Tretja Kava

Od  dne, ko se je zgodila prva kava, celo ob uri, ko ne pijem kave, je nekaj drugače. Prijetnejše je v službi, ugotavljam. Tretja kava nekega četrtka, je ključna za to prijetno obdobje. Z novim sodelavcem … Ob kavi se je popoln neznanec preobrazil in bo danes čas, ko bodo dekleta na baletu, preživel v moji družbi. Po knjigarnah se bova sprehodila in šla na sladoled. Ob njem sem ozavestila, da nisem v pravem času, ne prostoru, ne s pravim človekom!!! Da ne delam pravih stvari. Še o svojim čustvih do otrok nisem več prepričana … po kovčku pogledujem… napolnila bi ga in odpotovala. Kdaj sem ga zadnjič uporabila … dolgo, že predolgo nikjer nisem bila.

Pregled dokumentov, sem zaključevala pretekli teden, ko zaslišim: »Bi kavo?« Prijeten moški glas za mojim hrbtom … »Nisem prepričana, tretja bo danes! Morda raje ne!!!« Odgovorim z brezvoljno retoriko, ne da bi vedela komu!!! In nikogar ne potrebujem. Udobno mi jev lastni samosti. A obrnem se. Možgani  v hipu zberejo informacije.

Oblečen je skrajno elegantno, skoraj malo preveč za moj okus.

Na hodniku stoji moški s temnimi lasmi, vprašujočim in prijaznim obrazom. Išče družbo pri pitju  kave… »Pridi, bova še kaj rekla, opazujem te in samo delaš. Si tudi danes podaljšala?« Govoreči še nima imena!!! Ne vem njegovega imena, in na predstavitvi  sem gladko preslišala. Za nobeno informacijo nimam prostora v glavi. Malokdo je ob  taki uri še v pisarni… Nov je, od uradne predstavitve, pred mesecem dni, sem ga komaj opazila, ni bilo  priložnosti… dirjanje, delo, papirji … A, ta trenutek prihaja do transformacije, buba se rahlja in dela prostor metulju. Morda so ključne mandljasto rjave oči, mehčajo me. Zakaj pa ne, si prigovarjam??? Še ena kava in kratek oddih … dobro za mene.

»Seveda. Pridružim se ti. Mapo odložim, takoj bom v kuhinji!«

Odlagam in nadaljujem na poti v čajno kuhinjo: »Tretja kava bo danes in to na prazen želodec,  nisem uspela nič prigrizniti, hitela sem rešiti zadevo!« Zadnje besede  sem izgovorila že na vratih. Službena čajna  kuhinja, je prijetno urejen majhen prostor… z dvojno steklokeramično ploščo… Vedno je zapackana. In pogosto jo čistim. A, ne danes!!! Ne bom čistila za drugimi, tega imam že doma dovolj, ločujem se od prepričanja, da moram   druge učiti z zgledom… Prepričanje, ki me je pahnilo v stanje žrtve. Iz  kavomata  se v hrupu polnita dve skodelici kave. »Bi mleko?« vpraša moški in že nagiba tetrapak. »Sladkor?« nadaljuje. In  skodelica dišeče kave  je na mizi pred mano … «Koliko časa me že  kdo ni vprašal  ali  sladkor in mleko v kavi?« Pravzaprav karkoli vprašal!!! O tem, kaj želim? Delujem le še na navodila!!! Samo-opravilni robot sem, vgrajen imam gumb, na katerega pritiskajo drugi… Tudi na daljavo kar preko telefona. Ko kaj potrebujejo, seveda.

Srka kavo in razlaga: »Založili so me z delom, šele mesec sem tu… a kup je tak… in pokaže z roko dvignjeno nad glavo,  »in vsak dan se veča. Moram pohiteti z delom  in sedaj rabim kavo, da  ne zaspim nad papirji … Sicer pa je to tudi dobro, saj  tako  nimam časa razmišljati… Lažje rešujem probleme drugih, kot svoje. In  osamljenost preženem.«  Na predlog novega, se premikava proti  terasi za živo mejo iz lovorikovca.

»Pridi, greva ven, na terasi je kotiček za kadilce!!! Skrit za zeleno živo mejo iz lovorikovca, je kot zatočišče pred pogledi,« razloži.

»Kotiček za kadilce je presenečena???« Tu sem deset let, pa je ta informacija  šla mimo mene… »Kadiš?« vprašam.

»Ja, zadnje čase  zelo veliko,  pomirja me!« odgovori… Pogledam njegov obraz,  temne kodre iz katerih mestoma že  pogledujejo sivi lasje… Štirideseta!!! Tudi moja. Vrtim film na jutranje sestanke, navodila, spise, kopiranja, ponovne sestanke, čas za stranke,  urgentne sestanke s strankami… in skoki v trgovino, h kozmetičarki, šivilji, popoldne otroci, treningi, trgovina, in  skoraj nič druženja… In zvečer ubitost, ki je ne znam definirati. Smeh mi ji je vzela z obraza, začela širiti obod  telesa in vgradila prostorček za solze  na očesnem ozadju. Hitro se najde neprava beseda!!! In solze so  tu! Kaj se dogaja???

