Večerna luč v kozarcu vina
Večerna luč v kozarcu vina
Sanjala je. Povsod sami lepi ljudje, ki so jo kar vodili proti letališču; bilo je na morju. Bili so vsi, člani njene družine v potovalni opremi. Kamnita obala se je spuščala proti dnu, kjer so se v igri svetlobe razraščale rastline. Nenavadno!!! A, prav enake na delu kopnega in v vodi. Drobcene… listnate, zelenkaste. Med obalo in morjem so v lepi vrsti rastle pinije; povezane v krošnje so tvorile dolg zelen oblak skozi katerega je pronicala svetloba. S kupom papirjev je hodila ob obali in opazovala storže pinij, ki so se razleteli na tleh in sprostili svoja dragocena semena. Slonokoščeno – bela, maščobna, drobna in zelo okusna. Sklonila se je je, jih nabrala in znova in znova poskušala. Odlično. Ko je pogledala navzgor, sta mimo stekli dve lepi dekleti v jeansu in modrem puloverju… dolgolasi (svetlolasi, ravni lasje). Hiteli sta pripovedovati, da ladje ni, da letala tudi ne. In onidve gresta na kozarec vina v senci pinij. Povabljeni so bili vsi, a raje je ostala in iskala … in se v sekundi znašla v budnem trenutku … Torej ne bo treba potovati … je zmedeno preverjala okoli sebe. Vse so bile le sanje? Rezultat popoldanskega počitka?
Pred njo pa je bilo prav to kar je ni navduševalo. Nakopičeno odločanje. Rim, konference, predavanja, gledališče in zanimiva srečanja. Zanimivi ljudje. Obetajoče. Vlak iz Trsta v Rim. Velikokrat na leto. Ali pa poučevanje jezika v zakotni osnovni šoli, v varstvu pritličja pri starših in obljubljenega dela za nedoločen čas. No in višek bo sprehod s psom, pa skupno nedeljsko kosilo. In morda nekdo? Programirana ustaljenost, ki se jo je vedno bala, je tukaj in ta trenutek. Se ji že poskuša zakaliti globoko v drobovje, je pomislila. Naj postane kot programirane gospe? Že njihova prisotnost jo je plašila. Zdele so se pripete na vrvici, in kot bi nekdo nevidno vlekel niti. Gospe … napihnjene ustnice, podaljšani pobarvani nohti; da ne govorimo o vijolični barvi las, izklesani postavi, umetno narisanih obrvih in podaljšanih trepalnicah? Nikoli dovolj za biti všeč??? Kaj pa ona? Ilaria? Biti izumetničena lutka ni njena potreba … Biti všeč, ji ni bilo všeč.
Kaj naj naredim??? Poiščem odgovor v svojem kotičku ob kozarcu vina in prižgem lučko? Narahlo samo z dotikom? Vprašanja in misli so se v sosledju vrstile v njeni glavi in krepile občutek, da temi pomaga le luč!!!
Oči so ji zablestele v ustvarjanju dogajanja … In kako naj bi bil višek zame sprehod s psom … Pa skupno nedeljsko kosilo??? Ki se je končalo z anatomijo bolezni in prepiri o pretekli zgodovini … zgodbe o nevzgojenih otrokih, sodstvu, ki mu pošteno sojenje ni lastno … ne sledi doktrini svojega dela. Besedičilo se bo tudi o županih, ki delajo v korist svoje skupine, o dragi hrani, o nekakovostnih oblačilih in … ali pa morda nekdo? Le o svetu, ki zanima njo … nič … debatna praznina … Ali bo ta nekdo dovolj za njeno silno potrebo po neprestanem dogajanju??? Tako počasi se tihotapi v njeno življenje …
Kaj naj naredi? Poišče svoj kotiček in kozarec vina in prižge lučko? Narahlo, samo z dotikom? Vprašanja in misli so se v sosledju vrstile v njeni glavi in krepile prepričanje, da morda bo pa res pomagal kozarček pravega! Ob pravi svetlobi. Natočila si je kozarec belega vina. In prižgala namizno lučko. Nikoli ni pila preveč, razmišlja. To je bil le občasni ritual pomirjanja možganskega viharja. Pred očmi so ji kot v filmu švigale geste nekoga, ki je usedel na kavč, prižgal majhno lučko in natočil kozarec vina, vedno, ko je bila pred njim odločitev. Da odločitev pomeni, od nečesa ali nekoga se ločiti, ni razumel. Za Ilario je to bilo mencanje, stopicanje, mečkanj … (pri odločitvah se je vlekel kot polenta.). Beseda odločitev in vino? Ali je to povezano? Po slovarjih je iskala, kako besedo odločitev opredeljujejo drugod; zanimiva dejstva je spoznala. Med drugim se ljudje pogosto odločajo kar v spanju, in zelo pogosto tudi ob kozarcu vina … Ob kozarcu vina so sprejete številne dobre odločitve … to je prebrala in velja zlasti za kozarce na visokih pecljih. Vino je seveda izbrano in ravno prav ohlajeno. Ona ima najraje belo, tako se lepo prileže kozarcu na visokem peclju in objame volumen vsebine, Osvetljen z lučko … in tako prosojen kozarec belega vina v transparentnem steklenem kozarcu odloča … in vsebina se zlato rumeno preliva z odsevi podlage in namizne lučke. Misli so odtavale v opazovanje kozarca, o odločitvi pa nič … ja … in … zapis o nekem univerzumu v kozarcu vina – L’ Universo in un bicchiere di vino, neki Feyman je pisal o tem. To je zavzemalo njene misli … Kozarec je prijela z desno roko, rdeči nohti so se polastili dolgega peclja … ne sme se prijeti keliha … in povohala je, srknila in pogledala vsebino; v vedno manjših rumenkastih kolobarjih je iskala dno keliha in hkrati rumenkasto vsebino usmerjala v pecelj. Ilaria je morala razmisliti …
Odločanje v hipu, ki je sicer bila njena temeljna lastnost, je vse bolj kazala obraz lanskega snega. In jaz naj bi bila odločna … kot so pripovedovali, že od že od rojstva dalje. Takrat ko sem sama hotela in ne polna luna in neka matematika … sem se rodila. In od takrat je, če le malo pomisli, v nenehno trajajoči akciji, kjer je zapeljevala vse okoli sebe. Odlašanje je bilo v domeni drugih … Njeni dnevi so bili organizirani, kot postaje Trst- Rim; zmeda se pojavila, le ko se je v časovnem okviru pojavilo več stvari. In to po njeni presoji, z enako težo … Posledice zanemarjanja ene ali druge aktivnosti, bi utegnile imeti posledice. Kakšne? Zrla je v kozarec, ki je izgledal kot globinska slika, sčasoma bo razkrila, kaj naj naredi. A, čas ni imel potrebe po razmišljanju … le Ilaria je morala razmisliti, čas pa je mineval. Ni šlo kot običajno … ko je z odločitvijo zapeljevala vse okoli sebe … preveč zadev z enako težo ??? Po njeni presoji … Enako težo. Posledice zanemarja ene ali druge aktivnosti bodo imele posledice … osvetljen kozarec vina pa v nobeno pomoč.
December 2022, MMB
MMB, December 2022