Velika črna torba

Vlak je sopihal skozi jutro v rahel klanec, kot starec, ki mu počasi že zmanjkuje moči. Pokrajina je bila prekrita z lesketajočim se ivjem. Kovinska kolesa so enakomerno udarjala ob tire: en, dva, en, dva, en, dva … kot utrip nekega pozabljenega srca.
Sama je sedela, ob oknu, v tretjem kupeju drugega vagona in zrla v, z lesketajočim ivjem pobeljeno pokrajino.
Nekaj je bilo v tisti belini tam zunaj; kot zaklad; dar tišine, ki je vabil k razmišljanju, k spominom …
Spomnila se je tiste zapuščene hiše v predmestju … kdo ve, če še stoji? Rumeno siv, mrzel in žalosten dan je bil. Tisto noč je padel mraz, zelo mrzlo je bilo in ledene rože, ki so spominjale na vrtnice, so krasile na pol razbita stekla njenih oken – edina lepa stvar, ki jo je še premogla … boleč krč ji je spreletel telo in grenkobo je začutila v ustih …

Zavita je je bila v temen plašč, malo prevelik zanjo, a tak ji je bil všeč. Varno se je počutila v njem. Imela je občutek, da se lahko zateče vanj, skrije, ko se ji zahoče, da je tu, ali pa da je ni.
Nogi je imela prekrižani, razgreto lice je tiščala k hladnemu steklu, z obema rokama pa je v naročju k sebi stiskala veliko črno torbo, kakor da bi se bala, da bi ji iz nje pobegnil kakšen kos njenenga življenja ali skrivnost, katere ni želela deliti z nikomer.
Ni spala, a se je delala, da spi.
Zadnja leta je to velikokrat počela, sama pred sabo se je pretvarjala, da spi – nekako lažje ji je bilo, vsaj tako je čutila – umazani svet je puščala tam ”zunaj”, ona pa je vstopila v tega – v svojega, praznega, ki je poznal le še dve barvi: sivo in črno in – bolečo tišno.

Iz njenega sivo črnega, tihega sveta jo je predramil sunkovit in cvileč zvok drsnih vrat kupeja.
Vstopila sta: mož in žena.
Zaznala je hlad, ki je zavel čez kupe, katerega sta prinesla s sabo, ter nek nemir, ki ji je naježil kožo celega telesa.
Sedla sta naproti, na sedeža, na vsaki strani vrat – blizu, a vendarle daleč drug od drugega sta se zdela in še dlje od nje.
Nagnila sta se drug k drugemu, da ju sopotnica ne bi slišala …

”Meni ni všeč, kako se je danes obnašal,” je šepnila ženska s tresočim glasom, ”ni bil več naš. Te njegove oči! O, Bog, te oči …” je zahlipala.

Mož je stisnil ustnice. Tudi njega so begale njegove oči. Slutil je, slutil resnico, a ni si upal niti pomisliti nanjo, kaj šele si jo priznati – sebi in še manj njej.
Strah ga je bilo … kako bo prenesla resnico o sinu?
”Samo utrujen je, to je vse. Preveč dela. Preveč ga priganjajo.” Je s težavo izrekel laž, ki mu je tisti trenutek prišla na misel.
”Ne pretvarjaj se,” je rekla tiho.
”Vidim ga! Poznam ga! Se spomniš, kako se je začelo pri moji sestri … isto je bilo!, isto!” Zajokala je.

Ženski ob oknu je za trenutek zastal dih. Močno je stisnila veki, a vrata v njen sivo črni svet ni našla. Hotela je pobegniti, vstran! Zbala se je, da bodo njune težke besede ustavile bitje njenega srca … Stisk rok, ki so torbo tiščale k telesu, je popustil in imela je občutek, da so iz nje, kot majhne želvice, po njej začeli lesti spomini: ob sebi je začutila toploto njegovega telesca, okoli vratu ovite njegove nežne, otroške ročice, ob njenem hladnem licu – njegovo, mehko, toplo … zaznala je njegov vonj, zaslišala njegov šepet: mami …
Spomnila se je tistih noči, ko je prihajal k njej v spalnico, ter se zrinil k njej, pod toplo odejo – njen sin!
Tako svetel fant je bil; poln veselja, razigranosti; z očmi, ki so se smejale, še preden se je smejal on.
Tako nežen je bil. Potem, kot mladostnik malo uporniški, sam svoj je postajal – a to je spadalo k odraščanju, ni bil več deček, fant je postajal, mladi mož – tako je takrat razmišljala.
Potem pa je prišlo vedno več skrivnostnih dni, nerazložljivih sprememb. Noči, ko ga je zaman čakala. In njegov bes in jeza in tisti praški iz tistih majhnih vrečk in igle … tega takrat ni razumela – ali ni hotela razumeti – fant odrašča si je govorila. Tudi potem, ko so vsi govorili drugače je ona trdila: fant odrašča, išče se, našel se bo!
Spomnila se je noči, ko je čakala, da se je vrnil domov; njegovih tresočih rok; njegovih laži, njegovih poskusov, da bi se spremenil … in svojega kričanja, vpitja, molka …
In tiste zadnje besede, ki ji jih je rekel, preden je izginil: »Samo malo časa rabim, mami.«
Samo malo časa – verjela mu je.
Ali si je le lagala, da mu verjame?

Mož in žena sta šepetala. Besede so kot sive vešče potovale križem …
”Če se res drogira …” je tiho rekla žena, ”kaj bova sploh naredila?”
”Vse, kar bo treba,” je rekel mož z narejeno odločnostjo, ”dokler je živ, lahko še pomagava.”

Ženska je odprla oči. Vlak je drsel mimo hribov in polj, ki so bila prekrita z belo svetlobo jutra in kristalnega ivja. Sredi polja je stala majhna vasica, s cerkvico na sredini. Njen zvonik se je na sredini, kot roteče dvignjen kazalec dvigal v nebo.
O Bog! Kje si?
Tisti trenutek je v sebi začutila, da bi morala nekaj reči: jima izdati svojo bolečino?, jima vliti več upanja?, moč?
A kako? Tako prazna je bila in njena zgodba ni imela srečnega konca, čeprav je upala, da bo, da se bo končala kot v filmu s srečnim koncem … a, se ni!
Pomislila je na dni, ko je še imela upanje in moč; na vse tiste zgrešene poskuse, na dneve, ko se je borila z njim, na noči, ko jih je budna presedela čakajoča ga in kot divja zver prežala na vsak zvok s stopnišča; z mrtvim telefonom v roki.
Spomnila se je svojega vpitja, svojega kričanja, svojega joka in njegovih zadnjih besed , ki jih je rekel, preden je za vedno izginil: Samo malo časa rabim, mami … ja, verjela mu je.

Vlak je upočasnil in kovinski zvok iz zvočnika je napovedal naslednjo postajo. Počasi je vstala, si popravila plašč in k sebi močno stisnila svojo veliko temno torbo – veliko drobnih želvic, kot kamenčkov, je še ostalo v njej.
Na prehodu, med njima, se je za trenutek ustavila. Spogledali so se. Strah je bilo videti v njunih očeh, strah, ki ga je dobro poznala.
Spet se ji je zazdelo, da bi jima vendarle morala nekaj reči – a, kaj?
V tistem trenutku se je počutila kot grozeč nevihtni oblak nad njima in – brez besed.
Pohitela je iz vlaka.

Vlak je odpeljal. Leden veter je potegnil za njim.
Zakopala se je v plašč, priprla veki in s hitrimi koraki stopila po tihi poti za vetrom, ter k sebi, še bolj tesno, stisnila veliko črno torbo.