Sonce zahaja  in skozi živo mejo lovorikovca  pronica prosojna svetloba… Čipkasta senca se riše na  sivih kamnitih tleh… Kot zemljevid se zdi. In kakšen lep kontrast zelenja in svetlobe oblikuje. Že pretekli teden sem v pisarni začutila nekoliko življenja. Zaradi preprostega razgovora ob kavi. In prijaznih besed. V meni je mešanica  dobrega in slabega počutja in nad glavo vidim klicaj!!! Velik!!! Klicaj prepovedi!!! Tega ne smeš!!! Hkrati me besede  vznemirjajo, strašijo, vse se zdi nemogoče, in hkrati tudi mogoče… moški je vnesel spremembo!!! Svojo energijo… Nič  še nisem vedela o tretji kavi tisti dan in o tem, da bo postala rutinska. Govoriva o najinih pustih zakonskih življenjih… v hipu sva si bila enotna … Živiva v puščavah in tu in tam se pojavi puščavski vihar…  in to je vse, kar se zgodi. Dogaja se nama  podobno, obstajava vsak v svoji puščavi z neskončnim pogledom na kupe peska … ne preveč srečna in ne preveč resnično živa.

Doma sem. Zdi se, da je nekaj narobe, ker čutim, neko zadovoljstvo v sebi in ga ne bi smela. Ne bi smela!!! Ne bi smela??? Postajam nejevoljna!!! Vse mi pada iz rok … In tudi  besede ne spravim iz sebe. Odsotnost komunikacije. Moti me!!! Vse!!! Izvotljena energije sem … Dom potrebuje preveč, ne zmorem in domače okolje čutim le še kot prostor, ki ga vzdržujem in čistim … Dom je le prostor. Vse mora biti na svojem mestu… s tem kažem svojo skrbnost in  prikrivam slabo vest… Rogam se  vsemu svetu!!! Mene ni več tu!!! Ni me tu!!! Samo stvari na svojem mestu so in zmotno sporočajo  o moji prisotnosti. Še bolj se trudim, kot prej…  slaba vest je zame dobro gibalo. Če se vse ne blešči, me vrže iz tira,  še posebno  čista mora biti  steklokeramična plošča, štedilnik, ki  postaja moja oporna točka. Štedilnik pa oporna točka!!!. Moja izgubljenost bi se še poglobila, če ga ne bi bilo. Štedilnika!!! Vso mojo pozornost je priposestvoval, poosebila sem ga. Z njim nevidno in neslišno komuniciram.  S čiščenjem varujem svojo posest in skrivnost, kot pav, ko  razpre barvito  pernato pahljačo in vrešči: »Pripada mi!!! Prostor je moj in dajte mi mir!« Občutljiva je, steklokeramična  plošča, še posebej občutljiva!!! Z njo se ukvarjam, kot bi ne bila orodje za pripravo hrane!!! Zame je estetski dodatek …???  Vsaka pikica je opazna na steklu in potrebna je roka … In zapackana je!!! Prepogosto. Nihče ne razume mojega steklokeramičnega reda. Površino pošpricam s pripravkom, počakam trenutek in s kovinskim  strgalom odstranim v kolobarje  strjene  trakce maščobe … Na  temnem steklu se zvijejo v klobčič kot zavijalni trak na darilu…  zabavam se, ko opazujem nepomembno in nesmiselno dogajanje… a mi krajša čas in mislim omogoča  pot v galaksijo …

Čistilno krpico obesim, da se presuši  in jezi me, če ni tako… Ja, nekdo jo je ponovno pustil v lijaku… vsa  sluzasta je … A??? Kot nalašč …

