljudski, ker je rad spil in pel, morda zato, ja … Zato so ga umaknili v mesto, pa tudi že malo v letih je, tudi to. Tako bo ja, da si malo olajšam dušo.

        Zadovoljen z napisanim in povsem zbran sedi za računalnikom in gleda stavke, popravi to in ono, prečrta, izbriše, na novo napiše, na glas prebere, potem pa pritisne: pošlji. Minute se zgoščajo. Zapre računalnik in gleda, kako se menjuje barva morja – iz umirjene modrine nenadoma postaja sivkasto, nagubano, jezno. Veter vse bolj trka ob polkna in stresa svojo veselost čez prazen vrt in se poveseli z oljko, ki je navajena uklanjanja in trmavosti vetrov. Potem pa telefon. Saj sem vedel, takoj ko bo prebral, bo poklical, sem vedel, Tone, Tone.

      »No, dečko, tako je to, če se stavi žerjavica v dlan, malo zapeče, potem pa mine. Prebral sem, prebral. Hja, razumem tvoj dušni nespokoj. Sonji bi težko pripisal krivdo, ker je to danes že kar običajna praksa. O tem sva že govorila. Poznam njihov teto, mamo, te ženske so pač malo nagnjene k neugnanemu ljubljenju. Tako je to, s tem živimo. Eni imajo večji gon, drugi kaj drugega. Vsaj devičnik nisi več, se mi zdi, vsaj to. Vseskozi si bil odmaknjen. Skušal sem ti že dopovedati, da moško izkušnjo moraš dobiti, da je to na nek način celo zapovedano. In pišeš, da se odpravljaš domov. To mi je ljubo. Za veliko noč pridem tudi jaz, v nedeljo šele popoldan, ker imam dopoldan še neke obveznosti,« Tone na hitro namelje.

      »Čutil sem tako, pa sem vam napisal.«

      »Prav je tako, da si se razprl. Vidiš, župniki smo na nek način tudi psihiatri. Vsekakor pa, to dobro veš, se name lahko obrneš, tako kot si se do sedaj. Ne bom ti odrekel poslušanja in svetovanja. Pišeš, da ti je pa vendar svetilnik dal neko notranjo luč. Rad verjamem, da je tako samotarjenje izrirbarilo iz tebe nekaj, česar do sedaj v sebi nisi prepoznaval. Najtežje je biti sam s seboj. No, moj prijatelj, sicer resen psihiater, dela v stari graščini, mi je govoril o tem fenomenu, o samosti v urbanem svetu. Saj je res zanimivo, koliko svetilnikov je v mestu. Vsak blok premore katerega. Ljudje živijo drug mimo drugega, se srečujejo, si pokimajo in to je vse. Ti pa še pokimati nisi imel komu, razen seveda uradnim uslužbencem, vojska, policija in to, kar si mi pripovedoval. Večino časa si pa le bil sam. In Sonjini obiski niso bili tako pogosti, da bi imel občutek, da sta zdaj že zares skupaj, zato, vsaj tako upanje gojim, ti bo to prešlo, ko boš doma poprijel za delo. Kakšne načrte pa imaš z domačijo? Si že kaj razmislil v to smer, si?« vpraša Tone.

      »Nisem,« prizna Leon.

      »No, lastnik si ti, jaz imam zapisano samo sobo, zemlja je pa vsa tvoja po neki previdnosti. Če hočeš moj nasvet, potem najdi nekoga, ki bi vzel travnike in njive v daljši zakup, s klavzulo, da lahko prodaš, če se tako odločiš. K sreči imam v naboru zaupnih prijateljev tudi dobrega advokata, ki se ubada prav z zemljiškimi vprašanji. Ne, ne razumi narobe. Nisem namesto tebe kalkuliral, kako in kaj. Saj veš, da nima nihče več apetitov, da bi kmetoval. Vsi so si uredili življenje po svoje, kakšen vikend bo pa že še zrasel. To je treba pričakovati. In lani so strašili z mišjo mrzlico, o tem sva že govorila, tudi to je malo ustavilo ljudi, da niso silili na podeželje. Sicer pa nič ne hiti. Časa boš imel dovolj, da boš razmislil, kako in kaj. V glavnem se ni kaj dosti spremenilo. Na novo kmetuje zdaj Janko iz Podbrega. Vrnil se je iz mesta, pa si je omislil koze. In bo delal kozji sir. Podbregarski imajo veliko gmajn, bi pa rad najel eno naših njiv za zelenjavo in krompir, pa sem mu povedal, da si ti zdaj gospodar. Verjetno te bo klical po veliki noči. V zameno bi dal kakšnega kozlička, že pripravljenega za peko in to, pa kakšen hlebec sira. Se bosta že pomenila.«

      »Janko, on. Pa saj je strojni inženir, a ni?« se čudi Leon.

