Usodni ribnik

USODNI RIBNIK

ANA

Mrak se je že spustil na predel mesta, kjer so skrbno negovani vrtovi zastirali poglede mimoidočih na stare, meščanske vile.  Resnici na ljubo bi nekaj vrtov bilo hvaležnih za korenit poseg z žago, vrtnimi škarjami in grabljami. V večini teh hiš, je bilo praviloma razsvetljeno le katero od oken v pritličju. Na eno od takih hiš je mejila pred kratkim obnovljena vila, katere težka, kovana dvoriščna vrata so se počasi zapirala. Za skrbno obrezanimi grmiči so v mrak potonile zadnje luči policijskega avtomobila.  Avtomobili z dežurnima  preiskovalnim  sodnikom in državno tožilko, zdravnikom s sodne medicine ter furgon mestne pogrebne službe so se odpeljali le nekaj minut prej.

Mlajša ženska, oblečena v ozke, svetle hlače, zataknjene v visoke rjave škornje, je slonela je na ograji velike terase, do katere je z vrta vodilo nekaj marmornatih stopnic. Tesneje se je zavila v svetlo jakno, bogato obrobljeno s krznom in opazovala zapiranje  dvoriščnih vrat. Zamolkel kovinski zvok je naznanil, da je končno sama. Na varnem. Rešena negotovosti zadnjih tednov. Se ji le zdi, da je zadišalo po pomladi?

 Obrnila se je proti hiši, ki je, v nasprotju z njenimi pričakovanji drzne, moderne arhitekture, tudi po obnovi zadržala videz klasične meščanske vile. Njene želje po bazenu prav tako ni upošteval:

 »Nobenega bazena z vodo, polno kemikalij na tem vrtu ne bo!  Ekološki je ribnik, ne pa bazen«, je trmoglavil.

 Nabavil je kopico knjig z načrti in  navodili za okolju prijazno izvedbo ter pravilno naselitvijo  ribnika.  In vse to naj bi, njemu na ljubo,  sama preštudirala! je prhnila v noč, ko se je spomnila njegovih trapastih pričakovanj. Končno je najel »vrhunskega  strokovnjaka«, kot se je širokoustil pred znanci. Ustnice so se ji izoblikovale škodoželjen nasmeh. Skoraj ni minil dan, da ne bi opazoval življenja v ribniku. Da ga pomirja, je zatrjeval. Patetično!

Z vzdihom se je zazrla v razsvetljena okna. Še sama ni vedela zakaj, jih  je pričela preštevati. Nenadoma se je zavedela, da v nekatere od sob že dolgo ni vstopila.

»Soba za goste«, se je namrdnila. Še nikoli ni v njej nihče prespal. Da njeni v tej hiši niso dobrodošli, ji je naznanil že kmalu potem, ko je bila obnova končana. Njegov sin, ki mu je namenil veliko sobo s pogledom na ribnik, pa se nobenemu vabilu ni odzval. Zanimalo ga je zgolj nakazilo na transakcijskem računu.

Še najbolj je bila razsvetljena njegova delovna soba. Tudi okna te sobe so gledala na ribnik.

Z malce nelagodja si je priznala, da v njegovi delovni sobi ni bila dobrodošla. Vse  je malomarno puščal kjerkoli po hiši, ključe, telefon, denarnico, težka, z usnjem oblazinjena vrata v delovno sobo pa je vedno skrbno zaprl za seboj. Pomislila je, kako neverjetno srečno naključje je hotelo, da je tistega dne, ko je bila v bližini,  vrata pustil priprta…

Hrup avtomobilskega motorja, ki je peljal mimo, jo je vrnil v realnost. Zakaj le so se toliko časa zadržali v njegovi delovni sobi, je razmišljala, ko je po žepih brskala za mobilnim telefonom.

» Sem dobila vrhunskega strokovnjaka za bazene?«, je vprašala z narejeno poslovnim glasom.

» Imate kakšen problem? Je poginila zlata  ribica?« se je takoj oglasil vljuden glas na drugi strani.