Medtem, ko iz čiščenja steklokeramične plošče, delam dogodek dneva, generiram  prepir. Iz dnevne sobe slišim vpitje  moškega v mojem v domačem življenju; ni  prijazen… preslišim ga!!! Naj neham razbijat, hoče dopovedati, ker  ga  zvok  tega kar delam moti!!! In to pri  poslušanju komunikacijske oddaje o politiki!!! Nesmisel!!! Zame!!! Naj neham razbijat??? V hotelu žena živi in kot hotelir daje navodila!!! Hotel žena nima cenika, ne urnika! Sledi mlačno povabilo naj se pridružim … Kar strese me od odpora. Ne zmorem, nervozna sem, ne znam in ne zmorem več sedeti … ne prenesem bližine … njegovo  pogovarjanje s televizijo in komentarji, me dolgočasijo!!!  In še slabo vest imam,  prijazni pogovori v senci lovorikovca na službeni terasi, so začeli  delovati kot poživilo … V nasprotju z dogajanjem doma, ki me dela živčno!!! In zjutraj sem se  naličila, po dolgem času. Namišljeni hotelir ve vse o vsem, a ni opazil ničesar!!! Mene ni!!! Misli, nervoza in slaba vest, me silita v gibanje, popravljanje in pospravljanje … Neprestano zlagam zloženo, čistim čisto, premikam in prestavljam, kar ni potrebno. Obračam in ponovno čistim in še bolj intenzivno čistim!!! Modernost, sivo bela usklajenost našega stanovanja in bleščeča čistost, prikrivata notranji razkroj odnosa. Odlično obvladam… odlično lažem… Nihče ne ugotovi. Stvar vzgoje je, nič se ne sme videti navzven … in sterilni red je pravi oplesk za taka stanja. A moje misli potujejo po brezmejni galaksiji, nič jih ne more ustaviti in sedaj so na nekem razgovoru. Presenetljivo se me je dotaknil. Za živo mejo lovorikovca.

Doma zanemarjam dialog, pravljice, risanke, v otopelosti me nič ne zanima, ne vem, kako se kdo počuti in nikogar ne pokličem …  Le za lastni čas se borim … Kot gladiator …

Dvom, nestrpnost in prisotnost novega čustva, talijo vsakdanjo ustaljenost … In rešuje me nesmiselno delo; nevrotično čiščenje kuhinje in štedilnika. Po nepotrebnem!!! In še posebno steklokeramičnega štedilnika!!!  In vsa druga dela, ki jih moja prijateljica, zaničljivo imenuje štracologija, cunjologija. Ženskologija, štracologija in cunjologija, so  njene pogoste besede,  ko opisuje nas, drugačne od nje: »Nore ste ženske, pustite vse to in  pojdite ven! Na zrak! Odsotnost kisika vam je omračila um!!! Kako zmorete???«

Še vedno doma, na vrsti je kopalnica. Polno je las, prahu, ogledala so vsa lisasta in okoli koša  za perilo, je vse kar bi moralo biti v njem.  Tuš poln sivo  rjavih lis!!! Stavek, da vsak za sabo po tuširanju  s krpo pobriše, je v našem domu kitajščina. Nihče ga ne razume. Rjave lise so moja domena, le mene motijo. Brišem, razporejam in se intenzivno  ukvarjam s prahom, ki je povsod. Zazrem se v poličko pod zrcalom. Polna je moje kozmetike … čas ji je verjetno potekel, saj sama nimam časa, da bi se ukvarjala z njo … S to  žensko kozmetiko, je vstopilo življenje v to bivališče… In žal hkrati odteklo iz mene … Kam??? Že kako leto se nisem naličila … le zakaj? Za koga? Depresija? Ni več   pravljice izpred desetih let … ko so mi vsi  zavidali stanovanje, nič kreditov  in čustveno stabilnost … Sedaj vegetiram, postala  sem fikus, potrebujem le nekoliko vode in prostora… Preostali čas pa sem pospravljalka, pobiralka, obešalnik in predpražnik … preveč pogosto pomivalka … vegetiram res… In kako me vse  moti!!! Tudi komaj vidna črta, apnenčaste usedline sivkasto bele barve … ki jo pušča za sabo čistilec  oken …

S krpo zdrsim po polici, polna je prahu …  in z vlažno krpico  se sprehajam po  vratnih obojih, ploščicah v kuhinji in  kuhinjskih omarah in še v otroško sobo moram, a sedaj je prepozno…

S kvadratno metlo popravljam za robotom, ki pušča prah v kotih, iščem kaj bi še postorila,  le da se izognem kavču in političnemu pametovanju. Pa tudi na novega televizijskega voditelja sem alergična… jaz jezikovni laik, prepogosto najdem napake v njegovem izražanju.

In ne, ne da se mi supervizirat napornega moževega dne, argumentov moči brez znanja, strank in poslovnih kosil, ki se zavlečejo, ker gospodje nimajo drugega cilja… Ne!!! Ni mi do tega!!!

Doma ponovno steklokeramična drama in vse drugo… a mene tako v resnici ni več tam. Preseljena sem v misli, kar pomeni kotiček zakrit z živo mejo iz  lovorikovca, v prostoru za kadilce. Vidim se, kako srkam kavo, požirek za požirkom. Tretja kava je odlična. Hočem ujeti in zamrzniti  trenutek tretje kave. Doma pa kavč zaseden s senco in ena in ista kriminalka… razočaranje, dolgčas, utrujenost, vsakdanjost in tako malo prostora za  vznemirjenost,  vzhičenost, veselje in… gibanje življenja.