V življenju so ljubezni

FATUM –USODA

“V ŽIVLJENJU SO LJUBEZNI, KI ZMEDEJO GLAVO, ČUTE, DUHA IN SRCE.

MED NJIMI PA JE ENA SAMA, KI NE ZMEDE, AMPAK PRODRE V GLOBINO IN TA 

UMRJE EDINOLE  Z BITJEM, V KATEREM SE JE ZAKORENINILA” ( neznani avtor )

O taki ljubezni je sanjarila in si jo neskončno želela doživeti. Da ji to življenje dolguje, je razmišljala. Saj ne, da ni imela ljubezni, zelo veliko ljubezen je poznala – ljubezen do slikanja.

A želja po tisti ljubezni – ki ne zmede, ampak prodre v globino in ta umrje edinole z bitjem, v katerem se je zakoreninila—je postala njena molitev.

Že je mislila, da zanjo pomladi v srcu ne bo več, ko je nekega dne potrkalo na njena vrata.

Ko jih je odprla, ga je zagledala. Bil je visok, da se je sama počutila zaradi svoje drobne postave še bolj majhna. Njegov mladi obraz so obkrožali gosti, temni lasje. Tako lepo urejen je bil. Kar zasramovala se je svojih od barv popackanih kavbojk in preširokega puloverja. Upala je, da vsaj na obrazu niso ostanki barv. Kakor, da bi v njej iskala pomoči, se je dotaknila čepice na glavi – spomin na njenega dedka.

Vsa uročena je gledala njegove oči, ki so se sprehajale po slikah, nekatere obešene na steno, druge kar poležene ob steni, še več pa jih je bilo na tleh.  Za špansko steno, ki je delila slikarski prostor, je bilo namesto postelje veliko ležišče, prekrito z mehkimi odejami iz volne. Ob steni je stala častitljivih sto let stara omara, ki jo je dobila na bolšjem trgu. Sama jo je pobarvala in polakirala in ji vdahnila novo življenje. Ta prostor je bil zanjo svet in vanj je lahko stopila le ona. Ni marala razkošja, zato so bili tudi drugi prostori do skrajnosti enostavno in skromno opremljeni.

Pri svetlem oknu je  bilo na slikarskem stojalu obešeno novo platno, ki je potrpežljivo čakalo, da ga prepoji z barvami njenih hitrih potez.

Da bi rad sliko, za sestro, ji je dejal in jo gledal v njene velike, tople rjave oči. Njen pogled ga je spominjal na pogled nebogljene mlade srne. Kako rad bi ji popravil večno vsiljiv, skodran pramen las, ki ji je silil na oči. Tako drobna in krhka, potrebna zavetja se mu je zazdela.

Da razume željo in naj po sliko pride čez štirinajst dni,  mu je dejala s tihim glasom.

Koliko zadrževanja je bilo v njej, da mu ni segla v črne lase, dotaknila njegovega mladega obraza, mu poljubila ustnice, mu povedala, da je srečna. Toplo čustvo prebujene ljubezni je kipelo v njenem srcu s toliko strasti, da je spreminjalo svet okoli nje v raj.

Saj to je greh, tako mlad je še, je v sebi začutila očitek, ki ga je takoj pregnala.

Da mu ne more podati roke, ker da so od barv, se mu je opravičevala, ko je odhajal. Nasmeh, ki ga ji je podaril, je sprejela kot blagoslov, ki ji je spral misel, da ga je greh ljubiti, ker je tako mlad.

Ko je zaprl vrata za seboj, jo je zabolelo, a nekam sladko. Odšel je zato, da še pride, ji je topla misel grela srce.

Majsko sonce je sijalo skozi okno. Odprla ga je in v ateljeju je zadišalo po jasminu.

Vzela je v roke čopič in pričela nanašati barve. Hitre, skoraj ihtave so bile njene poteze.

Včasih je zaprla oči, da si je priklicala njegov obraz. Mrak se je že plazil v njeno podstrešno sobo, ko je odložila čopič. Oddaljila se je od platna in gledala podobo, ki jo je narisala. Videla je, da je z barvami ujela vso njegovo mladost, modre oči, pobalinski nasmeh, črni lasje so bili

2

podobni grivi neukrotljivega konja. Vedela je, da slike ni narisala, da bi jo ogledovali na razstavah, da bi visela kje v kakem domu, ne. Niti njemu je ne bo pokazala. Za trenutek se ji je zazdelo, da je podoba na platnu oživela. Stegnila je roko, kot bi se hotela podobe dotakniti, a ji je le-ta omahnila. Preden si je odgovorila na vprašanje, ki ga ji je vsiljevala vest, ali ni vendar le premlad, je zopet vzela v roke čopič in pod sliko, namesto svojega podpisa napisala besedo – FATUM. Sliko je odnesla v prostor, kamor so lahko stopile le njene noge prostor kjer je spala  To je bila edina slika v njenem svetišču. 

Sladka utrujenost se jo je polastila. Preden je zaspala na svojem ležišču, je v romantičnem somraku okušala obljube svetle prihodnosti. Umirjeno je bilo bitje njenega srca. V njej so umrle vse pretekle žalosti in bolečine.

Vso prepojeno z novo silo se  jo je polotilo  izredno slo  po slikanju. V  mehki sreči, ki jo je objela, je dihala s pomladjo. Njen atelje se je polnil z dišavami cvetlic in barvami,  ki jih je nanašala na platna.