» Zlata ribica je odlično. Krapa so pa ravno odpeljali. Zgleda, da  revežu hrana ni najbolj odgovarjala«, se je zahihitala.

» Bom prišel preverit. Takoj jutri zjutraj. Do takrat pa zlati ribici nobenih priboljškov! «

» Danes res ne bi šlo? Saj še ni tako pozno…«  je poskusila.

» Jutri ob devetih. Brez skrbi, bo še pravočasno!«

» Če tako misliš«, je njen glas postajal čemeren.  Začutila je napetost na drugi strani. Pa kaj počnem? Moram ga pohvaliti, je nervozno pomislila. Najmanj kar si je sedaj želela, je bila njegova slaba volja.

» A veš, da me je policist vprašal za mojo telefonsko številko? Tvoja ideja z njegovim telefonom je bila genialna.  Res si na vse pomislil« je nežno dodala.

 » Sem pač vrhunski« se je zasmejal in prekinil.

Odmaknila se je od ograje in se namenila v notranjost hiše, ko je  v hlačnem žepu zatipala stekleničko. Še dobro, da jo je imela ves čas pri sebi! Nje policista nista pregledala. Le za številko njenega mobilnega telefona sta vprašala. Pravzaprav sta bila zelo uvidevna. Zagotovo sta nasedla, se je spominjala predstave, ki jo je uprizorila, ko so prišli. Nalašč jim ni sledila v kopalnico, kjer so pregledovali omarico z zdravili!

Malce je premišljevala, nato pa stekleničko zalučala v ribnik. Skoraj se je že odločila vrniti se v hišo, ko si je premislila. Spustila se je po stopnicah do ribnika, se zazrla v vodo in ob robu zagledala stekleničko. Kakšna trapa! se je oštela. Z ihto je pobrala stekleničko iz vode, odvila pokrovček ter oba, stekleničko z vsebino in pokrovček ponovno vrgla v ribnik. Počakala je, da sta potonila…

 Za seboj je skrbno zaklenila vrata, vklopila alarm in z daljinskim upravljalcem ugasnila luči, hvaležna razkošju pametne hiše, da ji za to ni bilo treba obhoditi vseh prostorov. Končano je, si je oddahnila, ko se je zleknila v udoben naslanjač v diskretno osvetljeni dnevni sobi. Zazdelo se ji je, da je minila že večnost od tistega jutra, ko se je ustavila ob priprtih vratih njegove delovne sobe…Rahlo se je zdrznila, ko je zazvonil telefon.

MAGDA

» Magda, ti si«, je rekla z brezbarvnim glasom.

» Joj, Ana, saj ne morem verjeti! Še včeraj sva govorila… Tako dobre volje je bil, poln idej kam bi lahko šli naslednji vikend! Pa kaj se je zgodilo?«

»Možganska kap. Ta njegov visok pritisk…«ji je zamrl glas.» Kako si pa ti izvedela?« ni mogla skriti radovednosti.

 » Policista sta bili ravnokar pri nas.« Spraševala sta ali sva opazila karkoli nenavadnega, kje sva bila danes med dvanajsto in šestnajsto, pa to. Baje te v tem času ni bilo doma.«

 »Pa sta opazila kaj nenavadnega ?« je kot mimogrede vprašala. Kar misli si, da ti bom povedala kje sem bila, si je posmehnila.

» Ne, kje pa. Ampak zakaj pa je policija sploh prišla?« ni mogla Magda skriti radovednosti v glasu.

»Oh, rutinski postopek. Se slišiva«, je še izdavila in prekinila zvezo.

» A si lahko misliš, da je kar prekinila?« se je Magda ogorčeno obrnila k Petru.

» Verjetno je še v šoku.«

» Pa saj ravno takrat rabiš pogovor s prijateljico!« je ugovarjala Magda.

 » No, ravno prijateljici nista.  Mogoče je poklicala kakšno, ki ji je generacijsko bližje«, je ugibal Peter. » Pa kaj je rekla, kaj se je zgodilo?  