      »Ja, je, seveda. Žena je pa biologinja in bi prišla na vas. Tako je zdaj to, ko je korona ljudi malo streznila in spet prepoznavajo dobrote narave, ki vse daje in vse vzame,« reče Tone in se zasmeje.

      »Se pravi, ženski lobi,« je Leon piker.

      »No, naj bo, pa ženski. Torej, ko boš doma, me pričakuj. Ne bom prišel praznih rok, ne skrbi, potica, pirhi, vino, žolca, vsega, še hren, ja, da ne pozabim. Oh, če se spomnim, kako je naš oče rad jedel hren in se solzil na velikonočno jutro. Saj smo ga imeli na njivi. Se ti tega spomniš? Se spomniš, da ga je tvoja mama ribala in mešala z jabolki, se?« vpraša Tone.

     »Seveda se. Jaz ga nisem maral in sem ga enkrat pljunil ven, pa sem jih slišal. Katka pa ga je imela rada, še zdaj se navdušuje nad začinjeno hrano. Te ji tam gor ne manjka.«

     »Ja, indijska hrana, pakistanska, vse je naravnano na začinjenost. Moj želodec je navajen domačih začimb, to že. No, kaj malega sem že poskusil, da bi bil pa navdušen, to pa ne. Ja fant, no, nič več fant, mlad moški si zdaj, kar lepo si oddahni od te afere, ki sploh  ni tako tragična kot si jo ti slikaš. Ti je pač prekrižala pot, ljubila sta se in to s privolitvijo in v užitek obeh. Nič grešnega ni v tem, čeprav je cerkvena dogmatika drugačnega mnenja, a se te dogme umikajo realnosti. Vse sorte stisk sem že slišal in videl, tvoja je komaj opazna, toliko da boš vedel. Glavo gor in bodi Tončev rod, ki je zmogel vse. Sva se razumela?« Tone zadihano dokonča.

      »Sva, sva. Ampak, zakaj …«

      »Ne postavljaj si odvečni vprašanj,« ga prekine Tone. »So vprašanja, ki preprosto nimajo odgovorov. Zdaj boš še nekaj časa oral po sebi, sejal boš morda zamero, pa ne bo kaj dosti obrodilo. Veš, če nosiš gnev v sebi, ti zastruplja tudi ude, to je nedvomna resnica. Strup v srcu, je strup za celo telo. Nejevolja ubija celice. Mlad si in močan, pa boš nosil še mnogo skal, preden bo piramida življenja dokončana. Vsak se mora obrusiti, vsak mora dobiti kakšno rano, da zna ceniti celjenje in oddih v srcu, ko vihar mine. Vzemi to kot nujno preizkušnjo, kot življenjsko izkušnjo, ki ti jo je Bog poslal z namenom, tako to vzemi,« Tone blago reče.

      »Za vse je odgovoren in kriv Bog«, se Leon cinično izvije in pomisli na Grgino pisanje.

      »Tako preprosto pa tega ne moreva formulirati,« Tone odtišini.

      »In če sem se zaljubil, kaj naj potem,« Leon kar udari.

      »Ah, zaljubil,« vzdihne Tone. »Zaljubil, daj no, star si 32 let in si menda ja že prešel čustveno nestabilnost odraščanja. Dobro, dopuščam možnost, da si v njej videl svoj moški potencial in da si fantaziral o tem, da bi skupaj gradila bodočnost, to možnost dopuščam, še zlasti zato, ker te je ta ženska naredila za moškega. Veš, ljubezen je korektiv med nagonom in razplodom. Ljubezen je samo garancija, da se pari na nek način povežejo za daljše sobivanje, ampak, lahko ti zaupam, da se po približno štirih letih zakona ta ljubezen razblini v rutino, še več, celo nestrpnost se pojavi. Vidim življenje, dragi moj, vidim ga. Ljubezen te sicer lahko oplazi, a si zadosti zrel, da jo boš znal spremeniti v dejavnost. Prav, bil si zagledan, zaljubljen, zdaj pa se ozri po drugi, če te to vleče. So taki, ko se prvič opečejo, si novih opeklin ne dovolijo več, so taki. Ti sam si boš izbral novo možnost, za svojo zmožnost. Nočem ti dajati naukov, hočem ti biti samo tolažba. Tudi če si bil zaljubljen si bil na tisti nezavedni način, ki ga je težko ozavestit, pa prav zato še težje utišati, to razumem in vem. Novo zanimanje te more prijeti, pa boš pozabil, da si bil zaljubljen. Vem, prihaja pomlad, ko hormoni nažigajo, še težje ti bo. Nič zato, dragi Leon. Šel boš malo med ljudi, to ti res priporočam, da se ne zapreš v staro Tončevo hišo in se smiliš samemu sebi. Tega ti ne priželim, res. Ko bom v Celju, lahko prideš k meni tudi za dlje časa, ker bom imel razkošno stanovanje in sobo za goste. Silim te pa ne,« Tone utrujeno reče.