Slika, ki jo je prišel  naročit, je bila že zdavnaj končana. Da je prijetna za oko, jo je ocenila.

Postajala je nemirna. Maj se je še vedno bohotil s svojimi cvetovi in vonji le-teh. V sebi je začutila svobodo ptice.

Tistega jutra se je zbudila iz medenih sanj s toplo slutnjo, da jo čaka nekaj lepega.

Šla je na sprehod do bližnjega gozda. Svež zrak ji je dobro del. Sprehajala se je ob potoku, ki ji je pripovedoval o žalostnih usodah, klepetala je z drevesi in kamenjem in si trenutke polnila z njihovimi  modrostmi.

Ko se je vračala proti domu, ga je zagledala. Stal je pred vrati, na videz čisto drugačen. Oblečen je bil v sprane kavbojke, preširok moder pulover. Platnene copate so povedale, da so že mnogo prehodile. Črne lase je pokrivala slikarska čepica. Na desni rami mu je visel nabito poln nahrbtnik. V levi roki je držal zavitek, za katerega je ugotovila, da je najbrž slika.

Čakala je, da prvi spregovori.

In pričel ji je pripovedovati, da slike sploh ni potreboval, da je bilo vse le izgovor, da sestre sploh nima, še svojih staršev ne pozna, da je živel pri rejnikih, da si je služil kruh za študij slikarstva s priložnostnimi deli, da je prekinil študij, ker mu je samovšečni profesor dejal, da bodo njegove slike strašile miši v kleteh, da je v Firencah, kjer  je razstavljal in prodal vse slike, da je z denarjem živel nekaj časa v Parizu, kjer so ga metali iz beznic, da je bil pri prodajalkah ljubezni dobro zapisan in…..da je enostavno ni mogel pozabiti, odkar jo je prvič videl na eni izmed njenih razstav in da jo je enostavno moral poiskati…

Obstala je kot Lotova žena in ga z odprtimi usti poslušala. Da nima sestre, da ne pozna  staršev, da je študiral slikarstvo, da je razstavljal v Firencah, da je bil v Parizu, da jo je enostavno moral poiskati…so ji v možganih odmevale besede.

Srce ji je bilo tako hitro, kot bi se ji hotelo razpočit. Čutila je, da izgublja vso kri z obraza.

Stran, stran, si je ponavljala. Zdaj, je pomislila, ko se je oddaljil od vrat in  se ji hotel približati. Pobeg ji ni uspel. Skoraj bi padla, a on jo je spretno ujel in objel.

Da naj mu nikoli več ne skuša zbežati, ker jo je predolgo iskal, je slišala njegov nežen glas.

V njegovem naročju je postala mehka, kakor leni oblaki na nebu. Čutila je njegov čvrst objem, roko, ki je popravila večno neubogljiv, skodran pramen las. Na svojih licih je začutila nekaj nežnega in toplega. Ko je poiskal njene ustnice in jih nežno razmaknil s svojim jezikom, je zaječala in le ona je slišala besede, ki jih je lahko še izrekla – o Bog, oprosti mi- in se začela izgubljati v strasti, ki ga njeno telo še ni okušalo.

Medtem, ko je pila njegove izkušene poljube, jo je nežno, kakor nebogljeno punčko, odnesel na mehko ležišče. Ni spregledal slike.

3

S treskom se je povrnila v resničnost. V blesku zapoznelega spoznanja, so se meje zrušile in izginile iz njenih misli in na koncu predora se je pokazala luč. Neznana moč je osvežila in

obnovila njene čute, kakor bi se pravkar prebudila iz začaranega sna. Kakor velik balon se je s pokom, ki ga je slišala samo ona, razpočila nevidna membrana.

Tesno objeta sta ležala drug ob drugem, prisluškovala dihanju in utripom svojih src, medtem, ko se je nadnju, kakor topla megla nad jezerom, spuščala strast in ju ovijala s svojo mehko svilo.

»Brina – Fatum«, je hotela biti stroga, vendar jo je kakor vedno razorožil njen iskreno skesan, poln obrazek. V  modrih očkah se je nabirala srebrnina. Neukrotljiv skodran, črn pramen las ji je silil na oči. Tri leta je dopolnila, vendar je v njej že videla obljubo klasične lepotice.

Rokici je skrivala za hrbtom. Poznala je njeno zgodbo, da je samo gledala in kozarček z barvo je sam padel in se razbil, da ne ve, zakaj čopiči izgubljajo svoje laske, da je mavrica prišla skozi odprto okno in se narisala na steno. Kako naj ukroti njen nemirni duh, saj je v njej videla svoje nadaljevanje. Saj so tudi njo hoteli ukrotiti, vendar je to uspelo le njenemu dedku, ki je prvi dal v roke čopič in ji dovolil, da je smela mešati barve v njegovem ateljeju. Koliko let ji je bilo takrat, mogoče toliko, kot je sedaj njeni hčerki. Da, njen dedek. Spomin nanj ji je narisal otožnost na obraz. Snela je njegovo slikarsko čepico z glave in jo nežno pobožala.

Mehka tkanina je pila  njene tople solze.

Zakaj da joče, je zaslišala droben glasek svoje hčerkice. Razneženo jo pogleda, ji popravi večno vsiljiv, črn, skodran pramen las, ki ji je silil na očke, jo stisnila k sebi in ji zašepetala:

” Zato, ker sem srečna, zelo srečna, moja Brina-Fatum.”