» Možganska kap, da je imel visok pritisk.«

 » To me pa čudi. A veš, da mi je ravno včeraj povedal, da bo moral Matjaž, ki je tudi njegov odvetnik, na neko operacijo. In ko sva že govorila o zdravju se je pohvalil, da nima nobenih zdravstvenih težav. Pa tako je skrbel za zdravo prehrano in rekreacijo, odkar ima mlado ženo!«

 » Da nisi malo zajedljiv, Peter! Je pa imel stresen posel, to lahko vpliva«, ga je branila Magda.

»Ja, posel je imel res stresen. Pa tudi v zvezi Blažem ga je nekaj težilo. Veš, da mi je  pa prav včeraj omenil, da mora v zvezi z njim nekaj urediti, takoj ko si Matjaž opomore,.«

» A res? Mogoče ga je pa to z Blažem tako  težilo, da je po dolgem času prišel in se je želel pogovoriti?«

» Ne, ne,  prišel je zaradi telefonske številke tistega mojstra za ribnike, ki sem mu ga pred leti priporočil. Nekaj ga je rabil, pa je izgubil njegov kontakt. Tisto s sinom mi je mimogrede omenil kasneje.«

» To je šele čudno! A veš, da sem,  ne dolgo nazaj, kar dvakrat videla Ano s tistim Davidom ali kako mu je že ime. Najprej na vrtu nekega lokala, potem pa sva se ustavili na istem semaforju in je sedel v njenem avtu. Ne vem zakaj je številko iskal pri tebi ?!«

 » Zanimivo, pa se ti ni zdelo nič čudno, da ju vidiš skupaj?«

 »Ja ne, sem mislila, da imajo kakšne probleme z ribnikom, pa ga je šla iskat. Že, ko je delal pri nas ni imel prevoza. Da ne more dobiti vozniškega dovoljenje ali nekaj takega, mi je takrat razlagal. Sedaj se pa to kaže v malo drugačni luči! A misliš, da bi morala obvestiti policijo?«

» Daj no, ne pretiravaj! Samo pomisli, kako bi se osmešila, če bi se izkazalo, da so bila njuna srečanja le poslovna!«

» Ti in tvoja lažna solidarnost!« je vzkipela Magda »S kom pa si pravzaprav solidaren, Peter? Edi, je bil najin prijatelj. Z Ano sva se družila, ker se je pač poročil z njo. Si videl kako me je malo prej prekinila ?!«

» Mogoče imaš prav«, je zamišljeno stopil do okna Peter. Je pa nekaj o Ediju tudi meni prišlo na uho, veš. Kar resna zadeva … Njegova nenadna smrt, lahko bi bil samomor…«, se je dvomeče zazrl v Magdo.

» Edi? Samomor? Kje pa!« je vzkliknila Magda. »Včeraj je bil ja tako optimističen. Kar spomni se! Še vabil je, da bi skupaj kam šli. Ne vem sicer kaj ti

veš, ampak ne. Ni bil človek, ki bi ga kaj brez boja dotolklo. Pa še z Matjažem je imel nekaj urediti. Si pozabil?« Odločno je pograbila vizitko, ki jima jo je pustil policist.

 »O, celo kriminalist«, se je začudila in odtipkala njegovo številko.
» Gospod, midva z možem še kar premlevava smrt najinega prijatelja, pa se je mož spomnil, da se je prav včeraj, po dolgem času, oglasil pri nas in ga prosil za telefonsko številko, mojstra, ki jim je izdelal ribnik. Mogoče vam bo ta podatek v pomoč. Vam jo bom poslala s sporočilom. Malenkost. Na svidenje«, je bila kratka Magda. Mrhica, boš ti meni zapirala telefon, je pomežiknila Petru.

»Magdica moja, ti boš še pomembna priča v tej zadevi! Upam, da te nista prepoznala pri semaforju, ker bi te sicer moral zapreti v sef«, se je posmejal.

DAVID

Samo, da ne bo kaj zamočila, je razmišljal, ko je nervozno hodil, po edinem prostoru svoje skromne garsonjere.