      »Ne vem, nimam še nobenih resnih načrtov. Najprej malo pospravljanja potem počitek in razmislek, kako naprej. Po veliki noči se bom odločal,« Leon melanholično reče.

      »No, dobro, dobro,« blago reče Tone. »Veš, dostikrat sem razmišljal, kaj je moja sestra naredila narobe, tvoja mama,« premolkne Tone.

      »Kaj pa naj bi to bilo,« se Leon vznemiri.

      »Ja, bom direkten. Bodiva odkrita. Zaščitniško se je obnašala do tebe, zelo zaščitniško. Kar spomni se, kako te je nadlegovala, kako se obleči, kaj jej, da ne boš zbolel, pa Leonček, pazi, pa Leonček, ne tega, pa Leonček, pusti, saj bom jaz. S Katko je ravnala drugače, povsem drugače, strogo, odločno, in to v vseh obdobjih, do deklištva, ko si ni pustila ukazovati. Ti pa si sprejemal njeno udobje. Še kot študent si prinašal domov cunje, da ti jih je oprala, zlikala. Kadar si prišel, te je čakala tebi najljubša jed – no, na kratko, varovala te je in razvajala. Če si šel s fanti po vasi, je bila vsa v strahu, kakšen boš prišel domov. Kar vidim jo, kako se je spraševala: bo pil, bo kadil tisto reč, bo … Njeni strahovi so bili pretirani. Omenjal sem ji to, pa mi je zabrusila, da jaz ne morem vedeti, kako je s tem, ker nimam svojih otrok. Vidiš, in potem si se izklesal v moškega, ki se boji zameriti ženski, ki nima tiste prave moške odločnosti. Oprosti Leon, da ti to tako odkrito govorim, in še po telefonu, ampak zdaj je čas, da se na novo odkriješ. Vse to ti govorim zato, da bi sprevidel, kako je s teboj, in da se na novo sestaviš. Veš, preveč je teh cankarjanskih jokavih dedcev na Slovenskem, preveč. Mama pa mama. Žal je tako, da mnoge matere preveč navežejo nase sinove, zapleten odnos, mama- sin, zapleten, še posebej tam, kjer je samo en sin; v hčerah vidijo nekakšno mlado samico, tekmo vidijo. Veliko psiholoških knjig sem prebral, živim med ljudmi, slišim, vidim, vem, dragi Leon. Glej, zadosti sem ti povedal. Se bova pogovorila ob dobrem vinu, šunki, pirhih, takrat bova vstajala tudi midva. Imela bova svoje vstajenje. Bo prav tako Leon. Kar tiho si, razumem. Očitam ti to, da te je imela mama neizmerno rada, to ti očitam, ampak ljubezen mora imeti pravo mero. In moja sestra je pretiravala, vsi smo to vedeli. Tvoj oče se ni kaj dosti zanimal za vzgojo, po tistem, ko je ugotovil, da nimaš njegove bojevitosti, da si krhek, da ne zmoreš težkih fizičnih naporov. Sam mi je nekoč, ko sva se ga malo naluckala potožil, kaj da bo iz tebe, ko pa še motorke ne moreš vžgati, komaj, komaj. Ni pričakoval, da boš gozdar, to ne, da pa boš samo v knjigah, tega si ni mislil. Leon, odpiram te stvari, zdaj, ko si doživel prvi pretres, kar je morda nesramno. Verjemi, pogovor očisti dušo, zato Leon, zato. Halo, si še tam,« Toner neučakano reče.

