Trojina

Okoli ulične svetilke so se vrtinčile snežinke in se, že utrujene od poplesavanja, počasi spuščale proti tlom. Večina se jih je ob dotiku s tlemi stopila, nekatere pa so še kar vztrajale in skušale tudi pločnik odeti v bel puh. Stopala je s previdnim korakom, jezna sama nase, da je preslišala vremensko napoved in se nepravilno obula. Ustavila se je pred izložbo. Vsakič se je ustavila pred to izložbo in občudovala premete, razstavljene na lepo zloščenem secesijskem pohištvu. Sami oblikovalski presežki! Ročno brušen kristal, krhke, poslikane  porcelanske skodelice in krožniki, ki sta  jih, sodoben način življenja in pomivalni stroji z agresivnimi čistili, potisnila v kategorijo neuporabnih predmetov. Danes je bila izložba, ne le izložba,  pravzaprav vsa prodajalna, še posebej privlačna. Z miz, polic in predalnikov so, v prazničnem razkošju, sijali božični okraski vseh mogočih oblik in barv. Zasanjala se je: ta pisani obet praznikov, in v spomin se ji je prikradel vonj po cimetu, pomarančah in čokoladi.

Tako bo letos zadišalo pri naju doma, je sklenila. Zatrla je tisti nadležen glasek, ki jo je opominjal na številne predhodne nakupe, gore umazane posode …

 Ne, letošnji božič bo nekaj posebnega.  Ne glede na vse se bo potrudila. Sicer pa si bosta delo porazdelila …

 Si bosta res, jo je za hip obšlo. Že nekajkrat ji je omenil, da bo pred prazniki precej odsoten. Nelagodje, ki se jo je polotevalo, je prekinilo trkanje po šipi.

»Vstopite, gospodična!« je bil prijazen prodajalec.  »Na toplem se boste lažje odločili!«

Odločila? Se je zdrznila. Saj pravzaprav ni imela namena kaj kupiti. Ali pač? Odsunila je vrata in objel jo je vonj po vanilji.

»Kar razglejte se!« je vabil prodajalec, in se umaknil za računalnik.

S pogledom se je sprehajala po prostoru, se dotaknila nežne skodelice za čaj, si prebrala deklaracijo na škatlici dišečih svečk in se že skoraj napotila proti vratom, ko ga je zagledala. Čudovit, steklen obesek v obliki srca, ki je imel v spodnjem levem kotu oblikovano še eno manjše srce.

» Si ga lahko privoščim ?« se je, z obeskom v roki, približala prodajalcu.

» Zagotovo!« jo je pomiril prodajalec. »Glede na sporočilo, ki ga nosi, ga že dve leti zapored nisem prodal. Letos pa je očitno njegov čas«, jo je pomenljivo pogledal.

Srečna se je nasmehnila in počakala, da ji ga je zavil v darilni papir. Pred trgovino je za trenutek oklevala, ali naj gre  domov peš. Moram se gibati, se je opomnila. Snežinke, ki so se vrtinčile po zraku so ji hladile od vznemirjenosti razgret obraz. Z roko je objemala zavitek. Kakšno naključje! Na naju je čakal, se je nasmehnila svojemu majcenemu srčku.

 Vse bo pozabljeno. Vse te napetosti, njegove pogoste odsotnosti, to čudno nelagodje, ki se je je polotevalo od poletja. Prihodnost se ji je nenadoma zazdela tako topla, tako enostavno komplicirana. Prav videla je njegov nagajiv nasmeh:

» Spet ena tvoja nesmiselno smiselna besedna igra!« Pred vhodom v blok se je nenadoma odločila. Še danes mu bo dala ta sporočilni zavitek!  Dopoldan, ko je izvedela,  je najprej sklenila, da bo počakala na božični večer, vendar  se ji je sreča nenadoma zazdela  preobilna, da bi je ne takoj delila z njim. Razsvetljena okna so ji pritrjevala, da je že doma. Pohitela je. Nestrpno je brskala za ključi po torbici,  odvrgla premočene čevlje in zasopla planila v dnevno sobo.

Njegov pogled je bil hladen. »Kje si tako dolgo?« jo je skoraj zmrazil. Sreča ga bo pogrela, si je prigovarjala in proti njemu stegnila dlan z zavitkom.

Presenečeno jo je pogledal. Za trenutek je okleval nato pa, nekoliko v zadregi, vzel lično zavit paketek. Le zakaj sem tako dolgo čakal, naj ga sploh odprem, je mrzlično mlel.

» A letos Božiček malo prehiteva?« se je posmehnil.

»Ni v navezi z Božičkom, pravzaprav je neke vrste rebus«, je zvenela skrivnostno, a vanjo se je naselil nemir. Se je prenaglila? Je za njim slab dan? Pravzaprav se nista slišala od jutra. Mogoče pa ne bi smela kar planiti…

Odprl ga bom, se je odločil in sedel na kavč. Ni prisedla, od daleč ga je opazovala. Ni hotela zamuditi tistega pobliska v očeh, ki so jo znale tako svetlo pogledati. Še malo in zvedel bo, kako je njuna dvojina prerasla v trojino, se je zasanjala.

 Čudna tišina jo je vrnila v njegovo bližino. Tiho je sedel na kavču in strmel v steklen obesek. Razumel je. Postala sta trojina. Zalotil se je, da je novo situacijo poimenoval z njeno skovanko, pri kateri je trmasto vztrajala SSKJ navkljub. Vendar ni zmogel dvigniti pogleda. Še ne. Predobro ga pozna in s pogledom bi se izdal. Naj ji pove, kar bi ji že pred časom moral? Da je že nekaj časa živel v trojini?  Skušal je začutiti,  kaj mu vznemirljiva zveza brez obveznosti, ob tem krhkem, dragocenem rebusu, v katerega je strmel, sploh še pomeni? Mar čuti olajšanje, da ji je to zvezo zamolčal? Ga mar preveva vzhičenje, da prihaja novo življenje, z novo energijo tudi za  njiju oba? Zavedel se je mučne tišine, ki je zapolnila prostor. Ne sme več odlašati, se je priganjal, kajti tudi ta tišina postaja zgovorna. Lahko bi jo razumela narobe…. Iztegnil je roko in nekje nad steklenim obeskom, skrbno zavitim v praznični papir, sta se njuna pogleda srečala.

»Trojina, najina trojina je rekel.