 Kam ga je pripeljala njegova poslovna ideja z ekološkimi ribniki, se je samovšečno ustopil pred rahlo počeno ogledalo v ozki predsobi. Z ribniki ima res srečo! Na hitro je malo prebrskal po internetu, govoriti je od nekdaj znal… Še večjih nevednežev od sebe,  res ni bilo težko prepričati, da je vrhunski strokovnjak za ta biotop.  Ta izraz za ribnik mu je bil res všeč in ga je v povezavi z besedami stres, zen, ogljični odtis in podobnimi, pri strankah rad uporabljal. V določenih krogih so, gotovo tudi po njegovi zaslugi, ribniki postali pravi hit. Zaničljivo se je nasmehnil.  Pa kaj bi bogataši sploh z bazeni! Med tednom nimajo časa, da bi uživali v njih, vikende in počitnice pa tako preživljajo na golfu ali kakšnih mondenih krajih, kjer se srečajo s sebi podobnimi.

 Ani je, še preden je prišel k njima postaviti ribnik, postalo jasno, da se je ujela v zlato kletko. Verjel ji je, ko mu je tožila, da je življenje s tiranskim Edvardom nevzdržno. Tudi sam je izkusil njegovo gospodovalnost in aroganco, ko je delal tisti ribnik. Stiskač! Milijoni v banki, to je izvedel iz zelo zanesljivega vira, pa se je pogajal za vsak evro, je zaničljivo prhnil. In še obseden z ekologijo in zdravim življenjskim slogom! Le pri viskiju ni bil dosleden. Predpisoval si ga je v izdatnih količinah, ker je nekje prebral, da širi žile.

Skrbno sta vse načrtovala, no, predvsem on. Pri eni od strank, vrhunskemu nevrologu je potožil, da ga skrbi za strica. V družini so pogoste možganske kapi… In je izvedel marsikaj. Dovolj. Do potrebnih tablet tudi ni bilo pretežko priti.

Nikoli ga ne bodo posumili, je samozavestno spet ošvrknil svojo atletsko podobo v ogledalu. Stare gospe tako rade kaj izgubijo ali založijo. Ga je pa zadnje čas kar dražilo in srdilo, da je Ana kar nekaj cincala.

 »Saj zna biti zelo velikodušen, veš«, ga je včasih zagovarjala. » če samo pomislim na oporoko…«  

Trapa! Njej ni bilo treba živeti v tej zanikrni luknji! In koliko časa ji je moral dopovedovati, naj ga ne kliče po telefonu, če pa že, naj uporabi le moževega. Nikoli ne veš. Prav v črni kroniki je večkrat bral, kako je koga izdal prav telefon.

 Dokler ni slišala tistega razgovora po telefonu, se je privoščljivo posmehnil. Večkrat mu je morala dobesedno ponoviti, kaj je slišala. Na pamet je znal tiste stavke: »Glede sina sem premislil, sebe moram zavarovati, saj razumeš, kaj mislim, Matjaž. Bova uredila pa po tvoji operaciji. Čez mesec ali dva  bo v redu«. Ne, izrečeno ni dopuščalo nikakršnega dvoma. Model se je z odvetnikom dogovarjal za termin za spremembo oporoke.

To jo je končno prepričalo, da je potrebno ukrepati. In to hitro! Dobro, da je imel vse pripravljeno…Zleknil se je na razmajan kavč in iz pločevinke srknil pivo. Uf, mlačno je, se je namrdnil. Hladilnik spet ne dela, še balkona nimam, da bi ga tam hladil, je nejevoljen odložil pločevinko na tla. Kmalu bo bolje, se je zvito nasmehnil. Teh nekaj mesecev do zapuščinske obravnave bo že potrpel. Potem pa –  komu mar, kaj si drugi mislijo…

KRIMINALISTA

 »Kaj nenavadnega naj bi pa soseda opazila?« je mlajši kriminalist vprašal nadrejenega, ko sta sedla v avto. »Človek je umrl v svoji delovni sobi, sam v hiši, sledov nasilja ni. Že to, da sta prišla dežurni preiskovalni sodnik in državna tožilka, se mi zdi pretirano. A mogoče česa ne vem?«

» Ni bilo časa, da bi ti povedal, Marko. Že nekaj časa zoper njega tečejo ukrepi, prisluhi in tajno sledenje. Trgovina s prepovedanimi prehranskimi  dopolnili. Tik pred realizacijo smo bili, pa tip umre. Jasno, da je sumljivo. «

» Že, a kaj imata soseda pri tem?« ni bilo jasno mlajšemu.