      »Sem. Vse to, mama, zaščitništvo, vse to je bilo kruto res. Tudi sam sem že prišel do takih zaključkov, da so me tiščali v pregloboki vati. Morda tudi zaradi tega ne vozim avta, ker je mama kar ponorela, če me je videla na traktorju, če sem lezel v avto, kjer je oče puščal ključe. Saj je bilo prav komično, imel sem štirinajst let in sem si v soboto popoldan želel vsaj vžgati avto, da bi videl, kako to gre. Mama je plela na vrtu, udarjala z motiko in se sklanjala. Splazil sem se v avto, v starega golfa, pa so vrata škripnila. Takrat pa mama vrže motiko med solate in fižol, pride naokrog, me vpraša, kaj nameravam, pa me prehiti, iztakne ključ in si ga vtakne v žep umazanega modrega predpasnika in mi reče, da sem še premlačen, da bi se lotil avtošole. Ko sem očeta prosil, da bi šla na gozdne ceste in se učila voziti, mi je rekel, da nima časa, da bo že, ko bom star 17 let. Takrat pa je že bolehal, nič ni bilo. Ja, take so se mi dogajale, žal,« Leon skoraj jokavo reče.

     »No, vidiš, da si sposoben razkrivanja in da zmoreš. Prav je, da se znaš odkrito pogovoriti o stvareh, ki so ti obležale v duši. Na ta način bo duša zasijala, verjemi. No, zdaj se bom poslovil, ker imam kar veliko opravkov s predajo mesta, pa moram urediti župnijske knjige, vizitacija bo in te reči. V nedeljo se pa vidiva, kaj?«

      »Stric Tone, vedno ste dobrodošli. Vi ste moj vodnik, to rad priznavam,« je Leon trdoživo melanholičen.

      »Samo svetujem, nič ti ne vsiljujem. Moje izkušnje so seveda drugačne, ker sem pač v drugačnih odnosih s svetom in ljudmi, a ne nazadnje, sem del rodbine, sva iste krvi, bi se reklo. Dobro Leon, ženska je šla po svoje, ti boš pa zdaj močnejši. Z dejanji ji moraš dokazati, da ti ni ničesar dala in nič vzela. Kar pogumno,« zaključi Tone.

      »Se bom že znašel, brez skrbi,« je Leon medlo prepričan.

      Poštevanka ur se je ustavila. Sedi na pomolu, pestuje daljnogled in gleda, kako se morje nezadržno trudi, da bi odgrizlo stanovitne skale. Moj zadnji večer tukaj, zmedeno pomisli. In Sonja, ko sva sedela prav tu, se držala za roki, to je bilo v lanskem avgustu, ko je bila celih deset dni tukaj, deset dni, deset noči, deset … Tu sva sedela, utrujena od vročine, od ljubljenja, od zasičenosti drug z drugim. Pa mi je rekla: Leon, zakaj misliš, da imamo tako radi sončne zahode? Nisem ji znal odgovoriti. Razpredala je  o tem, da pa ona misli, da je to nek prastrah, da bomo ob luč, da bomo spet v dolgi temi. Govorila je tudi o tem, da je brala neko študijo o podzavestnih usedlinah, predvsem, da je o tem pisal švicarski znanstvenik, Jung, ki je raziskoval te stvari. Nezavedno in to. Odkrito sem ji priznal, da sem nekaj malega površno prebral, bolj me je pritegnil Dunajčan. Pa sva se šla debato o zatajevanju in o posledicah tega. Tisti avgust, tisti večer … Potem je sanjarila, kako fino bi bilo, če bi znal upravljati čoln in bi se malo vozila po morju. Njej da ni problem, da lahko vozi od kamiona do traktorja, vse, vse jo navdušuje. In treba je priznati, dobra voznica je, zelo dobra. Doma je res vozila mali traktor, še celo bratov enduro motor, tudi to. Neukročena … Mislim, da je tisti večer prvič podvomila vame, ker je pač ugotovila, da sem čuden dedec, ne vozi avta … Moški, ki bi jo vozil po morju in se za povrh še dobro ljubil, to bi bilo nekaj, to. Ženske danes pričakujejo od moškega, da je nek superman, nekaj takega, čeprav, vsi filmi in vsa reklamirana  hotenja gredo v smer čistega seksizma. Uspešnost se meri po zmožnosti za seks, tako nekako. V vseh reklamah so moški lepi, močni, ženske seksi, povprečnih ljudi ni, ti ne obstajajo, nimajo pravice obstajati. V poslovnem svetu je še huje, tam so moški v elegantnih oblekah, ženske pa strogo in diskretno seksi … Večno zapeljevanje … Grga je pisal tudi o tem. In je zapisal: Urbani človek je čudno pleme, ženska mora dajati kar naprej signale, da je za ljubljenje, moški je pa ne sme kar naskočiti, prej mora imeti dober avto in kravato. Ja no, posploševal je, posploševal. Veliki petek, hladen aprilski večer, nobene prave toplote. Morje rahlo valovi, sonce je šlo na Portugalsko in še naprej … Jaz pa tu in si mislim, če bi me … Kdaj se bom odvadil tega razmišljanja, le kdaj. Jutri, na velikonočno soboto me pelje šjor Ante s kombijem naravnost domov. Sam se je ponudil, da me odpelje. Spotoma se bova ustavila v mestu, da si za nekaj dni nakupim živila, ker doma ni kaj dosti, po dveh letih. Saj nisem nič pustil. Preden sem šel, sem hladilnik izključil, ga očistil, v shrambi je ostalo nekaj olivnega olja, kis, sol, sladkor, verjetno že trd, kaj vem. Ja, spisek sem že naredil. Na otok sem prišel samo s potovalko in prenosnikom, zdaj se je pa nabralo kar nekaj map, nekaj knjig, oblačila, in, Sonjina zelen rutka, ki jo je pozabila; še diši po njenem parfumu, še. Imela jo je lani v marcu, za okras, lepo se je podala k plašču in črnemu puloverju, pa k njenim zelenim očem. Tiste oči, še zdaj lebdijo nad morjem. Lani za veliko noč je bila sama doma, korona, kriza in to … Predlani tudi … Jaz, jaz, ne vem, ne vem. Velika noč, čudež … Zgodovinske resnice, okrutnost Rimljanov. Križanje, saj … Trpečnost kot zastraševalni manever. Jutri bom že doma ob taki uri. Zakuril bom v štedilniku, pognal centralno kurjavo. Tone pravi, da so jo tu pa tam pognali, da je bila hiša manj vlažna, da je živela. Hiša umre z ljudmi, se mi zdi. Dokler so ljudje v njej, živi, potem pa … Kaj bo z našo … Bom ostal doma? Najbrž ne. Mestna žival bom postal, zagotovo. Potrebujem kavarno, knjižnico, to. Samoto sem preizkusil, je kar je. Najdeš sebe in izgubiš druge, tako bom rekel. Saj si lahko kvalitetno sam tudi v mestu. Kako je rekel Tone, da so bloki tudi svetilniki, ja. Res so. Jaz bi živel v bloku, zakaj ne. Če bi se mi zahotelo narave, bi pa šel. Mogoče bom spet zaprosil za službo na srednji šoli, kot sem bral, bo razpis. Spremljam, spremljam. Internet je zakon. Si doma, kadar hočeš, si doma. V Ljubljani je tudi nekaj razpisov, na enega sem že poslal prijavo, te dni čakam odgovor. Samo stanovanje v Ljubljani stane, plača pa … O vsem tem bo treba še temeljito razmisliti. Če že, potem bi raje delal v Ljubljani, tam bi imel na voljo več knjižnic, kaj vem, morda se bom prijavil za doktorat. Mika me, da bi raziskoval sistem gozdarskih uprav v naši regiji, to me mika. Mnogi gozdarski gospodarji so se menjali in vsi so nekaj dali naši pokrajini. Največ cest so zgradili Italijani, Avstrijci pa so načrtno delali z gozdom. In zanimivo bi bilo raziskati uniforme gozdnih čuvajev, sistem upravljanja in sankcioniranja. Zavedam se, da je to kar zalogaj, ampak … Eh, kaj vse bi. Po drugi strani pa bi lahko doma mirno živel, še šel samooskrbno kmetijstvo in … ne, ne, tam bi zakrnel, gibkost duha bi šla … Ja, morda bi s časoma le našel kakšno kolegico, ki ne bi bila tako zelo modno nastrojena kot Sonja. Kaj pa veš, Bog dopušča presenečenja. Ja, kakšen moški sem, bog se usmili, in to leta 2022. Moški, ki ni hodil na divje žure, ki ni poskusil droge, ki ni imel stikov z dekleti, ki ni oponašal mode, ki ni imel prijateljev, ki ni … Moški, ki ga ni bilo. Na nek način kar slišim Sonjo, kako razlaga kolegicam, kakšno trofejo je opustila: Ti, a veš, ta Leon, ne, ti, je še bil devičnik. Si moreš mislit, v tej naši dobi, pa se špara do tridesetega leta. Ej, noro res. Saj je kul tip, mislim za pogledat in to. Še v postelji sem ga natrenirala, da je bil žrebe kot se gre. Samo drugače, ej. Si moraš mislit, tip ne vozi avta. O maj gad, tip, ki ne vozi avta. Saj to je noro, no. Ja, je iz naše vasi, je, tak študiozen tip, magister zgodovine in to, samo, kaj pa vem. Ni za ta svet. Muziko, ok, to rad posluša vse moderno, vse sprotno, pa tudi klasiko. Njegov stari je imel hrvaške korenine in ima v žlahti pravega rokerja, pa še sam je bil tak no, kul tip,  s sivim čopom las, pa uhan v levem ušesu, tak postaran hipuzl, no, žal že pokojni. Ta Leon pa, nič, spodobno oblečen, mislim kavbojke, majica, superge, včasih čevlje, to ja. Ne briga ga moda in to, ne. Živi v svojem svetu, ni realen, res ne. Ja, tam na svetilniku, kul sva se imela, samo, kaj naj ti rečem, ne moreš sam seksat in meditirat, ne. On bi kar naprej nekaj razpredal, filozofiral, dobro jedel. In lahko ti zaupam, da sva vedno seksala na mojo pobudo. Nikoli me ni kar zgrabil, pa sem čakala. Nič, lesen tip, nimaš kaj. In kuhat zna, to ja. Pa ni kmetavzarski, to mi je bilo všeč. Veš koliko potentnih dedcev je po vaseh, pivo, dober avto, sončni špegli na čelu, čvek pa tako kmetavzarski, da se ti obrne. Glih zato me je ta tip zrajcal, mater ej. Tak luštkan, tih, tak bejbi face tip, tak za crklat. Pa je mimo, draga moja, mimo. S takim tipom ne moreš biti večno, ne. Dala sem mu lekcijo, kako deluje ženska, naj bo zadovoljen s tem.