» Imamo podatek, da je bil včeraj pri njiju na obisku. Očitno se družijo, lahko jima je kaj rekel, kaj vprašal. Sosedje so lahko dober vir koristnih informacij.«

 »Zakaj pa si ženo vprašal tudi za  številko moževega telefona, če so zanj odrejeni prisluhi?« mu še kar  ni bilo jasno.

» V predalu smo našli še en telefon. Ugotovil sem, da smo sledili temu. Žena zanj očitno sploh ne ve, saj mi je povedala številko telefona, ki smo ga našli v dnevni sobi. «

» Ta pa je  na kartico? Je bil naročniški le za zavajanje, a ne Metod?«

» Sem ti že rekel, da boš še daleč prišel?« se je zasmejal starejši kriminalist. Hotel je še nekaj dodati, ko  mu je zazvonil telefon. Pazljivo je prisluhnil.

» Primer dobiva zanimive dimenzije«, je zamišljeno zamrmral, ko je prekinil pogovor. »Naroči forenzikom naj pregledajo še ta zaseženi telefon. Jaz se bom  z državno tožilko dogovoril, da uredi potrebno še za telefon žalujoče vdove. Poglej, če se pojavi številka, ki ti jo bom poslal. Kratko tišino je spet prekinil telefon.

» Nikar ne hodi tja, da ne sprožiš alarma«, je bil odločen. »Bom jaz to uredil jutri.«

» Daj, odloži me  pred sodno medicino, ti pa  pokliči mlado vdovo in jo povprašaj po imenu osebnega zdravnika njenega moža. Zdravstveni karton pripelji kar tja«, je še naročil mlademu sodelavcu.

»Kaj pa sin? Naj opravim razgovor z njim kar jaz?« se je ponudil Marko.

» Zanj bo čas še jutri. Tudi on je pod ukrepi in nočem, da kaj posumi. Mi je vdova obljubila, da ga bo obvestila«.

»Skratka, naj ne sumita, da sumimo?« je povzel mlajši.

» Tako, v akcijo! « je  malce teatralno vzkliknil Miloš, lopnil Marka po kolenu in izstopil.

ANA

Zbudila se je zelo zgodaj. Praznina v hiši se ji je zdela skoraj strašljiva. To jo je začudilo, saj se je sicer, ko je bil Edi poslovno odsoten, sama  počutila tako lahkotno, svobodno.

Tista včerajšnja napetost nikakor ni popustila. Koliko opravkov, telefonskih razgovorov jo čaka, pa še vsa tista vprašanja… Na to prej sploh ni pomislila. In tudi David gotovo ne. Saj! Njemu ni treba drugega, kot da čaka na zapuščinsko obravnavo in sanja o kakšnem eksotičnem otoku. Čudno. Naenkrat so se ji njuni načrti zazdeli nekako nestvarni.

Najprej bo poklicala Blaža, se je odločila. Mogoče bi ga morala že včeraj? Njegova reakcija jo je presenetila. Da pride nemudoma.

Takoj je poklicala Davida.

» Kaj pa noriš ob tej uri?« je bil sprva neprijazen.

» Blaž prihaja sem«, je kujavo rekla. »Jaz pa sem upala…« je pomenljivo zastala in v predsobi pritisnila na gumb za odpiranje dvoriščnih vrat.

» Še dobro, da se je napovedal. Poslušaj princeska, je mehko nadaljeval, midva bova vse nadomestila. Samo zdaj, naju res ne sme nihče videti skupaj. Pokliči, ko boš lahko. Vse bo v redu,« je hitro dodal in prekinil.

Zvonec pri vhodnih vratih jo je presenetil. Saj ima vendar ključ, je nejevoljno pomislila.