      Misli odplavajo, kakor da jih valovi skrbno nabirajo v penasto ogrlico, ki je za nekaj trenutkov ostajala na skalnatih čereh. Ozrl se je po osamljenem čolnu, zadek je bil že pogreznjen v morje. Nihče ga ni povlekel na kopno, da bi ga očedil, ga prebarval. Čigava last je bil? Seveda, Grgin, on ga je kupil, ker je stari službeni čoln prevečkrat treščil ob skale in bil potreben temeljite prenove. O tem je pisal, o vsem tem je pisal Grga. In zdaj se njegov čoln pogreza, obnemoglo se predaja morju. Najbrž so na upravi pričakovali, da ga bom jaz nasledil in imel veselje z njim, pa ja … O, saj bi bilo romantično, če bi Sonjo zapeljal v sončno meljavo večera, z zeleno rutko okrog vratu … Sanjam, bog, kako sanjam. Koliko časa že nisem bil v nobeni cerkvi. Na Reki sem bil, čakaj, ja  malo pred božičem, ko sem šel kupit darilo za Sonjo, parfum in nove rokavice, bele, usnjene … Še jih najbrž ima … Bele rokavice, ah … Imela je belo kapo, bel pulover in bel šal, le rokavice črne … Vesela jih je bila, parfuma pa tudi … Spomini, te nadležne ptice. Lanski božič, samo za eno noč je prišla, ne božično, ne, po tistem … Morda pa je že šla z novim k polnočnici … Koronski ukrepi, komaj je dobila dovoljenje, se mi zdi, po drugem ali tretjem cepljenju, čakaj, tega pa ne vem. Jaz sem bil dvakrat cepljen na zahtevo uprave … Pa hudiča, s kom naj bi se srečeval na samotnem otoku, no. Zakaj sem se moral dvakrat cepiti. Po drugem odmerku sem bil kar nekaj časa pijan, šumelo mi je v ušesih in omotice so me dajale. Vojaški zdravnik mi je rekel, da je to pač reakcija, da so še hujši stranski učinki, samo, da se javnost o tem ne informira – pameten mož v bazi, pameten, in globoko veren. Rekel je, da se človek hoče igrati boga, da pa Bog vedno dobi igro. Odlok o javnih službah je zahteval, da se cepimo, nimaš kaj. Astra Zeneca, mislim, da je bilo to, ja. No, mimo je. Juti bom doma, sladka beseda. Morda za zdaj še ne vem, kje sem zares doma. In tu bodo ostali gluhi valovi, tisti izpred nekaj dni, ko so bili res tihi, zdaj je morje spet morje, svoj ritem ima.