»Ste me pričakovali?« je s preiskujočimi očmi zavrtal vanjo kriminalist.

»Ne, ne«, je zajecljala. » Nisem vas pričakovala. Blaž, možev sin prihaja«, se je zbrala. » Vi pa? Vam lahko kako pomagam?« se je neodločno prestopila.

» Pot me je ravno vodila mimo«, je rekel lahkotno. » Včeraj vas tudi nisem vprašal ali ste kdaj uporabili možev telefon. Ste ga? « je dodal.

» Mogoče pa res kdaj«, je bila malo negotova.

»Vam je znana ta številka?«, ji je pomolil list papirja.

» Mislim, da ne, bi jo morala poznati?« ga je za hip pogledala. Več ni zmogla. Bila je Davidova številka.

» Ne vem«, jo je nekaj časa nepremično gledal in se nato poslovil. Spremljala ga je s pogledom. Zimzeleni grm ji je zastiral pogled, da  ni bila prepričana ali se ni  pri ribniku za nekaj trenutkov zadržal…

Blažev prihod nekaj minut za tem jo je vznemiril. Nobenega sočutja, le  kdo je bil tu, kaj so pregledali, kaj so odnesli, kje so ključi avtomobila, boš že sama uredila.

»Kaj pa pogreb, kako misliš?«

 » V poštev pride le raztros pepela, čim manj sledi za tem…. » Zadnjo besedo je zadušil hrup vrat, ki jih je zaloputnil za seboj.

Mlajšega kriminalista je pristop starejšega kolega malce čudil. Zadeva je bila vendar popolnoma jasna! Zabeležke varnostnih kamer, s katerimi je bilo pokrito celotno območje vile in vrta, so potrdile navedbe »mlade vdove«, kot jo je vztrajno imenoval Miloš. Starejšega moškega je v času, ko je bil v hiši nedvomno sam, pokosila možganska kap. On pa še kar ni dovolil pokopa! Tudi realizacijo v zadevi zaradi  katere so bili zoper pokojnega odrejeni ukrepi je, vsaj kazalo je tako, popolnoma prepustil oddelku za organiziran kriminal. Je pa šel, celo dvakrat, v ortopedsko bolnico k nekemu odvetniku, pa spet k sosedi. Njega pa skoraj spremenil v hitrega prenašalca pošte iz sodne medicine, na forenzični laboratorij, pa k preiskovalnemu sodniku. Da  ne omenja koliko časa je porabil s pregledovanjem izpiskov telefonskih pogovorov in iskal ujemanja treh številk. Dobro, najnovejši računalniški program mu je bil v veliko pomoč. Pa vendar! Očitno  izgubljen čas, saj mu je po razgovoru z imetnikom telefona ene od ujemajočih številk, Miloš rekel le:« Zanimiv mladenič!«

Vse to je premleval na parkirišču pred forenzičnim laboratorijem , kamor ga je bil Miloš poslal s skoraj nagajivim  pogledom in opazko:« Še malo, pa bo puzzle sestavljen!«

 Ko je končno dobil to poročilo, je moral kar dvakrat prebrati uvod: »Analiza vode iz ribnika«. Naslov kjer se ribnik nahaja  mu je bil, seveda, dobro znan. Da je dal analizirati vodo, ker je iz poročila tajnega sledenja izhajalo, da se je »mlada vdova«, po njihovem odhodu sprehodila do ribnika, kamera pa ravno tistega dela ni dobro pokrivala, je po njegovem prepričanju mejilo na neracionalno trošenje proračunskega denarja.

»Ne vem no«, si  je polglasno mrmral, ko je, s poročilom v roki,  koračil proti Miloševi pisarni, « saj je sicer prijazen, a bi mogoče le bil čas, da se upokoji«.

 Ko je vstopil je bil Miloš ravno na telefonu.

» Ga ni bilo potrebno izprazniti? –  Brez pokrovčka? Aha. Kaj pa nalepka? –  Odlično!«

 »Imaš poročilo?« je nestrpno iztegnil roko. Zatopil se je v branje, nato pa vstal in skoraj vedro rekel:

»Papirji so že pripravljeni. Tvoja prva realizacija. Greva!« Ko je opazil zmeden Markov izraz je prijazno dodal. «V avtu ti vse razložim, res se je hitro sestavilo«.

Naslov, na katerega ga je najprej usmeril, je Marka še dodatno zmedel.

»Zakaj pa na ta naslov?« ni zdržal več.

»Aretirala bova sostorilca kaznivega dejanja umora, Davida, vrhunskega strokovnjaka za načrtovanje in izdelavo ribnikov, potem pa se zapeljeva še do mlade vdove. Zgovoren mladenič,« je zadovoljno dodal po kratkem premolku.

» Pa kaj ima on pri tem, saj njega sploh ni bilo v bližini, ko je lastnik hiše umrl!«

» Ni bilo potrebe, da bi bil tam. Je pa priskrbel tablete. «

»Kakšne tablete?« je hlastno vprašal Marko in mrzlično razmišljal, kaj je v dokumentaciji spregledal.

» No, začeti moram na začetku«, je povzel Miloš. »Moraš priznati, da je obsežna možganska krvavitev brez zunanjih poškodb, ki je bila vzrok smrti priletnega, sicer pa zdravega, bogatega moškega, poročenega z zelo mlado žensko, sumljiva«, je s pogledom ošvrknil mlajšega kolega.

 Ko je ta le rahlo pokimal, je nadaljeval: »Podatek, da je bilo njegovo telo lepo hranjeno s kemijo proti strjevanju krvi, je še bolj zgovoren.  Že nekaj časa je bil ta samooklicani  strokovnjak  za ribnike ljubimec « princeske v zlati kletki«, kot nežno imenuje Ano. Pravzaprav odkar  mu je ona potožila, kako je nesrečna v zvezi, iz katere sicer pričakuje bogato dediščino, on pa zavohal, kako bi Edija, kot ona ljubkovalno imenuje svojega pokojnega moža, zamenjal v zlati kletki. Svoja nežna čustva sta pred drugimi obzirno skrivala. Strokovno znanje, pridobljeno s poglobljenim prebiranjem črne kronike in priložnostnim klepetom s priznanim nevrologom, je radodarno delil s svojo  nesrečno princesko. Ta  ga je zato klicala le v trenutkih najgloblje žalosti in še to z moževega telefona. Klic je, po nasvetu seveda, takoj izbrisala iz spomina telefona.«

» Ha«, je rahlo prezirljivo prhnil Marko.« To, da pogovor ostane v spominu operaterja in se beleži tudi na klicani  številki  je zanju očitno že višja matematika!«

 »Po našem obisku, je seveda uporabila svojega, saj smo njegovega zasegli«, je nadaljeval Miloš. » Komunikacije med njima tako ne bo težko dokazati. Pa še soseda bo imela kaj povedati. Edi, lisjak stari, je sicer očitno nekaj sumil, ker je iskal Davidovo številko telefona pri sosedih, a žal malo pozno. Princeska je že nekaj tednov njegovo prehrano vestno bogatila s tabletami za redčenje krvi. Tablete so izpolnile njuna pričakovanja, še preden mu jih je vse uspela postreči. Njihov učinek je pospešila tudi Edijeva ljubezen do dragih, žganih pijač. Preostanek zdravila je, po trenutnem navdihu, odvrgla v ribnik, kjer je ribam in žabam  dokazano oplemenitila njihov biotop. Je pa potrebno priznati, da o njegovih in sinovih nezakonitih  poslih očitno nista imela pojma.

Mimogrede rečeno, imamo podatke, da je Edi že pripravljal neko dokumentacijo, da bi kot »poslovni partner«, v tistih sumljivih poslih bil zaveden le sin, on pa bi bil le  kolateralna žrtev sinovega nepremišljenega ravnanja.

 Zapleteni odnosi, očetje in sinovi,« je po kratkem premolku, rahlo literarno navdahnjeno, zaključil Miloš.

 » Ribnik je bil usoden!« je pribil Marko, ko je ustavil pred neuglednim stanovanjskim blokom v predmestju.